Jedro

Ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

Izrek

I. Reviziji je ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka:**

1. Pravdni stranki sta starša mladoletnega A. A. (rojen 24. 6. 2015). Tožnica je vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se ji tudi formalno dodeli mladoletni otrok ter zviša preživnina, ki je bila dotlej določena s sklepom sodišča, izdanim na podlagi sporazuma staršev in v skladu s 130. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

2. Po tem, ko sta stranki v tej pravdi sklenili sodno poravnavo glede dodelitve mladoletnega A. v varstvo in vzgojo materi ter glede stikov med tožencem in otrokom, je sodišču preostala le še odločitev o preživninskem zahtevku za zvišanje preživnine.

3. Sodišče prve stopnje je o zahtevku tudi vsebinsko odločilo ter mu ugodilo tako, da je preživninsko obveznost toženca zvišalo na 270,00 EUR mesečno.

4. Pritožbeno sodišče je presodilo drugače. Toženčevi pritožbi je ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa spremenilo tako, da je preživninski zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na stališče, da tožnica ni aktivno legitimirana za zahtevek za zvišanje preživnine, marveč je to mladoletni otrok.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 243/2017 z dne 19. 10. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za zvišanje preživnine zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, v primeru, ko je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, nato pa je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov sklenjen sporazum, tako da je sodišče s sodbo odločilo le še o zvišanju preživnine.

**Navedbe strank v revizijskem postopku:**

6. Na podlagi navedenega sklepa je tožnica vložila revizijo. Opozarja, da sta stranki šele na naroku za zadnjo glavno obravnavo sklenili poravnavo glede dodelitve mladoletnega otroka in je zato sodišče s sodbo odločalo le še o zahtevku za preživnino. Prav v zvezi s tem zahtevkom ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč ter jo je sodišče tudi pozivalo na denarno opredelitev višine zahtevka. Poudarja, da je kot stranka v postopku sodelovala kot mati mladoletnega, tedaj še ne dvoletnega dečka, ki se postopka sam v nobenem primeru ne bi mogel udeleževati. Tudi če bi se njen status po sklenitvi poravnave, ko je ostala sporna le še višina preživnine, moral spremeniti v zakonito zastopnico, to na pravilnost sodbe ne bi imelo nobenega vpliva. Enake navedbe in dokazne predloge bi v imenu dečka podajala tudi, če bi imela status zakonite zastopnice tožnika. Ob tem opozarja na določbo 408. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v skladu s katerim mora sodišče v zakonskih sporih iz razmerij med starši in otroki po uradni dolžnosti ukreniti vse, kar je potrebno, da se zavarujejo koristi otrok. Določeno je tudi, da sodišče ni vezano na postavljene zahtevke in lahko odloči tudi brez postavljenega zahtevka. Sklicuje se še na sodbo II Ips 174/2003. 7. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje. Trdi, da tožnica predlogu za dopustitev revizije in sami reviziji ni predložila pooblastila za vložitev izrednega pravnega sredstva, podredno predlaga zavrnitev revizije.

**Presoja Vrhovnega sodišča:**

8. Revizija je utemeljena.

_Glede popolnosti revizije_

9. Trditev tožene stranke v odgovoru na revizijo, da tožnica ni predložila novega pooblastila, ter bi bilo treba revizijo zato zavreči, ni točna. Pooblastilo se namreč nahaja v spisu II DoR 243/2017 kot priloga A1. Gre za pooblastilo v zvezi s predlogom za dopustitev revizije in nadaljnje zastopanje v postopku z revizijo zoper sodbo VSM III Cp 440/2017 z dne 9. 5. 2017; datum pooblastila je 10. 7. 2017. Procesno dejstvo, na katerega opira toženec predlog za zavrženje revizije, torej ni točno. Vrhovno sodišče je zato v nadaljevanju revizijo tudi vsebinsko obravnavalo.

_Odgovor na dopuščeno vprašanje_

10. Odgovor Vrhovnega sodišča na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi: ob procesnih dejstvih, (a) da je mati vložila tožbo zaradi dodelitve mladoletnega otroka v varstvo, vzgojo in oskrbo, določitve stikov in zvišanja preživnine, (b) da je bil na zadnjem naroku za glavno obravnavo glede varstva, vzgoje in oskrbe ter glede stikov, sklenjen sporazum, je zavrnitev zahtevka za zvišanje preživnine, češ da tožnica (mati) ni procesno aktivno legitimirana, materialnopravno napačno.

