Jedro

Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin oziroma ugotovitev, da le-te ne izkazujejo resničnega poslovnega dogodka je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna. Ko nastane dvom v resničnost poslovnih dogodkov, ki jih zavezanec dokazuje s knjigovodskimi listinami, je torej na zavezancu, da dokaže, da so se poslovni dogodki, ki naj bi jih listine izkazovale, tudi dejansko zgodili. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov.

Na neverodostojnost listin med drugim kaže tudi tožnikovo nedosledno knjiženje teh računov, okoliščina, da za isti račun (isti datum in znesek) obstajajo dve zaporedni številki, da določenih računov tožnik sploh ni predložil davčnemu organu, da je bilo plačilo za določene račune izvedeno še pred njegovo izdajo, pri čemer pa tožnik ni prejel avansnega računa. Po mnenju davčnega organa gre za ponarejene listine in za fiktivne račune. Odhodki, ki so ob takšnih poslov nastali, pa tudi ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO.

Na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev glede fiktivnih računov, ne vpliva. Za odločitev je relevantno dejstvo, da tožnik ne razpolaga z računom, ki izpolnjuje vse zahteve, kot jih za verodostojno listino določa SRS 21.12 Kot to navaja tudi pritožbeni organ, je bil v obravnavani zadevi temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebine storitev, ki so bile izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni bilo mogoče nedvoumno prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku, zato davčni organ tožniku obravnavanih odhodkov iz naslova prejetih spornih računov na podlagi določbe 12. člena ZDDPO-2 pravilno ni priznal. Ker pa obravnavani računi (nekateri s prilogami) nimajo niti minimalnih sestavin, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, gre za nepopolne račune. Na podlagi tako pomanjkljivih računov in z njimi povezanih listin pa tožnik ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV, saj ne izpolnjuje pogojev iz 63. člena ZDDV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, finančni tudi davčni organ) tožniku dodatno odmerila davek od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 od davčne osnove 579.585,06 EUR po 20% davčni stopnji v znesku 112.892,55 EUR in pripadajoče obresti od 30. 4. 2012 do izdaje te odločbe v znesku 5.871,56 EUR; DDPO za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2012 od davčne osnove 1.052.791,58 EUR po stopnji 18% v znesku 187.809,16 EUR in pripadajoče obresti od 30. 4. 2013 do izdaje te odločbe v višini 2.852,49 EUR. Odmerjeni DDPO in obresti, v skupnem znesku 309.425,76 EUR, mora biti plačan v 30 dneh od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja (točka I izreka). Tožniku se dodatno odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 po stopnji 20% od osnove 39.673,42 EUR v znesku 7.934,66 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 586,36 EUR; DDV za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2012 po stopnji 20% od osnove 644.066,67 EUR v znesku 101.213,32 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.021,83 EUR in DDV za obdobje od 1. 3. 2015 do 31. 3. 2015 po stopnji 22% od osnove 165.000,00 EUR v znesku 36.300,00 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 60,71 EUR. DDV z obrestmi v skupnem znesku 148.116,88 EUR mora biti plačan v roku 30 dni od vročitve te odločbe na račun, ki ga navaja (točka II izreka). Po poteku 30 dnevnega roka za izvršitev te odločbe bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III izreka) Tožnik ni zahteval povrnitve strokov. Stroški, ki so nastali davčnemu organu bremenijo slednjega. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točki IV in V izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku izveden postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN), o ugotovitvah je bil 27. 2. 2016 tožniku vročen zapisnik DIN, na katerega je vložil pojasnila, do katerih se je davčni organ opredelil na straneh 28 do 35 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je v obravnavanem obdobju uveljavljal odhodke - stroške na podlagi 5 računov iz leta 2010, 4 računov iz leta 2011 in 3 računov iz leta 2012, ki jih je tožniku izdala povezana oseba, družba A. d.o.o., Sarajevo, BIH, v skupnem znesku 346.723,27 EUR. Uveljavljal je tudi odhodke na podlagi 6 računov iz leta 2011 in 5 računov iz leta 2012, ki jih je tožniku izdala družba B. Inc., Claymont, USA, v skupnem znesku 565.026,17 EUR. Nadalje je uveljavljal odhodke na podlagi 5 računov iz leta 2011 in 1 računa iz leta 2012, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o., Novi Beograd, Srbija, v skupnem znesku 64.600,00 EUR. Odhodke je tožnik uveljavljal tudi na podlagi računa, ki ga je 30. 3. 2012 tožniku izdala povezana oseba D. d.o.o., Ljubljana, v znesku 151.305,60 EUR ter računa, ki ga je 7. 3. 2012 tožniku izdala povezana oseba E. d.o.o., Ljubljana, v znesku 148.560,00 EUR. Tožnik je uveljavljal odhodke tudi na podlagi računa, ki ga je 3. 1. 2011 tožniku izdala povezana oseba F. d.o.o., Ljubljana, v znesku 19.000,00 EUR ter računa, ki ga je tožniku 31. 10. 2012 izdala družba G. d.o.o., Ptuj, v znesku 180.000,00 EUR. Nadalje je tožnik uveljavljal odhodke na podlagi 7 računov, ki jih je tožniku v letu 2012 izdala A.A. s.p., Domžale, v skupnem znesku 20.650,00 EUR. Poleg navedenega je tožnik v letih 2011 in 2012 uveljavljal tudi stroške na podlagi prejetih računov za najem poslovnih prostorov na lokaciji ... in ... v Ljubljani, za najem osebnega vozila in za gorivo, v skupnem znesku 42.414,60 EUR, od tega DDV v višini 8.482,89 EUR na podlagi računov, ki so navedeni na straneh 20 in 21 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ teh odhodkov na podlagi 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) ni priznal, ker računi niso predstavljali verodostojnih knjigovodskih listin, kot jih določajo Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21, kot tudi iz razlogov, ki jih za vsak posamezen račun navaja davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Računi, ki niso bili davčno priznani, so navedeni na straneh 21 in 22 obrazložitve te odločbe. Davčni organ navaja tudi objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za fiktivne račune oz. za ponarejene listine. Davčni organ tožniku v letih 2011, 2012 in 2015 tudi ni priznal pravice do odbitka DDV na podlagi računov, ki jih navaja na straneh 25 do 27 obrazložitve izpodbijane odločbe, ker obravnavani računi ne vsebujejo vseh zakonsko predpisanih sestavin, kot jih določa 82. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

