Jedro

Sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih. Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. - III) zavrnilo tožbeni zahtevek vsake od tožečih strank in (IV.) odločilo, da so tožeče stranke dolžne povrniti toženi stranki pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo prvo in drugotoženka, tretji toženec pritožbe ni vložil. Pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata izdajo vmesne sodbe, s katero bi ugodilo temelju tožbenega zahtevka, glede višine pa naj vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Podredno predlagata, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata tudi pritožbene stroške.

Pritožnici navajata, da je okrožna državna tožilka C. C. povsem v nasprotju z materialnim kazenskim pravom okvalificirala kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil A. A. (ki je bilo natančno opisano v kazenski ovadbi PP X z dne 6. 3. 2018) in pri tem nestrokovno zanemarila elemente družinskega nasilja. Tožilka je ravnala v nasprotju s profesionalnimi standardi, ki veljajo za opravljanje funkcije državnega tožilca. V predmetni zadevi je šlo namreč za očiten primer hudega dlje časa trajajočega družinskega nasilja nad B. B., ki je v storilčevi želji, da bi ji čim huje škodoval in prizadel, eskaliralo in se usmerilo tudi na njene družinske člane. Pritožnici menita, da sta dokazali, da je bila napačna pravna kvalifikacija posledica očitne hude malomarnosti pri obravnavanju primera.

Nadalje pritožnici opozarjata, da delovne izkušnje tožilke C. C. (ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo očitke o njenem malomarnem delu) ne izključujejo očitka o njenem nesprejemljivo malomarnem delu in opustitvi dolžnega ravnanja. Sodišče bi moralo pri odločanju upoštevati 5. člen Zakona o preprečevanju nasilja v družini1 (v nadaljevanju: ZPND), ki določa, da morajo organi in organizacije, če je žrtev nasilja otrok, dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njene koristi in pri tem zagotoviti spoštovanje integritete žrtve. Če je žrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otrok prednost pred koristmi in pravicami drugih udeležencev postopka (prvi odstavek 10. člena ZPND). Tožilka C. C. je te obveznosti zanemarila, kljub opozorilom tožnikov pa je to spregledalo tudi sodišče. Svojo odločitev je tožilka C. C. sprejela zgolj v eni uri (ob 9h), čeprav je bilo konec pridržanja A. A. šele ob 12.45, njena kolega sta zadevo pred njo obravnavala dva dni, zato ni mogla delati skrbno in vestno.

Pritožnici opozarjata, da je glede na zapis v kazenski ovadbi z dne 2. 3. 2018 tudi mati tožnic sodila v krog potencialnih žrtev A. A. Posebej opozarjata, da je osumljeni napovedoval, da bo ubil B. B. in da je bilo v družini več let družinskega nasilja, na kar so opozarjali tožilko tudi policisti. A. A. je 6. 3. 2018 napovedal umor tožnice in prosil naj mu to preprečijo. Policisti so tožnico opozorili, da bo A. A. izpuščen, zato je šla k sorodnikom v T., A. A. pa ni vedel da je tam, zato je šel na naslov njene matere. Tožilka C. C. je razpolagala z informacijami, da se A. A. ne bo mogel zadržati, da ne bi storil, kar mu roji po glavi in da poziva prisotne, da mu to preprečijo. Prav tako ni upoštevala večkratnih telefonskih opozoril in se ni posvetovala s kolegoma tožilcema. Tožilka C. C. ni naredila ničesar, kar bi lahko vplivalo na sprejem strokovno pravilne odločitve.

Pritožba opozarja na drugačno težo zapisnika Vrhovnega državnega tožilstva, kot mu jo je pripisalo sodišče prve stopnje. Iz njega naj bi izhajal očitek hude malomarnosti, da je tožilka C. C. opustila dolžno ravnanje, da ni postopala s potrebno skrbnostjo in da takšno ravnanje odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti. Nadalje pritožba opozarja na prilogo ovadbe (z dne 6. 3. 2018), ki kaže na komunikacijo med policistom D. D in tožilko E. E., ko naj bi slednja policistu povedala, da je seznanjena s pridržanjem A. A. in da na podlagi predstavljenega obstajajo razlogi, da se osumljenega privaja v postopek. E. E. je tudi povedala, da ne gre zanemariti dejstev in da obstaja sum, da bo osumljeni izvršil kazniva dejanja, s katerimi je grozil. To, da je pri svojem delu neodvisna, tožilke C. C. ne odvezuje skrbnega in strokovnega dela.