_Dosedanja sodna praksa_

11. Vrhovno sodišče se je v doslejšnji praksi do vprašanja aktivne legitimacije v preživninskih pravdah (izrecno) opredelilo dvakrat. V zadevi II Ips 423/1999 z dne 13. 10. 1999 je sodišče odločitev oprlo na takšno stališče, kot ga vsebuje tudi izpodbijana sodba. Vrhovno sodišče je na podlagi (tedaj veljavne) določbe 79. člena ZZZDR ter (tudi sedaj še aktualne) določbe 132. člena ZZZDR sklepalo, da je aktivno legitimiran za zvišanje preživnine vselej otrok (preživninski upravičenec) in ne starš, pri katerem ta otrok živi.

12. V kasnejši zadevi II Ips 174/2003 z dne 15. 5. 2003 je bil položaj sicer nekoliko drugačen; šlo je za tožbo matere zoper očeta glede dodelitve otroka in določitve preživnine. Vrhovno sodišče je materi priznalo aktivno legitimacijo.

_Jezikovni okvir neposredne zakonske določbe_

13. Določba 132. člena ZZZDR se glasi: Sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da jezikovni okvir postavljenega prava izrecnega odgovora glede aktivne legitimacije ne daje in torej dopušča obe razlagalni možnosti.

_Umestitev neposredne zakonske določbe v širši kontekst sodnega varstva sorodnih družinskopravnih razmerij_

14. Zakonsko besedilo relevantnih določb ZPP in ZZZDR jezikovno dopušča sklep, da je v različnih primerih in v različnih kombinacijah tožbenih zahtevkov odgovor o aktivni legitimaciji lahko različen. V razvezni pravdi, kjer se prav tako odloča o določitvi preživnine, sta stranki nedvomno starša (64. in 78. člen ZZZDR). Enako je v nepravdnem postopku, v katerem na podlagi sporazuma, ki sta ga sklenila starša, taista subjekta sodišču nato predlagata, naj o vprašanju preživnine izda sklep (130. člen ZZZDR). Prav sklep te vrste je zaenkrat tudi še podlaga toženčeve preživninske obveznosti, katere zvišanje se zahteva.

15. Tudi obravnavana zadeva se je začela kot postopek za dodelitev otroka in odločitev o stikih, hkrati pa tudi o zvišanju preživnine. Podlaga tožbe v tej pravdi je bila torej sprva podana v 105.a členu ZZZDR v povezavi s tretjim in četrtim odstavkom 105. člena istega zakona. V sodni praksi ni sporno, da sta za reševanje na tej pravni podlagi legitimirana starša. 16. Sklep, da je aktivna legitimacija za isti zahtevek lahko različna glede na to, v kakšni kombinaciji z drugimi zahtevki se uveljavlja, ne zveni ustavno razumno. Še toliko manj ustavno razumno zveni sklep, da bi bila tožnica sprva legitimirana za preživninski zahtevek, ker ga je uveljavljala skupaj z zahtevkom za dodelitev otroka in ureditev stikov, v nadaljevanju, ko sta slednja postala res transacta (kar ni nič drugače, kot če bi postala res iudicata z delno sodbo ali z delno potrjeno sodbo), pa bi aktivno legitimacijo za preživninski zahtevek izgubila.

17. Prav tako ni nobenega stvarno utemeljenega razloga za razlikovanje med zahtevkom za določitev preživnine in zahtevkom za njegovo spremembo. Jezikovno je sicer takšna razlagalna izpeljava mogoča, kar pa ne pomeni, da je takšna razlagalna izbira med dvema možnostma razumna. Nasprotno, v pravo, ki bi moralo stremeti h notranji koherentnosti, vnaša stihijo.

18. Zaradi zgoraj opisanih potencialnih ustavnopravno nerazumnih sklepov si je treba pri razlagi zakonskega prava in ustvarjanju sodniškega prava prizadevati za to, da bo pravica do sodnega varstva udeležencem materialnopravnega razmerja (to pa so subjekti, na katere se navezuje družinsko pravo) priznana v čim večji meri ali povedano še drugače: da jim sodišče pri tem ne bo nastavljalo ovir, za katere ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. Drug cilj, h kateremu si je (glede na konkretno pravno področje) treba prizadevati, pa je zagotavljanje otrokove koristi.

