Jedro

Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 220,32 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuna mladoletna otroka, Di., roj. 5.9.1990 in D., roj. 27.8.1993, zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku, toženki pa naložilo plačevanje mesečne preživnine po 10.000 SIT za vsakega otroka od 13.4.2006. Stike matere z otrokoma je določilo na domu M. T. vsak dan od 17.00 do 19.00 ure, ko ju prevzame oče in odpelje na svoj dom ter vsak drugi in četrti vikend v mesecu od petka od 17.00 ure, ko otroka sama prideta iz šole na dom M. T., do ponedeljka do 7.00 ure, ko gresta v šolo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določitev stikov, spremenilo tako, da iz izreka jasno izhaja, da stiki med materjo in otrokoma med 17.00 in 19.00 uro potekajo od ponedeljka do petka. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Izpodbija odločitev o dodelitvi mladoletnik otrok in uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je toženka vztrajala, naj se zaslišijo priče, ki bi utegnile izpovedati, ali ima tožnik določene spolne motnje oziroma druge duševne motnje, ki bi lahko vplivale na pravilno in zdravo vzgojo otrok. Predlagala je tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, vendar je ta predlog kasneje zaradi stroškovnih posledic umaknila. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati okoliščino, da se vse predlagane priče nahajajo v tujini, zato je njihove naslove težko pridobiti. Toženo stranko bi zato moralo pozvati na dopolnitev dokaznega predloga. Sodišče druge stopnje se do te okoliščine, ki jo je tožena stranka izpostavila v pritožbi, sploh ni opredelilo. Arbitrarno odločanje o izvedbi dokazov pomeni kršitev pravice do enakosti pred zakonom. Sodišče druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje podprlo zgolj z argumentom, da tožena stranka ni navedla, o čem naj bi pričale predlagane priče. Pri tem pa je mogoče iz zapisnika glavne obravnave jasno razbrati, da je najprej predlagala izvedenca psihiatra, ki naj bi odgovoril na vprašanja, ali ima tožnik določene spolne oziroma druge motnje, ki bi lahko vplivale na pravilno in zdravo vzgojo otrok. Ko je ta dokazni predlog umaknila, pa je predlagala, naj se o tem dejstvu zaslišijo predlagane priče. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri izvajalo pooblastil, ki mu jih daje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 - Uradni list RS, št. 16/04, ZZZDR). Tožena stranka je s svojimi trditvami vnesla dvom o primernosti tožeče stranke za varstvo in vzgojo, zato bi moralo sodišče to okoliščino podrobneje raziskati.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Poudarja, da predlagane priče nikakor ne bi mogle izpovedati, ali lahko morebitna drugačna spolna usmerjenost tožnika negativno vpliva na vzgojo otrok. Na to vprašanje bi lahko odgovoril le izvedenec ustrezne stroke. Ni res, da sodišče ni v zadostni meri izvajalo pooblastil, ki jih ima na podlagi ZZZDR.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Toženi stranki je mogoče pritrditi, da se pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS razteza tudi na dokazni postopek. Kar zadeva pravico do izvedbe dokazov, ki jih je stranka predlagala, se je mogoče načelno strinjati tudi z revizijskim stališčem, da je sodišče dolžno, da izvede predlagane dokaze. Ta obveznost pa vendarle ni neomejena, saj sodišče izvedbo predlaganih dokazov lahko zavrne, če za to obstajajo upravičeni razlogi.

