Jedro

Gre torej za uporabo italijanskega Civilnega zakonika (Codice civile), ki je materialno pravni predpis in ne procesni. V okviru tega materialnopravnega predpisa so določeni pojmi obličnosti oziroma neobličnosti pogodbe, omejitve pri dokazovanju obstoja pogodbe, dokaznega bremena itd., kar je razvidno tudi iz priložene (in citirane) italijanske sodne prakse in je potrebno upoštevati za pravilno uporabo tega materialno pravnega predpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 1023,89 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, (I.) da se postopek ustavi v delu zahtevka za plačilo 749.272,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila in v tem delu ustavilo postopek, (II.) ter zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 83.252,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1. 1. 2026 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in (III.) tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 16.068 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, priglaša tudi pritožbene stroške. Za tožečo stranko je sporna interpretacija obličnosti prvostopnega sodišča in napačna ocena v točki 16.-18. obrazložitve prvostopne sodbe. Iz dopisa italijanskega Ministrstva za pravosodje namreč izhaja, da je pisna oblika agencijske pogodbe potrebna le »ad probationem«(1742. člen Civilnega zakonika). V primeru, ko je predpisana oblika »ad probationem«, je pogodba, če ni sklenjena v takšni obliki, še vedno veljavna in učinkovita ter lahko vsaka stranka zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti. Le s pričami takšne pogodbe ni mogoče dokazovati, kar izhaja iz italijanske sodne prakse. Ni namreč mogoče dokazati obstoja pogodbe s pričami, kadar je predmet pogodbe večje vrednosti (2721. člen Codice civile) oziroma kadar zakon izrecno določa, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki z namenom dokazovanja (prvi odstavek 2725. člena Codice civile). Ob odsotnosti pisne pogodbe oziroma aneksa, s katerim se podaljša pogodba, mora italijansko sodišče zavrniti vsakršen zahtevek, ki izvira iz te pogodbe, če iz preostalega dokaznega gradiva ne izhaja, da pogodba obstaja oziroma, da je bila podaljšana (npr. iz delne izpolnitve, ipd.). Procesna pravila italijanskega prava ne zavezujejo slovenskega sodišča, saj se pred slovenskimi sodišči uporabljajo pravila slovenskega zakona o pravdnem postopku tudi v zadevah z mednarodnim elementom in slovensko sodišče se lahko prepriča o obstoju pogodbe oziroma o njenem podaljšanju, s katerimkoli dokaznim sredstvom, tudi s pričami, s fakturami, z izpovedjo pravdnih strank, z okoliščinami, ki so spremljale izpolnitev pogodbenih obveznosti. Trditev prvostopenjskega sodišča, na podlagi katerega naj bi bil dogovor pravdnih strank pravno neveljaven in ne zavezujoč za toženo stranko je v nasprotju z določilom drugega odstavka 1742. člena Civilnega zakonika in v nasprotju s samo vsebino dopisa italijanskega Ministrstva za pravosodje, saj pisna oblika agencijske pogodbe ni pogoj njene veljavnosti, temveč le sredstvo njenega dokazovanja. Dejstvo, ki ga tudi samo prvostopenjsko sodišče sprejme in ki je podprto tudi z materialnimi dokazi (npr. z izplačili tožene stranke na računu tožeče stranke po preteku veljavnosti pogodbe iz leta 2000), jasno kaže, da je tudi po letu 2005 obstajalo intenzivno poslovno razmerje med pravdnima strankama. Tožena stranka je pričela z zamudami s plačili mnogo kasneje od leta 2005, ko so se začele pojavljati resne likvidnostne težave, ki so pripeljale do insolventnosti in prisilne poravnave. Ne držijo argumenti prvostopenjskega sodišča glede zastaranja. Po dopisu italijanskega Ministrstva za pravosodje pravica do provizije zastara v roku petih letih od dneva, ko je pravico mogoče uveljavljati (2936. člen Civilnega zakonika). Tožena stranka je podala ugovor zastaranja samo za posle, ki so bili sklenjeni pred letom 2012, nikakor pa ne za tiste, ki so bili sklenjeni kasneje. Sodišče ne more upoštevati zastaranja v delu, na katerega se stranka ne sklicuje, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. 