Jedro

Če se kasneje zaslišana priča predhodno seznani z vsebino zagovora ali izpovedbo druge priče na kakršenkoli način, tudi s prebranjem zapisnika o njunem zaslišanju, to ni kršitev določb 2. odstavka 331. člena ZKP. Sicer pa tudi ravnanje v nasprotju z napotilom te določbe ni absolutna kršitev določb kazenskega postopka, ampak sodišče ocenjuje, ali je navzočnost še nezaslišane priče pri izvajanju dokazov ali seznanitev priče z vsebino dokazov, preden je bila zaslišana, prizadela in v kolikšni meri verodostojnost njene kasnejše izpovedbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. J.V. je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je bila z izpodbijanima sodbama obs. J.V. izrečena pogojna obsodba zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Zagovornik je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ponavlja zagovor, da obs. V. ni izrekel groženj, ki mu jih sodbi pripisujeta, pa tudi če bi bile te grožnje dokazane, niso resne v smislu 1. odstavka 145. člena KZ in jih niti ošk. M.F. ni jemal kot take. Sodišče kljub zahtevi obrambe ni izločilo iz spisa zapisnikov o zaslišanju H.F. in S.B., ki sta bila seznanjena z vsebino zagovora in izpovedbe oškodovanca, še preden sta bila zaslišana, s čimer je kršilo določbe 240. in 331. člena ZKP. Sodba ni obrazložila, zakaj je sodišče to zahtevo obrambe zavrnilo in v sodbi je nasprotje med tem, kar naj bi oškodovanec izpovedal in tem, kar vsebuje zapisnik o njegovem zaslišanju, zato je podana bistvena kršitev določb po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenca oprosti ali pa se ju razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da je zahteva neutemeljena.

Zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ne obstaja. Oškodovanec je določno navedel grožnje obsojenca, ki jih je sodišče povzelo v sodbo. Tudi določbe 331. in 240. člena ZKP niso bile prekršene, ker priči nista izpovedovali o odločilnih dejstvih. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP se tega pravnega sredstva ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Besedne grožnje, ki so navedene v izreku sodbe, po svoji vsebini objektivno pomenijo grožnjo z napadom na življenje. Oškodovanec (in njegovi bližnji) so grožnjo vzeli resno zaradi take vsebine, pa tudi zato, ker je obsojenec dalj časa kazal sovražen odnos do oškodovanca in je tovrstno grožnjo ponavljal. Dejanje obs. V. ima torej vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Neutemeljena je trditev zahteve, da obstaja nasprotje med tem, kar sodba navaja o vsebini izpovedbe oškodovanca in tem, kar je vsebina zapisnika o njegovem zaslišanju. Sodba je na 4. strani povzela izpovedbo ošk. M.F., da mu je obsojenec v danih okoliščinah grozil, da bo enkrat zagotovo dobil svoje, kar mu gre, da bo z njim obračunal, ga povozil in ubil, da bi ga bil že ubil takrat, ko je oškodovanec predlagal zoper njega kaznovanje zaradi cestnoprometnega prekrška, če se mu ne bi takrat rodil sin. Takšna pa je tudi vsebina izpovedbe oškodovanca na glavni obravnavi dne 3.7.2002 (list. št. 111 in 112) in dne 7.5.2001 (list. št. 50-52).

Trditev v zahtevi, da sta bili priči H.F. in S.B. seznanjena z zagovorom in izpovedbo M.F., še preden sta bili priči zaslišani, je pravilna. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16.5.2001 izhaja, da je H.F. razpolagala z zapisnikom o glavni obravnavi z dne 7.5.2001, ko sta bila zaslišana obs. V. in ošk. M.F. in je ta zapisnik dne 16.5.2001 pred glavno obravnavo dala prebrati tudi priči S.B. (list. št. 54). Zagovornik je zato predlagal, da se izpovedb teh dveh prič ne upošteva (list. št. 55). Sodišče je to zahtevo zagovornika zavrnilo na isti glavni obravnavi (list. št. 64). Zakon izrečno ne prepoveduje, da se še nezaslišana (ali ponovno zaslišana) priča seznani z zagovorom ali izpovedbo druge priče, pač pa v 2. odstavku 331. člena določa, da priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov. Namen te določbe je, da se zmanjša možnost, da bi že izvedeni dokazi vplivali na resničnost in popolnost izpovedbe kasneje zaslišane priče. Če se kasneje zaslišana priča predhodno seznani z vsebino zagovora ali izpovedbo druge priče na kakršenkoli način, tudi s prebranjem zapisnika o njunem zaslišanju, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, to ni kršitev določb 2. odstavka 331. člena ZKP. Sicer pa tudi ravnanje v nasprotju z napotilom te določbe ni absolutna kršitev določb kazenskega postopka, ampak sodišče ocenjuje, ali je navzočnost še nezaslišane priče pri izvajanju dokazov ali seznanitev priče z vsebino dokazov, preden je bila zaslišana, prizadela in v kolikšni meri verodostojnost njene kasnejše izpovedbe. Ugotavljanje te okoliščine pa spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja.

Zahteva neutemeljeno trdi, da sodišče ni obrazložilo zavrnitve predloga zagovornika, da se pri odločitvi ne upošteva izpovedb H.F. in S.B. Iz zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 64 izhaja, da je sodišče odločitev obrazložilo tako, da priči nista bili prisotni v razpravni dvorani, dokler nista bili zaslišani. Zagovornik je že v pritožbi uveljavljal to domnevno kršitev postopka, kar je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker sta bili priči H.F. in S.B. posredni priči, ki nista bili navzoči pri kaznivem dejanju in nista izpovedovali o bistvenih okoliščinah. Sodišče je torej v rednem postopku zadovoljivo pojasnilo odločitev, da ni bilo zakonitih razlogov, da se izpovedbi teh dveh prič "ne upošteva", kot je zagovornik predlagal. Zahteva pa tudi sicer ne pojasni, katero odločilno dejstvo o kaznivem dejanju naj ne bi bilo obrazloženo.

Ker zahteva zagovornika obs. J.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je sodišče v skladu z določbami 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obs. J.V. (je lastnik hiše in zidanice, prejema pokojnino, žena je zaposlena) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala kršitve kazenskega zakona, kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja).