Jedro

Če sodišče ugotovi, da je ob enakih ugotovljenih dejanskih okoliščinah potrebno uporabiti milejši predpis, mora takšno spremembo pravne opredelitve prekrška navesti v izreku izpodbijane sodbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba c) točke desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Nova Gorica je storilki E.C. izdal plačilni nalog 94029687 z dne 9.11.2009 zaradi prekrška po c) točki desetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim ji je naložil plačilo globe v znesku 150 eurov ter ji izrekel tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je kršiteljici za omenjeni prekršek izreklo globo 100 eurov.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 4. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 167. členom ZP-1. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče glede na to, da je zahteva vložena v škodo storilke prekrška, zgolj ugotovi kršitev zakona.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo predpis, ki se ne bi bil smel uporabiti po 4. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 167. člena ZP-1. Bizarnemu razlogovanju sodišča, ko je obrazložilo, da je na hitri cesti od Sela proti Vipavi najvišja dovoljena hitrost postavljena prenizko in bo „prej ali slej na hitri cesti prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti najmanj na 110 km/h (kar bi moralo biti že zdavnaj storjeno), zaradi česar je prekršek opredelilo po b) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, ni mogoče razumno ugovarjati, saj nasprotuje osnovnemu načelu iz prvega odstavka 2. člena ZP-1. Po tej določbi se sankcija za prekršek izreče, če je dejanje določeno kot prekršek in določena kazen zanj, ne pa za dejanje, ki bi po mnenju sodišča moralo biti določeno kot prekršek.

5. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Prekršek po c) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 stori voznik, ki preseže nad 30 do vključno 40 km/h s prometnim pravilom ali prometnim znakom omejeno hitrost na avtocesti ali cesti, rezervirani za motorna vozila, ki ima fizično ločeni smerni vozišči z najmanj po dvema prometnima pasovoma in odstavnim pasom ali odstavnimi nišami. Kot sankciji za omenjeni prekršek sta predpisani globa v višini 150 eurov in tri kazenske točke.

6. Sodišče je ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa spremenilo tako, da je storilki za omenjeni prekršek izreklo globo 100 eurov. V obrazložitvi sodbe je sodišče dejanske okoliščine prekrška ugotovilo enako kot prekrškovni organ, nato pa navedlo, da je mnenja, da je na omenjeni hitri cesti najvišja dovoljena hitrost postavljena prenizko, zaradi česar je storilki izreklo nižjo globo. Sodišče je tudi izrazilo prepričanje, da bo prej ali slej na hitri cesti prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti najmanj na 110 km/h (kar bi moralo biti že zdavnaj storjeno), kar v obravnavanem primeru pomeni, da bi bila prekoračitev hitrosti le nad 20 do vključno 30 km/h, za tako prekoračitev pa je po b) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 predpisana globa 100 eurov.

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je storilka E.C. na hitri cesti, torej cesti, rezervirani za motorna vozila, od Sela do Vipave, na kateri je najvišja dovoljena hitrost 100 km/h, vozila s hitrostjo 139 km/h. Opisani konkretni dejanski stan je moč subsumirati le pod zgoraj opisani zakonski dejanski stan iz c) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1. Na tej podlagi je prekrškovni organ storilki kot sankciji za prekršek s plačilnim nalogom pravilno izrekel globo 150 eurov in tri kazenske točke v cestnem prometu.

8. Potrebno je pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je sodišče ob presoji storilkine zahteve za sodno varstvo glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabilo predpis, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 156. člena ZP-1 v zvezi s 167. členom ZP-1). Sodišče je namreč storilki za prekršek po c) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 izreklo globo, ki za ta prekršek ni predpisana. O spremembi pravne opredelitve prekrška v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj bi sodišče, če je menilo, da je ob enakih ugotovljenih dejanskih okoliščinah potrebno uporabiti milejši predpis, moralo takšno spremembo navesti v izreku izpodbijane sodbe. Navajanje sodišča v obrazložitvi sodbe, kolikšna bi po njegovem mnenju morala biti najvišja dovoljena hitrost na omenjeni hitri cesti in da je v skladu s takšnim prepričanjem sodišča storilki mogoče očitati le prekršek po b) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1, ne more pomeniti spremembe pravne opredelitve prekrška v izpodbijanem plačilnem nalogu. S tem, ko je sodišče v nasprotju z določbo prvega odstavka 2. člena ZP-1 storilki za prekršek po c) točki desetega odstavka 32. člena ZVCP-1 izreklo globo 100 eurov, ki za ta prekršek ni predpisana, je kršilo omenjeno določbo predpisa, ki določa prekršek.

9. Glede na povedano je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti. Zahteva je vložena storilki v škodo, zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo le, da je sodišče z izpodbijano sodbo storilo kršitev določbe c) točke desetega odstavka 32. člena ZVCP-1.