_Ovrženje argumenta izpodbijane sodbe, ki sloni na predhodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 423/1999_

19. Argument, na katerem sloni stališče izpodbijane sodbe, je, da je nosilec materialne pravice do preživnine otrok (preživninski upravičenec), zaradi česar mu je treba priznati tudi aktivno legitimacijo ter jo zato materi odreči. 20. Vendar ta argument ni čist, saj skuša specifičnost družinskopravnega razmerja stlačiti v okvir dvostranskega dolžniško-upniškega razmerja. S tem, ko to počne, dela silo neločljivim prvinam družinskopravnega razmerja, ki so med seboj prepletene tako, da tvorijo tristransko razmerje, v katerem niti ločnica med pravicami in dolžnostmi ni takšna, kot jo poznamo iz siceršnjih pravnih razmerij. Tako je splošno sprejeto, da tudi roditeljska pravica, navkljub poimenovanju, ni klasična pravica, marveč gre za dolžnostno upravičenje, ki jo sedaj veljavni družinski zakonik zato tudi imenuje starševska skrb (glej 6. člen Družinskega zakonika).

21. Družinskopravno razmerje je najprej življenjsko (tudi intimno) razmerje. Tipičen položaj je tak, da država vanj ne posega. To pomeni, da se tudi ne vtika v to, koliko in na kakšen način kateri izmed staršev (materialno in nematerialno) prispeva k varstvu, vzgoji in preživljanju otrok. Država v družinsko življenje poseže šele tedaj, če so resno ogrožene koristi otroka (primerjaj 116. ter 119. do 122. člen ZZZDR). V nasprotnem primeru bi šlo za nedopusten poseg v starševsko avtonomijo.

22. Otrok je vselej subjekt roditeljske pravice, a mu to ne daje legitimacije, da bi v pravdi zahteval, na kakšen način naj starša izvršujeta roditeljsko pravico. Če stanje ni patološko ter ukrepi CSD zato niso potrebni, je to prepuščeno odgovornemu ravnanju obeh staršev.

23. A niti tedaj, ko starša ne živita (več) skupaj, pravo staršem ne odreka položaja odgovornih posameznikov, ki v prvi vrsti sami (po lastni presoji) poskrbijo za varstvo, vzgojo in preživljanje otrok. Izhodišče je, da se o tem starša dogovorita (glej prvi odstavek 64. člena ZZZDR, 105., 105.a člen, 106. člen in 130. člen ZZZDR).

24. Kar se tiče določitve preživnine, je torej odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena najprej v rokah staršev. Njuna svoboda odločanja je tu resda nekoliko okrnjena (bolje: nadzorovana), saj sodišče pazi na koristi otrok. Preden ta ni zagotovljena, tako sodišče ne razveže zakonske zveze (drugi odstavek 64. člena in drugi odstavek 78. člena ZZZDR) oziroma, če ni šlo za zakonska partnerja, lahko odreče izdajo sklepa o sporazumu glede preživnine, če gre vsebina na škodo otroka (130. člen ZZZDR).

25. Poudarek, ki je z vidika predstavljene ureditve bistven, je ta, (a) da je odgovornost za odločitev o preživljanju dana staršem, (b) da v primerih, ko odloča o pravovarstvenih zahtevkih, sodišče na otrokovo korist pazi po uradni dolžnosti ter (c) da do sodnega akta o preživninski obveznosti pride v postopkih, kjer otrok kot preživninski upravičenec ni (nujno) stranka postopka. Tako je v postopku sporazumne razveze, kjer se starša avtonomno sporazumeta o preživljanju, tako je v postopku po tožbi za razvezo zakonske zveze, kjer o preživnini odloči sodišče (lahko pa se stranki razveznega postopka o tem tudi poravnata - drugi odstavek 412. člena ZPP) in tako je tudi v nepravdnem postopku, kjer starša, ki nista bila poročena, skleneta sporazum o preživljanju.

26. V vseh navedenih primerih je nosilec materialnopravne pravice otrok, a ni formalni udeleženec postopka - bodisi zato, ker sploh ni postopka, saj se življenje v družini odvija svobodno, brez sodnega naslova, bodisi zato, ker sta formalna udeleženca postopka pač njegova starša. 27. Predstavljena ureditev je dokaz, da procesne nujnosti (neizbežnosti), da bi otrok moral biti stranka postopka v preživninski zadevi, ni. Pomembno je, da je subjekt postopka, ni pa neizogibno, da je tudi formalna stranka (torej tožnik ali toženec). To izhaja iz dejanske in pravne narave družinskih razmerij.

