Jedro

Materialno procesno vodstvo je v postopkih v sporih majhne vrednosti izključeno, saj bi bilo glede na določbo 453. člena ZPP (po kateri se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP, ne upoštevajo) zmeraj neuspešno oziroma brezpredmetno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2003/10426-2 z dne 15.7.2003 in v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženec v ugovoru povsem neutemeljeno navajal, da ni bil lastnik stanovanja v stanovanjski stavbi na ... v Ljubljani, saj je bila tožnici sprememba lastništva javljena 1.6.1999. Do tedaj je bil lastnik stanovanja J.L., ki je naveden na seznamu etažnih lastnikov. Od tega datuma dalje vsi stanovanjski stroški bremenijo toženca, ki je še danes lastnik spornega stanovanja. Dokazno breme glede lastništva je sicer res na tožnici, vendar je ta priložila precej dokazov, toženec pa je le posplošeno ugovarjal. Da je bil toženec dejansko lastnik stanovanja, je mogoče sklepati iz tožničine dokumentacije, saj je toženec povsod naveden kot lastnik. Pogodba o upravljanju ne zavezuje le podpisnikov, temveč tudi njihove pravne naslednike, torej tudi toženca. Sodišče je materialno pravo zmotno uporabilo, zaradi česar je napačno ugotovilo dejansko stanje. Ker je sodišče med postopkom menilo, da toženčevo lastništvo ni dokazano, prav od tega pa je odvisna odločitev v zadevi, bi moralo tožnico na to opozoriti in jo pozvati, naj predloži kak bolj verodostojen dokaz. Ker tega sodišče ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je bil tožbeni zahtevek le zato zavrnjen. Tožnica predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3; v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe zato izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica, upravnica v večstanovanjski stavbi na ... od toženca zahteva povrnitev dela stroškov za obnovo strehe po računu s 23.10.2000, ki ga je zanj poravnala. Vse pritožbene navedbe, ki se dotikajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, tudi tiste o vprašanju, ali je bil toženec lastnik stanovanja v stanovanjskih stavbi na ..., ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Pravno podlago za odločitev o zahtevku upravnika, ki je založil stroške za popravilo v večstanovanjski hiši, predstavlja določba 33. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami), po kateri morajo vsi lastniki v večstanovanjski hiši skrbeti za njeno vzdrževanje in so dolžni plačevati stroške prenove in izboljšav. Glede na to je pravilno pritožničino stališče (enako stališču sodišča prve stopnje), da je dokazno breme glede lastništva stanovanja na tožnici. Sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovi, da tožnica ni predložila nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da je toženec v obdobju, ko so nastali vtoževani stroški, bil lastnik stanovanja na ..... Takšna ugotovitev ni posledica napačne uporabe materialnega prava (ampak prav nasprotno), obremenjena tudi ni s kakšno od upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka. Zmotno je stališče tožnice, da bi jo moralo sodišče na to, da ni uspela dokazati, da je toženec v kritičnem obdobju bil lastnik stanovanja, opozoriti, in jo pozvati, naj predloži kak bolj verodostojen dokaz. Takšno ravnanje oziroma opustitev sodišča ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, še posebej ne zato, ker je materialno procesno vodstvo v postopkih v sporu majhne vrednosti izključeno oziroma glede na določbo 453. člena ZPP (po kateri se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja po izteku rokov iz 452. člena ZPP v zvezi s 451. členom ZPP) ne more biti uspešno.

Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno uporabilo materialno pravo, na kak način naj bi ga napačno uporabilo, pritožnica niti ne pove, zagrešilo pa tudi ni nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.