3. Davčni organ je naredil nov obračun DDPO za leto 2011, ki je razviden na strani 22, za leto 2012 pa na strani 24 obrazložitve izpodbijane odločbe. Računi, ki niso bili davčno priznani, so navedeni na straneh 23 in 24 obrazložitve izpodbijane odločbe. Na strani 25 obrazložitve izpodbijane odločbe pa so navedeni računi, na podlagi katerih ni bil priznan DDV v letu 2011, ter na straneh 25 in 26 računi, na podlagi katerih ni bil priznan DDV v letu 2012. Razlogi za nepriznavanje vstopnega DDV, na podlagi računov, izdanih v mesecu marcu 2015, pa so razvidni na strani 27 obrazložitve izpodbijane odločbe.

4. Pritožbeni organ je pritožbi delno ugodil, v preostalem delu pa jo je kot neutemeljeno zavrnil. Pritožbi je ugodil v delu, ki se nanaša na račune za najem poslovnih prostorov na lokaciji ... in ... v Ljubljani, za najem osebnega vozila in za gorivo in v delu, ki se nanaša na prejet račun družbe F. d.o.o. z dne 3. 1. 2011 v znesku 19.000,00 EUR (DDV 3.800,00 EUR) iz razlogov, ki jih navaja. Posledično je pritožbeni organ odpravil del izreka v točki I, ki se nanaša na DDPO za leti 2011 in 2012 in v točki II v delu, ki se nanaša na DDV. Kot podlago za odločitev navaja 12. člen ZDDPO-2, ki ga citira in SRS 21, katerega vsebino navaja. Dokazno breme je na podlagi prvega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) na strani davčnih zavezancev. V zvezi z dokazno vrednostjo Zapisnika CURS z dne 24. 10. 2013 v povezavi z družbo G. d.o.o. se sklicuje na 3. člen, 80. člen, 164. člen in 169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na straneh 22 in 23 obrazložitve svoje odločbe navaja dejstva, ki se štejejo za dokazana. Navaja razloge, zaradi katerih je prvostopenjski organ upravičeno dvomil v resničnost dogodkov, ki jih izkazujejo listine v zvezi z družbama A. d.o.o. in B. Inc. Neutemeljen je pavšalen tožnikov ugovor, da se davčni organ ni opredelil do listin, ki jih je v postopku tožnik naknadno predložil. Opredelitev izhaja iz navedb na straneh 3 do 15 obrazložitve izpodbijane odločbe. Davčni organ ni ravnal arbitrarno. Dokazno je ocenil vse listine. Pritožbeni organ na strani 25 obrazložitve svoje odločbe navaja dodatne razloge, zaradi katerih stroški, uveljavljeni na podlagi računov, ki jih je tožniku izdala družba D. d.o.o., za storitve poslovodenja, ne morejo biti davčno priznani. Prav tako ni mogoče spoznati vsebine promocijskih storitev, ki jih je za tožnika opravljala A.A. s.p. in jih zaračunavala z računi. Glede tožnikovega ugovora, da je bil račun 900336687, ki ga je 31. 10. 2012 tožniku izdala družba Ptujska klet vrtnarstvo d.o.o. predmet že drugega DIN navaja, da je bil v tem primeru postopek DIN ustavljen in v zadevi ni bilo pravnomočno odločeno. V nadaljevanju pa navaja razloge za ugoditev pritožbi.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in uvodoma povzema davčno obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo. Vztraja pri pritožbenih ugovorih in meni, da je bila v zvezi s pisno seznanitvijo kršena določba 139. člena ZDavP-2, saj je istočasno prejel tako pisno seznanitev z rezultati DIN in zapisnik DIN. Kršena je bila tožnikov pravica do izjave. Kršeno je bilo načelo materialne resnice iz 5. člena ZDavP-2, saj je davčni organ odločil na podlagi verjetno izkazanih dejstev. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno s stopnjo gotovosti, kar pojasni. Davčni organ mora dejstva samostojno presoditi in se ne more opreti na zapisnik Carinske uprave Murska Sobota z dne 24. 10. 