Jedro

Določba drugega odstavka 272. člena ZUP ni mogla predstavljati pravne podlage za odločanje o predlogu tožnikov, da organ pravnim naslednikom upravičenke kot lastnikom začasno, do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku, prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami. Vendar pa bi drugostopenjski organ moral presoditi, da gre pri predlogu tožnikov po vsebini za predlog za izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve obveznosti po 304. členu ZUP, čeprav ga tožnika pravno nista kvalificirala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 1. točka izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-34/2015 z dne 5. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek B.B, C.C., D.D., E.E. in ndl. F.F. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom z dne 24. 4. 2015 dovolila obnovo postopka denacionalizacije premoženja A.A., končanega z delno odločbo tega organa št. 321-507/93-174 (0309) z dne 15. 12. 2009, ki je postala pravnomočna 8. 1. 2010 (v 1. točki izreka), odločila, da se postopek obnovi v obsegu ugotovitve upravičenosti A.A. v smislu določil drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji do denacionalizacije oziroma vrnitve nepremičnine s parc. št. 1602/9 k.o. … (v 2. točki izreka), odločila, da se sedanjim tam navedenim solastnikom kot pravnim naslednikom upravičenke prepove nadaljnje razpolaganje in sečnja na navedeni nepremičnini do pravnomočnosti nove denacionalizacijske odločbe (v 3. točki izreka), odločila, da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamuje v zemljiški knjigi (v 4. točki izreka), in ugotovila, da stroškov upravnega postopka ni bilo (v 5. točki izreka). Obrazložitev v 3. točki izreka, na katero se (med drugim) nanaša ta upravni spor, je prvostopenjski organ oprl na obstoj velike verjetnosti, da bo v obnovitvenem postopku prišlo do drugačne odločitve, z novo odločbo pa se ne bi moglo vzpostaviti prejšnjega stanja. Po drugem odstavku 272. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa sklep, s katerim se dovoli obnova postopka, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. S sklepom se zadrži le del izvrševanja lastninske pravice, to je pravica razpolaganja, še naprej pa imajo lastniki nepremičnino v posesti in uporabi.

2. Z izpodbijano 1. točko izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je bilo pritožbi pravnih naslednikov po upravičenki delno ugodeno ter sta bili odpravljeni 3. in 4. točka izreka sklepa organa prve stopnje. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da organ prve stopnje v določbi 272. člena ZUP ni imel pravne podlage, da omeji izvrševanje že pridobljene lastninske pravice pravnih naslednikov upravičenke na premoženju, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno. Omejitev uporabe, uživanja ali razpolaganja lastninske pravice je mogoča le v primeru, kadar zakon to izrecno dovoljuje.