Pritožnici nadalje razpravljata o teoriji naravne vzročnosti in opozarjata, da je osumljeni prosil, da se mu v privedbo k preiskovalnemu sodniku prepreči, da bi prišlo do posledice, ki jo je napovedal. Stališče, da je kaznivo dejanje A. A. pretrgalo vzročnost med ravnanjem tožilke in nastalo posledico, je po mnenju pritožbe nepravilno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da so predvidljivost škodne posledice, kot dopolnilna razlaga adekvatne teorije o vzročni zvezi, uporablja tudi pri vzpostavljanju oz. ugotavljanju vzročne zveze. Pomembno je, da je odgovorna oseba objektivno sposobna predvideti, da njeno ravnanje lahko povzroči širok spekter različnih pravnih posledic, četudi ni sposobna predvideti konkretnih značilnosti vsake mogoče manj verjetne škodne posledice. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar pomeni kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitve preiskovalnega sodnika in izvenobravnavnega senata so izdane glede na okoliščine posameznega primera in ne predstavljajo sodne prakse, zato jih po prepričanju pritožbe ni mogoče aplicirati na druge (dejansko drugačne) primere. Če preiskovalni sodnik v obravnavanem primeru po predlogu tožilca ne bi odredil pripora, bi po mnenju pritožnic tudi to pomenilo kvalificirano protipravnost in s tem odškodninsko odgovornost države. Pritožba izpostavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu Ks 10221/2018 z dne 3. 3. 2018 zapisalo, da je A. A. grozil, da bo ubil tožnico in njeno mater, in da je tožilka C. C. z navedenim sklepom razpolagala in kljub temu sprejela odločitev, ki temu nasprotuje - pritožnici sklepata, da zapisa sploh ni prebrala.

Pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka, saj ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo okrožnih tožilcev F. F. in G. G. Na koncu pritožnici sodišču očitata pristranskost - sodišče naj bi bilo pristransko pri interpretacijah relevantnih materialno pravnih vprašanj, v korist države kot močnejše stranke. S tem sta bili tožnici kršeni ustavni pravici iz 22. (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga da jo pritožbeno sodišče zavrne, pritožnicama pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Življenjski dogodek, iz katerega izvira ta pravdna zadeva, je naslednji. B. B. je 2. 3. 2018 na PP X prijavila, da ji je izven zakonski partner A. A. na parkirišču pred službo grozil, da mora otroka pripeljati k njemu, da je to njena zadnja priložnost, sicer jo bo ubil, prerezal ji bo vrat z mačeto in bo v ponedeljek (5. 3. 2018) že mrtva ter da je zanjo bolje, da gre nazaj v varno hišo. S. je bila izrečena prepoved približevanja B. B. 4. 3. 2018 mu je bila odvzeta prostost in je bil policijsko pridržan. Policisti PP X in dežurna tožilca E. E. in F. F. so se dogovarjali, da se bo A. A. pripeljalo k preiskovalnemu sodniku zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini (191. člen Kazenskega zakonika,2 v nadaljevanju: KZ-1). 6. 3. 2018 zjutraj je prevzela dežurno službo tožilka C. C., ki je prejela s PP X tudi kazensko ovadbo in je nato okvalificirala kaznivo dejanje kot grožnjo po 135. členu KZ-1, zato privedba k preiskovalnemu sodniku zaradi prenizke kazni ni bila mogoča. Istega dne ob 9.10 je bil A. A. izpuščen iz pridržanja, naslednjega dne 7. 3. 2018 pa je pred stanovanjskim blokom v Z. umoril svojo bivšo taščo Č. Č. in bil posledično spoznan za krivega kaznivega dejanja umora, za kar mu je bila izrečena kazen 26 let zapora.