2013 (ki se nanašajo na izvajanje projekta Ptujska klet), ki pa je bil zaključen s sklepom o ustavitvi postopka in v zadevi ni bilo pravnomočno odločeno. Poleg tega tožnik ni bil seznanjen s tem zapisnikom. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 643/2014. Izpodbijana odločba na več mestih nima razlogov in je tako ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka bi se morala opredeliti do vsake listine posebej, česar pa ni storila. Zlasti ni dokazno ocenila listin iz 5 fasciklov, ki jih je tožnik dodatno predložil davčnemu organu. Tožnik navaja čas prisotnosti inšpektorja, iz česar izhaja, da davčni organ ni mogel pregledati vse predložene dokumentacije. Toženka je listine presodila po prostem preudarku. Vse listine so verodostojne in niso fiktivne. Toženka pa je ignorirala vsa ustna pojasnila tožnika in jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe niti ne navede. Dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka ni navedla bistvenih dejstev in okoliščin ter dokazov, na katerih temelji ugotovljeno dejansko stanje. Toženka je kršila načelo zakonitosti, kar pojasni na straneh 8 in 9 tožbe. Ugotovljeno dejansko stanje temelji na indicih in na ugibanjih davčnega organa. Iz obrazložitve tudi ne izhaja navedba pravne podlage za sprejeto odločitev. Kršena so pravila glede dokaznega bremena, kar pojasni na straneh 11 do 13 tožbe. Neustrezno so bila uporabljena pravila dokaznega standarda, kar pojasni na straneh 13 in 14 tožbe. Toženka je v nasprotju z veljavno zakonodajo odločitev oprla na zapisnik Carinskega urada Murska Sobota z dne 24. 10. 2013, in z njim tožnika ni seznanila. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do izjave in je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. V nadaljevanju (strani 15 do 23 tožbe) podaja konkretne ugovore glede posameznih spornih računov. Tožena stranka je predmetne račune presojala preveč formalistično ali imajo vse sestavine, ne pa življenjsko, ali so bile storitve dejansko opravljene. Glede tega je tožnik predložil davčnemu organu 5 fasciklov (skoraj 2000 strani), v katerih se nahaja slikovna in druga dokumentacija, ki kaže na izvajanje različnih projektov. Tožnik pojasnil, da so pomemben vir njegovega financiranja javni razpisi in naročila. Gre za zahtevne naloge priprave razpisne dokumentacije. V letih 2011 in 2012 je tožnik zaposlil osebe, ki jih v tožbi poimensko navaja. Tožnik je davčnemu organu predložil seznam ponudb za leti 2011 in 2012 z obsežno dokumentacijo. Predložil je tudi seznam vseh opravljenih nalog. V 5 fasciklih pa se nahaja vsa dokumentacija. Gre za prijave tožnika na različne razpise, pri čemer je z nekaterimi uspel, z drugimi pa ne. Do tega pa se toženka ni opredelila. Toženka vse listine opredeli kot neverodostojne. Tožnik je toženko tekom postopka večkrat pozval, da naj pojasni razloge, zaradi katerih so listine neverodostojne, vendar pojasnila ni prejel. Tožnik se ne strinja s pavšalno zavrnitvijo vsebine 5 fasciklov, predloženih davčnemu organu v predmetnem DIN. Vztraja, da toženka ni dovolj podrobno pregledala dokumentacije v zvezi s projekti v BIH in ZDA. Predmet konkretnega DIN so bili v veliki meri projekti, povezani z javnimi razpisi, torej z RS, ki pa so bili v celoti realizirani. Glede povezanih oseb tožnik navaja, da je napačen zaključek toženke, da si je tožnik preko poslov s povezanimi osebami zmanjševal davčno osnovo, kar pojasni. Sodišču tožnik predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi strani naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

6. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo pritožbenega organa in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

9. V obravnavanem primeru je med strankama sporno ali davčni organ tožniku pravilno in zakonito ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal v obračunu DDPO za leti 2010 in 2011 na podlagi obravnavanih računov in je posledično tožniku za navedeni leti dodatno odmeril in naložil v plačilo DDPO. Sporno je tudi, ali je davčni organ tožniku pravilno in zakonito odmeril in naložil v plačilo DDV za leti 2011 in 2012 ter za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2015, ker ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov. Prvostopenjski in pritožbeni organ sta v predmetni zadevi presodila, da odhodki, ki jih je uveljavljal tožnik v letih 2011 in 2012 na podlagi obravnavanih računov, niso v skladu z določbo 12. člena ZDDPO-2, ker jih je tožnik uveljavljal na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, kot jih opredeljuje SRS 21, s čimer pa se tožnik ne strinja. Poleg navedenega je tožnik v obravnavanem obdobju uveljavljal tudi pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnih računov, ki pa ne vsebujejo obveznih sestavin, kot jih določa 82. člen ZDDV-1 in posledično ne izpolnjujejo vseh zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kot to določa 63. člen ZDDV-1, s čimer pa se tožnik prav tako ne strinja.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v obravnavanem obdobju pri obračunu DDPO za obravnavano obdobje upošteval stroške oz. odhodke tudi na podlagi računov, ki so jih tožniku za opravljene različne storitve izdale družbe: A. d.o.o., BIH, B. Inc., Claymont, USA, C. d.o.o., Novi Beograd, Srbija, D. d.o.o., Ljubljana, E. d.o.o., Ljubljana, G. d.o.o., Ptuj in A.A. s.p., Domžale. Tožnik je na podlagi računov navedenih družb uveljavljal tudi pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz listin upravnega spisa izhaja, da o bili opisi storitev na obravnavanih računih (ter na prilogah) zelo splošni: komunikacijske storitve, kreativna direktorica 150 ur v vrednosti brez DDV 31.200,00 EUR, storitve enološka svetovanja in enogastronomskega izobraževanja (po pogodbi), ki pa ni bila predložena, VIP individualni ogled, promocijski material, strokovna prezentacija, izvedba in priprava izobraževanj, izvajanje promocijskih storitev na terenu, poslovodenje, itd. Takšni opisi storitev tudi po mnenju sodišča ne omogočajo preizkusa, na njihovi podlagi ni možno jasno in brez dvomov spoznati narave in obsega poslovnega dogodka in tako ne izpolnjujejo pogojev za verodostojno listino po SRS 21. Obravnavani računi tudi ne izpolnjujejo pogojev iz 82. člena ZDDV-1. 11. Tožnik je gospodarski subjekt - gospodarska družba, za katero velja slovenska zakonodaja in je dolžan enako kot vsi ostali gospodarski subjekti, voditi poslovne knjige v skladu z zakonom in SRS. Na podlagi prvega odstavka 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) so gospodarske družbe dolžne voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z zakoni in ob upoštevanju Slovenskih računovodskih standardov (SRS). Davčno priznani odhodki pa so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katerih vsebino opredeljujejo SRS. V skladu z določbo 12. člena ZDDPO-2, je osnova za davek dobiček, ki se ugotovi v skladu določbami ZDDPO-2. Dobiček je presežek prihodkov nad dohodki, ki so določeni s tem zakonom. Če ta zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V 12. členu ZDDPO-2 ni določenih materialnopravnih pogojev in kriterijev za presojo ali gre v določenem primeru za davčno priznan ali nepriznan odhodek, temveč navedena določba ZDDPOI-2 predpisuje le splošen način ugotavljanja davčne osnove – ob upoštevanju izkaza poslovnega izida oziroma ustreznega letnega poročila – torej primaren način ugotavljanja upoštevnega dejanskega stanja (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 5/2015 z dne 30. 11. 2016).

