Jedro

Ker je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 2818/2017 z dne 12. 4. 2017 pravnomočna, odločilnih dejstev v zvezi z utemeljenostjo in upravičenostjo naloženega posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe ni mogoče/dovoljeno preizkusiti. Če ni zakonskih ovir je lahko pravnomočna sodba le še izvršena (drugi odstavek 129. člena ZKP) ter med izvršitvijo predmet katerega izmed izrednih pravnih sredstev, kot sta zahteva za obnovo kazenskega postopka iz 406. do 416. člena ZKP in zahteva za varstvo zakonitosti iz 420. do 428. člena ZKP. To sta, ob posebej urejeni možnosti iz 133. člena ZKP edina dva načina razveljavitve ali spremembe pravnomočne sodbe, ki ju, čeprav v posebnem kazenskem postopku in kljub pritožbi kot samostojnemu pravnemu sredstvu zoper sodbo v tem postopku, ni mogoče nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba obsojenega D. G. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu D. G. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 2818/2017 z dne 12. 4. 2017 ter mu izreklo s to sodbo določeno kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena v zvezi s 507. členom ZKP je obsojeni dolžan plačati sodno takso kot strošek postopka za preklic pogojne obsodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavljanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ni opredelil, po pritožbeni obrazložitvi pa je ugotoviti, da meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pravi namreč, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo predstavitve njegovih argumentov in dokazov, da so obstajale objektivne okoliščine za neizpolnitev obveznosti po navedeni pogojni obsodbi.

5. Zatrjevano ne drži, kajti pritožnik se je naroka v postopku za preklic pogojne obsodbe zanesljivo udeležil ter v osnovi povedal vse tisto, kar sedaj v nadaljevanju pritožbene obrazložitve v nekoliko razširjeni obliki ponavlja. Da bi tedaj hotel povedati še kaj več ali drugega, kar je povzeto v zapisniku z dne 2. 2. 2021 iz tega zapisnika ne izhaja, pritožnik pa morebitnega oviranja s strani sodišča prve stopnje konkretizirano ne navaja. Ker je torej pritožbena obrazložitev v tem delu, bodisi netočna ali posplošena, smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

6. V preostali pritožbeni obrazložitvi pritožnik nasprotuje ugotovljeni objektivni zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja z naštevanjem okoliščin, ki to zmožnost po njegovem zanikajo. Prva je neustreznost izrečenega posebnega pogoja s pogojno obsodbo, saj je bilo že tedaj jasno, da ga glede na pritožnikove premoženjske in socialne razmere ne bo mogoče izpolniti. To se skozi čas tudi po določenem novem roku za izpolnitev posebnega pogoja ni spremenilo. Pritožnik je še vedno nezaposlen in prejemnik socialne pomoči, ki skupaj s partneričinimi dohodki ne zadošča za pokritje vseh družinskih obveznosti. Če ne bi bilo podpore njegovih staršev, družina skozi mesec ne bi preživela. Po drugi strani je res, da je omenjal službo v Š., kjer naj bi zaslužil med 2.000,00 in 3.000,00 EUR, kar pa zaradi pandemije ni bilo uresničeno. Končno, sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo še, da z oškodovanko nista imela nobenega stika, saj sta bila v stiku novembra in decembra 2019. Kasneje sta sicer ta stik izgubila, vendar sta ga sedaj znova vzpostavila.

7. Ker je sodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 2818/2017 z dne 12. 4. 2017 pravnomočna, odločilnih dejstev v zvezi z utemeljenostjo in upravičenostjo naloženega posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe ni mogoče/dovoljeno preizkusiti. Če ni zakonskih ovir je lahko pravnomočna sodba le še izvršena (drugi odstavek 129. člena ZKP) ter med izvršitvijo predmet katerega izmed izrednih pravnih sredstev, kot sta zahteva za obnovo kazenskega postopka iz 406. do 416. člena ZKP in zahteva za varstvo zakonitosti iz 420. do 428. člena ZKP. To sta, ob posebej urejeni možnosti iz 133. člena ZKP edina dva načina razveljavitve ali spremembe pravnomočne sodbe, ki ju, čeprav v posebnem kazenskem postopku in kljub pritožbi kot samostojnemu pravnemu sredstvu zoper sodbo v tem postopku, ni mogoče nadomestiti.

8. Pritožbena zatrjevanja v zvezi z neuspešno zaposlitvijo v Š. pomenijo glede na pritožnikove navedbe v samem postopku pred sodiščem prve stopnje tako imenovano novoto iz četrtega odstavka 369. člena ZKP. Toda zatrjevanja bi morali dodatno spremljati še razlogi, zakaj neuspešna zaposlitev v Š. ni bila navajana že prej. Pritožnik je namreč na naroku dne 2. 2. 2021 navajal, da se trenutno nahaja na prestajanju kazni zapora in da je imel še druge dolgove. Izgube zaposlitve v Š. zaradi pandemije tedaj ni omenjal, pa je razumljivo, da je sodišče prve stopnje to dejstvo upoštevalo kot enega izmed dejstev, na podlagi katerih je ugotovilo, da je bil pritožnik objektivno zmožen izpolniti posebni pogoj oziroma, da mu na naroku navedene okoliščine izpolnitve tega pogoja niso preprečevale. Vsaj ne v meri, da posebnega pogoja niti v delu ne bi mogel izpolniti. Podobno velja še za navedbo o vzpostavljenem stiku z oškodovanko, ki je po njenem obvestilu sodišču prve stopnje z dne 17. 6. 2020 (list. št. 111) v celoti zanikana.

9. Kot rečeno je sodišče prve stopnje po ugotovljeni pritožnikovi zmožnosti za izpolnitev posebnega pogoja izhajalo iz navedbe o njegovi zaposlitvi v Š., kar je nato povezovalo s podatki, ki jih je samo pridobilo. Povezava tako tudi sodišču druge stopnje v splošnem pokaže, da pritožnik od 21. 12. 2019 ni bil brez sredstev ter da je kljub dolgovom in predloženim dokazilom v zvezi s partneričinimi dohodki in nekaterimi stroški imel objektivno zmožnost posebni pogoj izpolniti. Če ne v celoti, potem vsaj v delu, s čemer bi bila zatrjevana želja po izpolnitvi posebnega pogoja iz pritožbene obrazložitve najučinkoviteje izkazana. Izkazana bi bila tudi z iskanjem drugih možnosti, ki predpostavlja oškodovankino sodelovanje, do katerega pa ravno zaradi pritožnikove neodzivnosti ni moglo priti. Glede na to, in glede na dolžino obdobja, v katerem bi pritožnik lahko ravnal v eni ali drugi smeri, predmetna nasprotna pritožbena ocena ni pravilna in jo je bilo zavrniti.

10. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obsojenega D. G. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 507. člena v zvezi s 391. členom ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter na 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Je posledica po sodišču prve stopnje ugotovljenega obsojenčevega prestajanja kazni zapora in premoženjskih ter socialnih razmer, ki plačila sodne takse ne dopuščajo.