V obravnavani pravdni zadevi je moralo revizijsko sodišče zato preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem prič zavrnilo iz upravičenih razlogov. Pri tem se je omejilo le na dokazni predlog z zaslišanjem priče N. B., saj gre za edini konkretizirani očitek v zvezi z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov. Stranka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, mora namreč svoje ugovore obrazložiti in konkretizirati. Kadar meni, da je kršena njena pravica do dokaza, ne zadošča, da navede, kot je storila tožena stranka v reviziji, da "pomanjkanje naslova priče, ki živi v tujini, ni takšna okoliščina, ki bi pomenila nepopoln dokazni predlog" oziroma, da "bi sodišče moralo upoštevati okoliščino, da je naslove takšnih prič težko pridobiti". Tožena stranka je med postopkom predlagala številne priče (na narokih za glavno obravnavo 7.3.2006 in 13.4.2006), na zadnjem naroku pa je izjavila, da "vztraja pri že podanih predlogih za zaslišanje prič, najmanj zadnje, ki jo je navedla, in sicer N. B.". V takšni situaciji se revizijsko sodišče, izhajajoč iz 371. člena ZPP, ne more in ne sme ukvarjati z domnevami, katero pričo je imel revident v mislih, ko se je posplošeno skliceval na neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov. Očitek, da je bila kršena pravice stranke do dokaza, ker niso bile zaslišane predlagane priče, je dovolj substanciran le, če so priče individualizirane z imenom in priimkom.

Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Tožena stranka je zaslišanje N. B. predlagala na naroku za glavno obravnavo 13.4.2006, ne da bi navedla njen naslov. Sklicevala se ni na nobeno oviro, ki bi ji preprečevala, da sodišču sporoči popoln dokazni predlog, še manj pa je zaprosila za rok dopolnitev dokaznega predloga. Ker so za racionalno vodenje postopka odgovorne tudi stranke, sodišče v takšni procesni situaciji toženi stranki ni bilo dolžno dati nobenega dodatnega roka in jim s tem omogočiti, da kasneje sporoči naslov predlagane priče. Temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in velja za sodišče, je zagotavljanje otrokove koristi (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR). To načelo je izpeljano tudi v procesnem predpisu - ZPP, ki v prvem odstavku 408. člena sodišču izrecno nalaga, da v zakonskih sporih in v sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok; v tretjem odstavku 408. člena pa določa, da lahko senat zaradi varstva otrok ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter zbere podatke, potrebne za odločitev.

Pri udejanjanju preiskovalnega načela v zakonskih sporih je treba torej na eni strani izhajati iz materialnopravnega okvira otrokove koristi, na drugi strani pa je treba upoštevati zakonitosti (in tudi omejitve), ki jih določajo pravila pravdnega postopka. Če je preiskovalno načelo v zakonskih sporih močneje izraženo, to stranke še ne razbremenjuje odgovornosti za zbiranje procesnega gradiva. Ne glede na prvi in tretji odstavek 408. člena ZPP morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Zbiranje procesnega gradiva po uradni dolžnosti je omejeno na tiste primere, ko obstajajo indici ali ko ugotovljene okoliščine s stopnjo verjetnosti kažejo na to, da utegnejo biti, če bi sodišče upoštevalo le trditveno podlago, ki sta jo priskrbeli stranki, ogrožene otrokove koristi. V obravnavani zadevi je tožena stranka zatrjevala, da ima tožeča stranka določene spolne oziroma druge duševne motnje, zaradi katerih ni primerna za varstvo in vzgojo mladoletnih otrok. Njena teza v izvedenem dokaznem postopku ni bila z ničemer potrjena, saj je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, "da je tožnik na obravnavo vedno prišel točno ob navedeni uri, bil urejen in da nikoli ni kazal kakršnihkoli znakov vinjenosti ali drugačne neprimernosti". Ker se torej ni pojavil noben dvom o tožnikovi primernosti za varstvo in vzgojo otrok, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno po uradni dolžnosti izvajati aktivnosti za zavarovanje koristi mladoletnih otrok.

Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Potem ko je po uradni dolžnosti preverilo, ali je bilo materialno pravo pri reševanju vprašanj, kateremu od staršev naj se zaupata mladoletna otroka, določitvi preživnine in stikov pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški, ki obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodatno vrednost, znašajo 220,32 EUR.