3. Tožena stranka je po pooblaščencu v pravočasnem odgovoru na tožbo navedla, da nasprotuje pritožbenim navedbam, saj so v celoti neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje je pravilna in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba izpostavlja zmotno uporabo materialnega prava, da naj bi bila pisna oblika agencijske pogodbe potrebna le »ad probationem«, kar pomeni, da odsotnost pisne obličnosti pogodbe ne pomeni njene ničnosti pač pa je pogodba še vedno pravno učinkovita in lahko stranka zahteva njeno izpolnitev. Skladno z italijanskim pravom (kar je pritožbeno nesporno tudi za tožečo stranko) obstoja takšne pogodbe ni mogoče dokazovati s pričami (2721 čl. in 2725. člen Codice civile). Navedena določila, vključno s pravili dokazovanja ureja italijanski Civilni zakonik, ki je materialno pravni predpis in ne procesni predpis. Popolnoma nesprejemljivo bi bilo, da bi se uporabljala le določena določila italijanskega civilnega zakona, določena pa ne. Takšno kombiniranje različnih pravnih redov, je nedopustno in nedovoljeno. Vtoževanih terjatev po sicer neveljavnih-pro forma fakturah, tožena stranka ni ne plačala in ne pripoznala. Obstoja dogovora - agencijske pogodbe glede vtoževanih terjatev pa tožeča stranka tekom postopka ni dokazala. Dokazovanje s takšnimi listinami bi bilo po prepričanju tožene stranke še vedno v obsegu dokazovanja na podlagi domneve, kar pa je nedopustno. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka proforma fakture izdala za nazaj in ni uspela dokazati aktivnega ravnanja pri pridobivanju posameznih poslov za proforma fakture. Glede zatrjevanja o konkludentno podaljšanem pogodbenem razmerju je tožena stranka navedla, da konkludentno podaljšanje takšne nepodpisane/nesklenjene pogodbe sploh ni možno ob upoštevanju vseh materialno pravnih pravil italijanskega prava in sodne prakse, niti takšna ravnanja niso obrazložena. Glede zastaranja pa navaja, da je sodišče prve stopnje v tč. 21. sodbe zavzelo pravilno stališče glede vprašanja zastaranja, ko je zapisalo, da tovrstne terjatve po Civilnem zakoniku zastarajo v 5 letih, sama pravica pa nastane in začne teči v trenutku, ko je med naročiteljem in tretjo stranko sklenjen posel, za katerega je agent posredoval, ter da enotna sodna praksa glede pretrganja zastaranja zavzema stališče, da ta normalno teče in ni prekinjen ali suspendiran. Ugovor zastaranja se tako pokaže kot neutemeljen. Podredno še pripominja, da katerikoli znesek, bi sodišče lahko dosodilo le pod pogoji potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko opr. št. St 2682/2018 in sicer kot zmanjšanje terjatve za 90% tako, da se terjatve izplačajo v deležu 10% z zapadlostjo 31.12.2025. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa jih ne obrazloži, zato se pritožbeno sodišče glede tega pritožbenega razloga ne more izjasniti.

6. Za pritožbo je sporna interpretacija prvostopnega sodišča glede vprašanja obličnosti pogodbe, ki se kaže v napačni oceni v 16. do 18. točki izpodbijane sodbe. V primeru, ko je predpisana oblika „ad probationem“, je pogodba, ki ni sklenjena v takšni obliki še vedno veljavna in učinkovita, tako, da lahko vsaka stranka v postopku zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti. Razlika je le v tem, da takšno pogodbo ni mogoče dokazovati s pričami, kar izrecno izhaja iz sodne prakse (sodbe št. 5165 z dne 16.3.2015 italijanskega Kasacijskega sodišča) citirane v pisnem dopisu italijanskega Ministrstva za pravosodje. Po stališču tožeče stranke procesna pravila italijanskega prava ne zavezujejo slovenskega sodišča pri odločanju, temveč bi slovensko sodišče moralo uporabiti pravila slovenskega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi v zadevah z mednarodnim elementom. Slovenski procesni zakon namreč ne vsebuje nobene omejitve pri dokazovanju obstoja pogodbenega razmerja. Prav tako pisna oblika ni pogoj veljavnosti agencijske pogodbe, pač pa le sredstvo njenega dokazovanja. Pritožba uveljavlja predvsem zmotno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