28. „Narava družinskih razmerij pogosto narekuje, da odločba učinkuje proti širšemu krogu oseb v primerjavi z enostavnim vzorcem enega tožnika in toženca. Nekatera procesna upravičenja pa imajo tudi tisti, ki niso stranke v formalnem smislu. S tem se približamo pojmu stranke po materialnopravni teoriji, ki je bila na področju procesnega prava opuščena. Stranke so po tej teoriji vsi subjekti materialnopravnega razmerja. Sodišče odloča o pravicah in interesih teh oseb, nosilci teh pravic in obveznosti ter interesov pa morajo imeti možnost, da povedo svoje stališče in da se branijo zoper nameravani ukrep sodišča.“1

29. Vprašanje, na kakšen način uresničiti subjektiviteto otroka v družinskih sporih je Vrhovno sodišče obravnavalo že v zadevi II Ips 943/2006 z dne 1. 3. 2007. Poudarilo je, da morajo biti procesna pravila v družinskih sporih zaradi življenjske občutljivosti vsebinsko prožna. Sodišču morajo omogočati, da se z vso oblastno avtoriteto prilagaja konkretnemu življenjskemu (družinskemu) položaju, ne da bi ga pri tem ovirala procesna pravila s svojo siceršnjo striktnostjo.

30. Tudi sicer je očitno, da se po naravi družinskopravnega razmerja postopek zato približuje ustroju nepravdnega postopka, za katerega so značilni udeleženci v formalnem in materialnem smislu. Tisto, na kar je treba biti pozoren, je, da je tudi otrok subjekt postopka. Na kakšen način to svojo subjektiviteto uresničuje, pa je odvisno od njegove zrelosti, starosti in volje. Po 15 letu starosti mu pravni red ob pogojih iz 409. člena ZPP daje možnost, da sam prevzame pravdo.

31. Očitno je, da dveletni otrok ni sposoben sam uresničevati svojih procesnih pravic. V obravnavani zadevi je tako v resnici dilema nadvse umetna. Gre le za vprašanje, ali bo v uvodu sodbe naveden otrok, kot njegov zakoniti zastopnik pa tožnica, ali pa bo v uvodu sodbe navedena tožnica sama kot stranka. Tako ena kot druga možnost pa nazadnje privedeta k sklepu, da se odloča o isti stvari ter da ima odločitev o preživninski obveznosti na koncu enak pravni in dejanski pomen.

32. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče odstopa od stališča v predhodni zadevi II Ips 423/1999. _Odločitev v konkretni zadevi_

33. Ko je tako, se izkaže, da je odločitev sodišča druge stopnje, ki je izmed obeh razlagalnih možnosti izbrala tisto od obeh možnosti, ki tožnici odreka (procesno) aktivno legitimacijo, ustavnopravno napačna. Otežuje namreč uresničevanje pravice do sodnega varstva ter je v nasprotju s koristjo otroka, ne da bi za to obstajal kakršenkoli stvarno utemeljen razlog. Pritožbeno sodišče je v resnici odreklo odločanje o ureditvi družinskopravnih razmerij iz razlogov, ki niso utemeljeni z varovanjem nobene pravne dobrine. To je storilo celo po tem, ko je sodišče prve stopnje takšno varstvo že nudilo (in sicer z zvišanjem preživninske obveznosti; torej v korist otroka).

34. Po presoji Vrhovnega sodišča stališča tega sklepa v ničemer ne posegajo v potencialna upravičenja otrok, da sodelujejo v postopku v mejah in pod pogoji iz 409. in 410. člena ZPP.

35. Ker je tako, je odločitev sodišča druge stopnje, da pritožbi toženca ugodi, na tak način, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevek zavrne, materialnopravno napačna. Ker pritožbeno sodišče ni odločalo o ostalih pritožbenih navedbah toženca, ki se nanašajo na samo višino zahtevka, je podan položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Ob vsem povedanem dodatni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

36. Stroškovna odločitev je oprta na procesno pooblastilo iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Tako Vesna Rijavec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV založba in Uradni list, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 622.