6. Že pritožba navaja, da sama napačna kvalifikacija kaznivega dejanja s strani okrožnega tožilca ne more privesti do odškodninske odgovornosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno pojasnilo, da mora nosilec javne oblasti, da je neko njegovo dejanje nosilca javne oblasti protipravno, (1.) prekršiti neko dolžnost, ki jo ima v razmerju do prizadete osebe, pri tem pa (2.) mora biti neskrben, pri čemer je merilo za presojo ravnanja, skrbnost skrbne dobre države. Zahteva se kvalificirana protipravnost – protipravnost, ki je združena s hudo malomarnostjo pri delu nosilca javne oblasti. Takšne kvalificirane protipravnosti pa v ravnanju tožilke C. C. ni prepoznalo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7. Drug razlog za zavrnitev je bil, da država ne odgovarja avtomatično, če kljub vzpostavljenem učinkovitem in neodvisnem pravosodnem sistemu, ki naj preganja kazniva dejanja, razišče umore in kaznuje krivce, v tem smislu pa tudi preventivno deluje, nekdo nekoga umori. Država za ravnanje nosilca javne oblasti odgovarja le, če so bile državnim organom okoliščine konkretne ogroženosti določljivih oseb znane oz. bi jim morale biti znane, pa niso izvedli nobenega izmed ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče razumno odvrniti nevarnost. Če država za ogroženost konkretne osebe ne ve, je tudi ne more zaščititi. Nihče ne more pričakovati absolutnega varstva pri vseh vsakdanjih dejavnostih.3 Sodišče prve stopnje ni našlo okoliščin, ki bi kazale, da bi lahko bilo predvidljivo, da bi lahko bila tarča umora tudi Č. Č.

8. Glede na okoliščine dogodka 2. 3. 2018 na parkirišču pred CSD X in tudi glede na ostale dokazne listine v spisu, bi bilo po presoji pritožbenega sodišča mogoče zaključiti, da ravnanje A. A. vsebuje znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1, kot so ravnanje opredelili tudi policisti PP X in pred tožilko C. C. dežurna tožilca. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pa se je ta nepravilnost pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pokazala šele kasneje, ko je bilo storjeno tragično kaznivo dejanje. Tožilka je namreč pri opredelitvi kaznivega dejanja izhajala iz podatkov s katerimi je razpolagala in jih je sodišče prve stopnje povzelo v 20. točki obrazložitve: osnutek kazenske ovadbe s prilogami (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe), predhodne kazenske ovadbe zoper osumljenega A. A.: ena od njiju (zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, kaznivega dejanja grožnje, kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je bila s sklepom z dne 23. 10. 2017 zavržena, druga (zaradi kaznivega dejanja zalezovanja) pa je bila v fazi dopolnitve ovadbe. Pomembno je tudi, da A. A. takrat še ni bil v kazenski evidenci. Na tej podlagi, po posvetu s predhodno tožilko E. E. in komunikaciji s PP X je tožilka C. C. sprejela odločitev, da je osumljeni izpolnil le znake kaznivega dejanja grožnje, saj je manjkal element spravljanja B. B. v podrejeni položaj. Pri svoji odločitvi se je C. C. oprla tudi na stališča novejše sodne prakse.4

9. Glede na citirano sodno prakso je mogoče ugotoviti, da odločitev C. C. ni tako očitno in »že na daleč« strokovno zgrešena. Šele kasneje se izkazalo, da bi lahko šlo tudi za kaznivo dejanje nasilja v družini, zaradi katerega pa bi bil A. A. iz policijskega pridržanja priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku. Pa vendar tudi v tem primeru ni nujno, da bi bil za A. A. odrejen pripor. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, sam predlog tožilca za pripor še ne pomeni, da bo ta tudi odrejen: preiskovalni sodnik namreč ne sledi v vseh primerih predlogu tožilca. Vse to kaže, da sama opredelitev kaznivega dejanja s strani tožilke C. C. ni bila ključna za nastalo posledico (o čemer bo več pojasnjeno, ko bo govora o vzročni zvezi).

10. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo tudi, da mora poseg v človekovo pravico do svobode kot tudi posegi v druge človekove pravice, prestati strogi test sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člen Ustave RS). Tako je treba presoditi (1.) ali je ukrep sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, (2.) ali je primeren za dosego zasledovanega cilja in (3.) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna koristim, ki bodo zaradi posega nastale. Glede tega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, da morajo biti državni organi pri presoji ukrepov, s katerimi posegajo v pravice posameznikov, previdni in zadržani ter jih nikakor ne smejo uporabljati »na zalogo«. Tožilka C. C. je torej ocenila, da bo zasledovani cilj (zaščita objektivno predvidljivo ogrožene B. B.) lahko dosežen tudi z milejšim ukrepom. B. B. je bila edina oškodovanka, navedena v kazenski ovadbi z dne 6. 3. 2018, zaradi česar je tudi bila njena ogroženost objektivno predvidljiva. Ravno zato se jo je zaščitilo s policijsko odredbo o prepovedi približevanju z dne 2. 3. 2018 (kar je eden izmed ukrepov, ki jih država zagotavlja za preprečitev nasilja v družini), ki je bila potrjena s sklepom sodišča z dne 3. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem prepričljivo zaključilo, da nihče ni štel pok. Č. Č. za ogroženo osebo: v nobeni ovadbi ne nastopa kot oškodovanka, v obeh predhodnih kazenskih postopkih je omenjena kot oseba, ki posreduje pri stikih osumljenega z otrokom, ju vozi na stike, posreduje sporočila, kar pomeni, da je omenjena v pozitivni vlogi. Prav tako je ugotovljeno, da iz izpovedbe B. B. izhaja, da tudi ona ni pričakovala, da se lahko zgodi, kar se je, kar pomeni, da tudi za B. B. ni bilo predvidljivo, da lahko A. A. umori Č. Č. Z gotovostjo lahko zaključimo, da ogroženost Č. Č. ni bila objektivno predvidljiva: ne za sorodnike, ne za policiste in tudi ne za tožilstvo. Dejstvo, da je bila v kazenski ovadbi povzeta izjava B. B., da je A. A. grozil njej in njeni mami (Č. Č.), pomeni zgolj enkraten dogodek, končno so policisti kot oškodovanko v navedeni ovadbi šteli le A. A. (ne pa tudi Č. Č.). Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da vse ugotovljene okoliščine (psihična nestabilnost A. A., izrečene besede policistom, ...) kažejo le na ogroženost B. B. 11. Pritožba v zvezi s tem opozarja, da je šlo za očiten primer hudega, dlje časa trajajočega družinskega nasilja nad B. B. ki je v storilčevi želji po čim hujšem škodovanju in prizadetju le-te eskaliralo in se usmerilo tudi na njene družinske člane. Da bi se lahko kaj takega zgodilo, iz dogodkov v času pred umorom ni mogoče razbrati – nihče ni pomislil (niti ni imel razloga za to), da bi lahko bila ogrožena tudi Č. Č.

12. Nadalje pritožba opozarja na 5. člen ZPND, ki določa, da morajo organi in organizacije, če je žrtev nasilja otrok, dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njene koristi in pri tem zagotoviti spoštovanje integritete žrtve, in ki bi ga morala upoštevati tožilka. Pritožba ima prav, da določba zavezuje vse organe, a je v predmetni zadevi treba ugotoviti, da je bila žrtev groženj B. B., torej ne otrok, zato je sklicevanje pritožbe na neupoštevanje te določbe brezpredmetno.

13. Pritožbene navedbe o tem, da je tožilka C. C. odločitev sprejela v le eni uri (ob 9h), čeprav je bilo do konca policijskega pridržanja A. A. še dosti časa (poteklo je ob 12.45), to pa naj bi kazalo na neskrbno in nevestno delo ODT, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožnici namreč tega nista navedli v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi nista pojasnili, zakaj tega do konca postopka pred sodiščem prve stopnje nista mogli navesti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da A. A. ni vedel, da je bila B. B. opozorjena na njegov izpust iz pridržanja (zaradi česar je odšla v T. k sorodnikom), in je zato šel na naslov njene matere, je treba pojasniti, da je imel A. A. (kljub gornji ugotovitvi, da ogroženost Č. Č. ni bila objektivno predvidljiva) očitno namen napasti ravno Č. Č. Če bi imel namen napasti B. B., potem ne bi napadel njene matere.