7. Za pritožbo ni sporno, da se za konkretno pravno razmerje uporablja italijansko pravo (Codice Civile oziroma Civilni zakonik, v prevodu Državljanski zakonik). Prvostopno sodišče je v 16. točki izpodbijane sodbe pojasnilo, da bo za materialnopravno presojo obstoja spornega pravnega razmerja (agencijske pogodbe) uporabilo italijansko pravo, s čimer sta pravdni stranki soglašali. Italijanski Codice Civile (Civilni zakonik) v 1742. členu določa, da agencijska pogodba mora biti potrjena v pisni obliki, kar v primeru izpodbijanja na njen obstoj v sodnem postopku nakazuje, da je dokaz s pričami in na podlagi domneve nedopusten. Temu je sledila tudi italijanska sodna praksa, ki je v sodbi št. 5156 z dne 16.3.2015, Kasacijskega sodišča, izpostavila, da agencijska pogodba mora biti potrjena v pisni obliki v smislu drugega odstavka 1742. člena Codice Civile, kakor tudi, da je nedopustno dokazovanje s pričami (razen v primeru dokazovanja nekrivdne izgube dokumenta) in na podlagi domneve ter je na ta način potrdilo sodbo, ki je izključila, da bi do dokaza o agencijski pogodbi bilo mogoče priti na podlagi dokumentov, ki domnevno potrjujejo izvedbo storitev,1 ki jih je mogoče spraviti v zvezo z razmerjem. Povedano drugače po citirani določbi italijanskega Civilnega zakonika agencijske pogodbe, ki ni potrjena v pisni obliki v sodnem postopku ni mogoče dokazovati niti s pričami, niti na podlagi domneve, kar je pravilno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v 16. točki izpodbijane sodbe. Veljavna pa je prostovoljna izvedba pogodbe, potrditev le te in njena prostovoljna pripoznava, kakor tudi možnost pomagati si z izpovedbo (priznanjem) prisego,2 pri čemer se mora izključiti možnost dokazovanja s pričami in na podlagi domneve, na kar je sodišče prve stopnje v isti točki prav tako utemeljeno opozorilo. Gre torej za uporabo italijanskega Civilnega zakonika (Codice civile), ki je materialno pravni predpis in ne procesni. V okviru tega materialnopravnega predpisa so določeni pojmi obličnosti oziroma neobličnosti pogodbe, omejitve pri dokazovanju obstoja pogodbe, dokaznega bremena itd., kar je razvidno tudi iz priložene (in citirane) italijanske sodne prakse in je potrebno upoštevati za pravilno uporabo tega materialno pravnega predpisa. Tuje pravo je namreč potrebno uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem okolju, na katerem velja in kakor bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Ker gre za uporabo materialnopravnega predpisa, se pritožba neutemeljeno sklicuje na slovenski procesni predpis (ZPP), ki ne vsebuje nobenih omejitev pri dokazovanju obstoja pogodbenega razmerja.

8. Pritožbene navedbe, da je trditev prvostopnega sodišča, na podlagi katere naj bi bil dogovor pravdnih strank pravno neveljaven in ne zavezujoč za toženo stranko, v nasprotju z določilom drugega odstavka 1742. člena Civilnega zakonika in v nasprotju z samo vsebino italijanskega Ministrstva za pravosodje, saj pisna agencijska pogodba ni pogoj njene veljavnosti, temveč le sredstvo njenega dokazovanja, prav tako niso utemeljene. Navedeno trditev je potrebno obravnavati (razumeti) v povezavi z 18. točko izpodbijane sodbe. Povsem pravilna je namreč ugotovitev prvostopnega sodišča v 18. točki izpodbijane sodbe, da morajo stranke v primeru sodnega postopka, če želijo uveljaviti pravice iz takšnega pogodbenega razmerja, pogodbo predložiti v pisni obliki, saj dokazovanje obstoja takšne pogodbe zgolj z zatrjevanjem, da pogodbeni stranki medsebojno izpolnjujeta dogovorjene obveznosti ter s pričami ali na podlagi domnev, ni veljavno. Obstoja agencijske pogodbe, kot ga zatrjuje tožeča stranka tako ni mogoče dokazati zgolj z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke oziroma drugih prič, (ki tudi sicer niso bile predlagane) in tudi ne z obstojem listin, iz katerih bi izhajalo, da sta stranki izpolnjevali obveznosti po pogodbi.3 Povedano drugače, sodišče je zgolj pojasnilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati obstoja zatrjevanega dogovora (agencijske pogodbe) glede vtoževanih terjatev po materialnopravnih določbah 1742. člena Civilnega zakonika. Da je prostovoljna izvedba pogodbe, potrditev le te in njena prostovoljna pripoznava možna, pa je sodišče pojasnilo že v 16. točki izpodbijane sodbe.