3. Tožnika v tožbi navajata, da je bila v predmetni zadevi s sklepom z dne 24. 4. 2015 dovoljena obnova postopka denacionalizacije podržavljenega premoženja A.A. zaradi ugotovitve, ali so podane okoliščine iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki A.A. izključujejo iz kroga denacionalizacijskih upravičencev. Ker so bili v isti denacionalizacijski zadevi nekateri denacionalizacijski zahtevki iz razloga po drugem odstavku 10. člena ZDen že pravnomočno zavrnjeni, bo po logiki stvari v obnovljenem postopku organ odpravil tudi odločbo z dne 15. 12. 2009 in z novo denacionalizacijsko odločbo denacionalizacijo zavrnil. Tožnika menita, da so v konkretnem primeru pravni učinki delne denacionalizacijske odločbe z dne 15. 12. 2009 v izvrševanju lastninskih upravičenj denacionalizacijske upravičenke oziroma vlagateljev na sporni nepremičnini, pravni učinki sklepa o dovolitvi obnove z dne 24. 4. 2015 pa glede na 272. člen ZUP začasno zadržanje izvajanja lastninskih upravičenj. Vendar pa ta določba sama po sebi, ker gre za nepremičnine, zaradi načel zemljiškoknjižnega prava nima potrebnih pravnih učinkov, če to ni razvidno iz ustreznih opisov oziroma zaznamb v zemljiški knjigi. Zaradi določbe drugega odstavka 272. člena ZUP in publicitetnega učinka zemljiškoknjižnih vpisov ter upoštevaje načela zemljiškoknjižnega prava sta tožeči stranki upravičeno predlagali, prvostopenjski upravni organ pa ob smiselni uporabi določb drugega odstavka 272. člena in 304. člena ZUP ter 68. člena ZDen vlagateljem kot sedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom sporne nepremičnine ter pravnim naslednikom po A.A. prepovedal nadaljnje razpolaganje in sečnjo v predmetni nepremičnini ter odločil, da se začetek obnove postopka, prepoved razpolaganja in sečnje zaznamujejo v zemljiški knjigi, upoštevaje 11. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), 10. člen tega zakona in prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Tožnika se sklicujeta tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1070/2007 z dne 19. 2. 2009. Dalje navajata, da je glede na to, da je možen vpis lastninske pravice šele na podlagi pravnomočne denacionalizacijske odločbe, za zavarovanje ponovnega bremen prostega vpisa lastninske pravice na parceli št. 1602/9 na Republiko Slovenijo oziroma zaradi preprečitve morebitnega razpolaganja s to nepremičnino nujno do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji, izdane v obnovljenem postopku, zavarovati takšen vpis z ustrezno začasno odredbo oziroma ustreznimi zaznambami pri nepremičnini v zemljiški knjigi. Upoštevati je potrebno, da bi morebitna pridobitev stvarnih pravic tretjih na predmetni nepremičnini pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka onemogočila kasnejši vpis lastninske pravice na Republiko Slovenijo. Po mnenju tožnikov je tako prvostopenjski upravni organ imel za prepoved razpolaganja pravno podlago v določbi drugega odstavka 272. člena in v 304. členu ZUP, ob smiselni uporabi 68. člena ZDen; za zaznambo začetka obnove denacionalizacijskega postopka pa je imel podlago v samem sklepu o dovolitvi obnove postopka v povezavi z ustreznimi določbami Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Ker ima taka zaznamba samo publicitetni učinek in v ničemer ne posega v lastninsko pravico na predmetni nepremičnini, je odprava 3. in 4. točke sklepa o dovolitvi obnove postopka neutemeljena. Ker pa manjka obrazložitev, je drugostopenjski organ v škodo tožnikov kršil tudi pravila postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP in posegel v njune ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano 1. točko izreka drugostopenjske odločbe opravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so kot stranke z interesom na tožbo odgovorili. V odgovoru drugemu tožniku odrekajo aktivno legitimacijo za tožbo ter še navajajo, da morajo biti za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnjeni v 304. členu ZUP navedeni pogoji, ki pa jih tožnika v predlogu nista niti zatrjevala niti dokazala. Po mnenju strank z interesom je zato drugostopenjski organ pravilno odpravil sklep prvostopenjskega organa v 3. in 4. točki izreka. Stranke z interesom sodišču predlagajo, naj tožbo prvega tožnika kot neutemeljeno zavrne, tožbo drugega tožnika pa zavrže, zahtevajo pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče v zvezi z ugovorom vlagateljev zahteve za denacionalizacijo kot strank z interesom, da drugi tožnik ni aktivno legitimiran za tožbo, uvodoma odgovarja, da je bil drugi tožnik stranka v postopku za izdajo izpodbijane odločbe drugostopenjskega organa z dne 5. 8. 2015 in da je v tem svojstvu upravičen vložiti tožbo brez omejitev (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8. V zvezi z meritorno presojo obravnavane zadeve pa sodišče ugotavlja, da je sporno, ali je prvostopenjski organ ob odločitvi, da se denacionalizacijski postopek obnovi, mogel predlogu predlagateljev obnove postopka, da (hkrati) do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami, ugoditi na podlagi drugega odstavka 272. člen ZUP, odločitev pa utemeljevati s sklicevanjem na obstoj velike verjetnosti, da bo v obnovljenem postopku prišlo do drugačne odločitve ter okoliščino, da se z novo odločbo ne bi moglo vzpostaviti prejšnjega stanja.