15. Pritožba opozarja, da je A. A. policistom povedal, da se ne bo mogel zadržati, da je tožilstvo te podatke imelo, pa kljub temu ni nič storilo. Če je A. A. izrazil, da se želi pogovoriti s preiskovalnim sodnikom in ob tem izražal grožnje zoper B. B., to še ne pomeni, da je napovedal, da bo umoril Č. Č. Kot je že bilo ugotovljeno do tragičnega dogodka očitno ni nihče pomislil, da bi lahko bila ogrožena tudi ona.

16. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ocenilo pomen zapisnika Vrhovnega državnega tožilstva z dne 23. 4. 2018. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta zapisnik ne more dokazovati kvalificirane protipravnosti v ravnanju tožilke. Situacija je primerljiva kot v primeru, če pritožbeno sodišče spremeni ali razveljavi odločitev sodišča prve stopnje (kar seveda samo po sebi še ne dokazuje kvalificirane protipravnosti pri odločanju nižjega sodišča). Pravilen je zaključek, da očitek (kvalificirane) protipravnosti ne more temeljiti na tem, da se tožilka C. C. ni posvetovala s kolegoma, ki sta bila dežurna pred njo in sta zavzela drugačno materialnopravno stališče. 17. Kar se tiče vprašanja vzročne zveze, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo teorijo adekvatne vzročnosti, saj ne more biti vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Pravilen je zaključek, da ni mogoče sklepati, da bi bil pripor A. A. odrejen že zato, ker je bil na istem sodišču podaljšan ukrep približevanja B. B., pri čemer je v sklepu zapisano, da bodo »lahko izvedeni še drugi ukrepi, ki bi trajneje preprečili osumljenčevo agresivno vedenje proti oškodovanki«. Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve (na podlagi nekaterih s strani tožene stranke predloženih sklepom izvenobravnavnega senata)5 pojasnilo, da predlog državnega tožilca za pripor, če ne pomeni nujno tudi, da bo preiskovalni sodnik takemu predlogu sledil in pripor odredil. Kot izhaja iz navedene točke obrazložitve, se lahko o predlogu za pripor odloča celo na treh stopnjah. Pritožba opozarja, da odločitve preiskovalnega sodnika ne predstavljajo sodne prakse. To drži, a predložene odločitve kažejo, da preiskovalni sodnik (oz. izvenobravnavni senat) vedno ne sledi predlogu tožilca za pripor.

18. Pritožba, ko govori o vzročni zvezi, omenja tudi predvidljivost posledice, o čemer je bilo več napisano v 10. in 11. točki te obrazložitve. Za zaščito Č. Č. ni bilo nobenih ukrepov, saj je nihče ni uvrščal med potencialne tarče A. A. B. B., za katero je bilo objektivno predvidljivo, da je z njegove strani ogrožena, pa je bil odrejen ukrep prepovedi približevanju. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, je sedaj (po tragičnem dogodku) za nazaj precej enostavno ugotoviti, kdo vse je bil lahko ogrožen, vendar se je treba strinjati, da na podlagi dokumentacije s katero je razpolagala ODT ni bilo mogoče objektivno predvideti ogroženosti Č. Č.

19. Končno pritožba opozarja na absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj ni zaslišalo prič F. F. in G. G. V zvezi s tem je treba pojasniti, da morajo stranke kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicujejo pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno niso mogle navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Iz spisa je razvidno, da pritožnici na zadnjo glavni obravnavi nista opozorili na zatrjevano procesno kršitev niti v pritožbi nista pojasnili, zakaj tega takrat ne bi mogli opozoriti. Glede na to pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ne more upoštevati.