9. S pritožbenimi navedbami, da je tudi po letu 2005 obstajalo intenzivno poslovno razmerje med pravdnima strankama, (kar naj bi izkazovali tudi materialni dokazi npr. izplačila tožene na račun tožeče), da je tožeča stranka redno izvajala storitve za toženo stranko, ta pa redno izstavljala račune, zamujati s plačili pa je pričela kasneje zaradi likvidnostnih težav, pritožba prav tako ne more uspeti. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče v 18. točki izpodbijane sodbe obstoja agencijske pogodbe tudi ni mogoče dokazati z obstojem listin, iz katerih bi izhajalo, da sta stranki izpolnjevali obveznosti po pogodbi. Dokazovanje s takšnimi listinami bi namreč pomenilo dokazovanje na podlagi domneve, ki pa je v skladu z italijansko sodno prakso nedopustno.4 Prav tako je prvostopno sodišče v točki 20. izpodbijane sodbe tudi ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati aktivnega ravnanja pri pridobivanju posameznih poslov po izdanih „pro forma“ fakturah, ki so predmet tega postopka in so bile izdane za nazaj, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 10. Glede zastaranja pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja samo za posle, ki so bili sklenjeni pred letom 2012, ne pa za tiste, ki so bili sklenjeni kasneje in sodišče ne more upoštevati zastaranja v delu, na katerega se stranka ne sklicuje, kar je storilo prvostopno sodišče. Gre za očitek napačne uporabe materialnega prava (341. členu ZPP), ki pa za presojo v konkretnem primeru ni relevanten. Pritožba ima sicer prav, da je tožena stranka ugovarjala, da pravica do provizije zastara v roku 5 let na podlagi 2948. člena Civilnega zakonika in da je zastaralni rok pričel teči od trenutka, ko je bil posamezen posel sklenjen ter da ugovarja zastaranje po italijanskem pravu za vse zaračunane zneske provizije, ki se nanašajo na pravne posle sklenjene pred več kot petimi leti, torej pred 2.10.2012, saj je bil datum vložitve tožbe dne 2.10.2017, kar vse izhaja iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Vendar je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, ker tožeči stranki ob uporabi tujega prava – italijanskega Civilnega zakonika (1742. člena in italijanske sodne prakse) ni uspelo dokazati obstoja agencijske pogodbe glede vtoževanih terjatev, zato ugovor zastaranja tožene stranke za presojo v konkretni zadevi ni relevanten in pritožba s svojimi navedbami, četudi pravilnimi v tem delu, ne more uspeti.

11. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Pooblaščencu tožene stranke se prizna priglašenih 1375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21 Odvetniške tarife), 23,75 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk), skupaj 1.398,75 točk in 22 % DDV (184,64 EUR), kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1023,89 EUR. Ostali priglašeni stroški (pregled listin, poraba časa, študij zadeve... v višini 300 točk ter končno poročilo stranki 50 točk) so zajeti v že priznanih postavkah. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1023,89 EUR roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 Glej tudi sodbo Vrhovnega Kasacijskega sodišča z dne 16.3.2015, št. 5165, kjer je na tretji strani prevoda v predzadnjem in zadnjem odstavku med drugim pojasnjeno, da za zastopniško (agencijsko) pogodbo je med drugim zahtevana pisna oblika, tudi če je sklenjena pred spremembo člena 1742 Civilnega zakonika, uvedeno z zakonsko uredbo št. 303 iz leta 1991 in sicer na podlagi kolektivnih gospodarskih dogovorov iz let 1956,1977 in 1981;za pisno obliko se ad probationem šteje oblika predpisana za pogodbo, pri čemer niso pomembni morebitni drugi pisni dokazni viri, iz katerih lahko izhaja sklenitev takšne pogodbe, ….. zato je bil iz razloga, ker ni podan pisni dokaz.......izključen obstoj agencijske pogodbe med strankama;enako izhaja tudi iz točke 2.2. - pritožbeni razlog ni utemeljen-, kjer je pojasnjeno, da je bilo s sodbo pravilno izključeno, da bi dokaz o obstoju pogodbe bilo mogoče pridobiti iz dokumentov, ki dokazujejo izvedbo storitev.... 2 Tako tudi Senat Kasacijskega sodišča za civilne zavede, Oddelek delovnega sodišča, sodba opr. št. 1824 z dne 28.1.2013 3 Dokazovanje s predloženimi listinami bi tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo še vedno v obsegu dokazovanja na podlagi domneve, ki pa je skladno z italijansko sodno prakso nedopustno (glej opombo 1. in 2) 4 Glej citirano italijansko sodno prakso pod 1. opombo