12. Ločevanje pogojev za davčno priznanje odhodkov in pogojev za odbitek vstopnega DDV je utemeljeno v pogojih, ki jih določata ZDDPO-2 in ZDDV-1. Sicer pa tožeča stranka svoj očitek gradi na trditvi, da so bile po ugotovitvah davčnega organa dobave po spornih računih opravljene, kar pa je protispisno, saj tožnik v postopku resničnosti transakcij ni uspel dokazati. Sodišče zato tudi ne najde neskladnosti v razlogih odločitve, ki bi narekovala njeno odpravo. Odločitev, da se tožnici odhodki po prejetih obravnavanih računih družb: A. d.o.o., BIH, B. Inc., Claymont, USA, C. d.o.o., Novi Beograd, Srbija, D. d.o.o., Ljubljana, E. d.o.o., Ljubljana, G. d.o.o., Ptuj in A.A. s.p. davčno ne priznajo, je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljena že v določbah tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2. Po slednji se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Kot pravilno navede že davčni organ, morajo biti v skladu s SRS 22 vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Davčno priznani odhodki so lahko le tisti, ki temeljijo na verodostojni listini, katere vsebino opredeljujejo SRS 21. Glede na naravo davčnega postopka in dokazov v davčnem postopku, se nastanek poslovnega dogodka dokazuje z listinami. Vsi računi, pogodbe in druge listine morajo imeti zelo natančno navedbo predmeta, torej natančni vsebinski in količinski opis blaga ali storitve. Le taka listina je lahko verodostojen dokaz o nastanku poslovnega dogodka in služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige, ki morajo kazati opravljene posle in finančni položaj podjetja. Knjigovodske listine so po SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo. Stroški materiala (in storitev) pa se po izrecni zahtevi SRS 14.10 lahko pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo njihovo povezanost z gospodarskimi koristmi. Sklicevanje na SRS 21 je po navedenem utemeljeno za priporočen način zagotavljanja pravilnosti in resničnosti podatkov, ki je po določbah SRS obvezno, zato je že neresničnost podatkov v poslovnih knjigah izkazanih podatkov podlaga za to, da se odhodek po določbah ZDDPO-2 davčno ne prizna. Plačilo neopravljene storitve (nedokazanega poslovnega dogodka) ni odhodek v smislu določb SRS, temveč le denarni tok, izdatek, ki zmanjšuje razpoložljiva denarna sredstva, in ki skladno s SRS ne vpliva na višino davčne osnove. Na podlagi fiktivnih računov izkazani „odhodki“ pa že po logiki stvari ne morejo biti poslovno potrebni in davčno priznani tudi ob upoštevanju določb 29. člena ZDDPO-2. 13. V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ opiše in po presoji sodišča pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožeča stranka in z upoštevanjem ugotovitev, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke, okoliščin njenega poslovanja s predhodno navedenim družbam, po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da zatrjevani poslovni dogodki s predloženimi listinami niso izkazani.

14. Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin oziroma ugotovitev, da le-te ne izkazujejo resničnega poslovnega dogodka je, kot že navedeno, podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna. Ko nastane dvom v resničnost poslovnih dogodkov, ki jih zavezanec dokazuje s knjigovodskimi listinami, pa je torej na zavezancu, da dokaže, da so se poslovni dogodki, ki naj bi jih listine izkazovale, tudi dejansko zgodili. Na davčnem organu pa je odločitev o tem, ali se predlagani dokazi izvedejo in presoja izvedenih dokazov. Tudi po presoji sodišča so predmetni računi v povezavi z obširno navedenimi objektivnimi okoliščinami posameznega obravnavanega posla navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe utemeljeno davčnemu organu vzbudili dvom glede dejanskega obstoja oz. glede dejanske realizacije izkazanih poslovnih dogodkov. Ko pa davčni organ utemeljeno podvomi v verodostojnost knjigovodskih listin, je dokazno breme na strani davčnega zavezanca, ki mora v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena ZDavP-2 za svoje trditve tudi predložiti dokaze. Če dokazi, s katerimi se trditve utemeljujejo, niso verodostojni, potem te trditve niso dokazane. Trditve pa se lahko dokažejo le z verodostojnimi listinami, ki izpolnjujejo pogoje, določene v SRS 21. Tudi po presoji sodišča je podlaga za izpodbijano odločitev prvenstveno dejstvo, da resnično vsebino storitev, zaračunanih s predmetnimi računi in posledično izkazanih stroškov (odhodkov) ni možno preizkusiti, tožnik pa tudi v postopku ni uspel dokazati nasprotnega. Poleg navedenega pa tožnik tudi ni uspel dokazati njihove potrebnosti za pridobivanje dohodka tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2, na katerega se tudi sklicuje prvostopenjski organ.

15. Davčni organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi računov, ki jih je v obravnavanem obdobju tožniku izdala družba A. d.o.o. Vsebino vsakega posameznega računa in listin, ki jih je v zvezi s tožnikovimi posli z družbo A. d.o.o. predložil tožnik, ter opredelitev davčnega organa do teh listin, navaja davčni organ na straneh 3 do 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Navaja tudi razloge, zaradi katerih ni upošteval računov podozvajalcev kot verodostojnih listin. Tudi po presoji sodišča so opisi storitev izdajatelja A. d.o.o. preveč splošni. Tožnik kljub pozivu davčnega organa ni predložil verodostojnih listin v zvezi z dejanskimi izvajalci promocijskih storitev v BIH (njihove račune, ponudbe, specifikacije stroškov, predračune). Računi, katerih vsebino in pomanjkljivosti davčni organ obširno navaja za vsak posamezen račun, pa tudi po mnenju sodišča ne predstavljajo verodostojne listine po SRS. Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa tako za račune, kot za priloge k računom. V zvezi z računi, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o., je davčni organ ugotovil, da računov, datiranih pred 7. 2. 2011, tožniku navedena družba ni mogla izdati, saj je bila ustanovljena šele 7. 2. 2011. Direktorica in ustanoviteljica te družbe, B.B. pa je tudi pred uradnim organom BIH podala pisno izjavo, da navedenih računov ta družba ni izdala. Vse navedene okoliščine pa vzbujajo resen dvom v verodostojnost predloženih listin.