20. Pritožbeno sodišče v izpodbijani odločitvi ni našlo s strani pritožbe očitane pristranskosti, pač pa je sodišče prve stopnje obširno analiziralo vse okoliščine primera in s strani strank predstavljena dejstva ter na tej podlagi naredilo prepričljive zaključke, na podlagi katerih je potem zavrnilo tožbene zahtevke. Posledično tudi ni mogoče govoriti o kršitvi ustavnih pravic pritožnic iz 22. in 23. člena Ustave RS, ki naj bi bile v tem, da je bilo sodišče pri odločanju pristransko v korist države.

21. Za konec še primerjava obravnavanega primera z zadevo II Ips 280/2010.6 Pritožbeno sodišče meni, da ugotovitev iz obravnavane zadeve ne gre enačiti z zaključki zadeve II Ips 280/2010 in zato tudi ob tej primerjavi ni mogoče tožilki očitati protipravnosti. V navedeni zadevi je šlo za osebo, za katero je bil v Srbiji podan utemeljen sum, da je _ponovno_ storila umor na grozovit način. Ista oseba je bila namreč pred tem že pravnomočno obsojena za poskus posilstva in brutalen umor v letu 1990. Sredi leta 2002 je bila oseba pogojno izpuščena s prestajanja 15-letne zaporne kazni, med pogojnim odpustom in nato vse do umora v Srbiji je bilo zoper osebo vloženih več kazenskih ovadb zaradi utemeljenega suma, da je storil več premoženjskih deliktov, nekatere tudi z uporabo strelnega orožja. Primerjava z obravnavano zadevo pokaže, da gre za povsem dve različni situaciji. Če imamo v zadevi II Ips 280/2010 opravka z osebo, ki je že bila pravnomočno obsojena (za kaznivi dejanji najhujše vrste) in kasneje tudi priprta ter v postopku zaradi suma več kaznivih dejanj, imamo v obravnavani zadevi opravka z osumljencem, ki še ni bil v kazenski evidenci. Če je bil očitek v zadevi II Ips 280/2010, da bi morali organi pregona storilca v Sloveniji pripreti, ker je bil _nevaren_; če bi bil v priporu, ne bi mogel umoriti žrtve,7 v obravnavanem primeru na podlagi preteklih dogodkov ni mogoče ugotoviti takšne objektivne nevarnosti v ravnanjih A. A., še zlasti ne nevarnosti, da bi bila ogrožena Č. Č.

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

23. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, tožeča stranka pa sama pa trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni prispeval k odločitvi in je bil zato nepotreben (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 16/08, s spremembami. 2 Uradni list RS 55/2008, s spremembami. 3 Glej odločbe ESČP Osman proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 10. 1998, Akkoc proti Turčiji z dne 10. 10. 2000, Gongadze proti Ukrajini z dne 8. 11. 2005 in Dink proti Turčiji z dne 14. 9. 2010; tudi Damijan Možina, Odškodninska odgovornost države, v Pravni letopis 2013, str.150. 4 Sodišče prve stopnje je tu navedlo sodne odločbe VSL VII Kp 1736/2010, VII Kp 10116/2016, VSRS I Ips 21931/2014 in VSRS I Ips 815/2010. Iz slednje izhaja, da mora iti pri kaznivem dejanju nasilja v družini mora praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medosebne odnose v družini tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, da so prestrašeni ipd., oziroma so ravno zaradi obdolženčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj oziroma v položaj, ki je temu pojmu po vsebini primerljiv. 5 Vse tri so iz zadnjega pol leta pred sojenjem na prvi stopnji in pri vseh treh gre za očitek kaznivega dejanja nasilja v družini. V vseh treh primerih je sodišče menilo, da ukrep pripora ni nujen, ampak da zadošča milejši ukrep, ki bo zadoščal za odvrnitev ogroženosti oškodovanca. 6 V tej je bilo zavzeto nekoliko strožje stališče za odgovornost države, kot je bilo zavzeto v zadevi ESČP Osman proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 10. 1998. 7 Damijan Možina, Odškodninska odgovornost države, v Pravni letopis 2013, str.151.