9. Po drugem odstavku 272. člena ZUP sklep, s katerim se dovoli obnova postopka oziroma odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. V obravnavani zadevi je bila obnova dovoljena glede delne odločbe prvostopenjskega organa z dne 15. 12. 2009, s katero je bila A.A. kot upravičenki vrnjena v last in posest parc. št. 1602/9 k.o. ..., za zavezanca za vrnitev pa določen prvi tožnik. Navedena denacionalizacijska odločba pa je bila, kar ni sporno, že izvršena z vpisom v zemljiški knjigi lastninske pravice pri navedeni nepremičnini za A.A. Glede na to sklep o dovolitvi obnove postopka na izvršitev navedene odločbe ne more imeti nobenega vpliva. Navedena zakonska določba o suspenzivnem učinku sklepa o dovolitvi obnove postopka pa tudi ne more biti podlaga za odločitev, s katero se poseže v pravni položaj upravičenke oziroma njenih pravnih naslednikov, nastal z izvršitvijo oziroma v zvezi z izvršitvijo odločbe, ki je predmet obnove, saj podlage za tako razlago zakonske določbe ni. Zato tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ni pravilno odločil o predlogu tožnikov, da začasno, do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku, prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami, ob sklicevanju na drugi odstavek 272. člen ZUP.

10. Vendar to še ne pomeni, da sodišče pritrjuje izpodbijani odločitvi drugostopenjskega organa, ki je odločitev prvostopenjskega organa, da se sedanjim solastnikom parcele št. 1602/9 k.o. … začasno prepove nadaljnje razpolaganje in sečnja na tej parceli, ta prepoved pa zaznamuje v zemljiški knjigi, odpravil. Izpodbijana odločitev drugostopenjskega organa je nepravilna že zato, ker je drugostopenjski organ odločitev prvostopenjskega organa le odpravil, nato pa o predlogu tožnikov za izrek prepovedi ni odločil, zadeve pa tudi ni vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, s čemer je zagrešil bistveno kršitev pravil postopka (251. člen ZUP).

11. Sodišče se po navedenem strinja s presojo drugostopenjskega organa, da določba drugega odstavka 272. člena ZUP ni mogla predstavljati pravne podlage za odločanje o predlogu tožnikov, da organ pravnim naslednikom upravičenke kot lastnikom začasno, do pravnomočne odločitve v obnovljenem postopku, prepove razpolaganje z denacionaliziranimi nepremičninami. Vendar pa bi ta organ v nadaljevanju moral presoditi, da gre pri predlogu tožnikov po vsebini za predlog za izdajo sklepa za zavarovanje izpolnitve obveznosti po 304. členu ZUP, ki oziroma čeprav ga tožnika pravno nista kvalificirala. Po prvem odstavku 304. člena ZUP sme namreč organ v primeru, če je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, pa je utemeljeno pričakovati, da bo zavezana stranka s tem, da bo razpolagala s premoženjem ali se dogovorila z drugimi ali pa kako drugače onemogočila ali znatno otežkočila izpolnitev obveznosti, še pred izdajo odločbe izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve bodoče obveznosti. Drugostopenjski organ, ki zadeve ni reševal ob takem pravnem izhodišču, je tako po presoji sodišča odločal ob nepravilni uporabi zakona.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano 1. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlog tožnikov za izrek prepovedi razpolaganja (o katerem je odločeno s 3. točko izreka prvostopenjskega sklepa) bo treba v ponovnem postopku reševati na podlagi določb 304. člena ZUP, kot je sodišče že navedlo. Za odločanje o vpisu določenih pravnih dejstev v zemljiško knjigo (o čemer je v postopku, na katerega se nanaša predmetni upravni spor, odločeno s 4. točko izreka prvostopenjskega sklepa) (pa) so pravno relevantne tudi določbe ZZK-1 o zaznambah, ki vežejo zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o zaznambi na podlagi začasne odredbe sodišča ali drugega državnega organa (npr. 98. člen ZZK-1).

13. O stroškovnem zahtevku strank z interesom, ki so nastopale na strani toženke (predlagale so zavrženje oziroma zavrnitev tožbe), je sodišče odločilo skladno z načelom uspeha po 154. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in torej navedene stranke z interesom s svojim predlogom, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne, niso uspele, je sodišče njihov stroškovni zahtevek zavrnilo.