16. Seznam računov, ki jih je izdala družba B. Inc. v zvezi z odobrenim programom promocije vin na trgih tretjih držav v vinskih letih 2010/2011 in 2011/2012 , ki ga je objavila Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja na trgih ZDA za G. d.o.o. je naveden na strani 15. Predmetni računi in priloge (Business Cooperation Agreeement), s katerimi tožnik utemeljuje odhodke na podlagi teh listin, so v angleškem jeziku. Tudi družba B. Ltd. je bila ustanovljena šele leta 2012 in pred navedenim letom ni mogla izdati računov, zato so vsi računi pred tem letom že iz tega razloga neverodostojni. Opisi storitev na preostalih računih pa so preveč splošni in tudi ne vsebujejo navedbe obseg storitev. Tudi iz listin, ki jih je preložil davčnemu organu tožnik, ne izhaja točna navedba oz. opis storitve in tudi ne obseg storitve. Tožnik pa, kljub pozivu davčnega organa, ni predložil podatkov o dejanskih izvajalcih promocije v ZDA. Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega (na straneh 14 in 15) in pritožbenega organa (na staneh 23 in 24) glede vsebine računov, ki jih je izdala družba B. Inc. in z ugotovljenimi objektivnimi okoliščinami, ki jih v zvezi s temi računi navajata oba davčni organ. Dodatno pa s tem v zvezi sodišče pripominja, da so predmetni računi in pogodbi v angleškem jeziku, v Republiki Sloveniji pa je slovenski jezik uradni jezik. Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 se za vprašanja, ki niso urejena z zakonom o obdavčenju uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi prvega odstavka 62. člena ZUP se upravni postopek pred upravnim organom vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo vsa dejanja v postopku. Z listinami v tujem jeziku, brez uradnega prevoda v slovenski jezik, pa tožnik v upravnem postopku ne more verodostojno in uspešno dokazovati nastanek poslovnih dogodkov.

17. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa na straneh 15 in 16 obrazložitve izpodbijane odločbe, da so računi, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o. in imajo kot opis storitve navedeno zgolj poslovodenje, pomanjkljivi. Tudi po presoji sodišča iz predmetnih računov ni razviden obseg (količina) opravljenih storitev. Tožnik je predložil k tem računom pogodbo o poslovodenju, datirano na januar 2011, ki pa vsebuje zgolj zelo splošno navedbo, da bo C.C. opravljal posle po tej pogodbi v obsegu, ki bo nujno potreben za učinkovito opravljanje vseh poslovodnih funkcij. Tudi iz predložene pogodbe o poslovodenju po mnenju sodišča ne izhaja obseg opravljenih storitev. Tudi po presoji sodišča ti računi ne predstavljajo verodostojne listine po SRS.

18. Računa družbe D. d.o.o. z dne 30. 3. 2012 (navedeni na straneh 16 in 17 obrazložitve izpodbijane odločbe) in družbe E. d.o.o. (navedeni na straneh 17 in 18 obrazložitve izpodbijane odločbe) vsebujeta prav tako preveč splošen opis storitve (komunikacijske storitve, direktor projektov 150 ur v vrednosti brez DDV 31.200 EUR.....). Računa sta brez konkretnih obrazložitev vsebine storitev, brez specifikacije storitve, ni razviden obseg storitve in tako tudi po mnenju sodišča ne izpolnjujeta pogojev za verodostojni knjigovodski listini po SRS 21.7 in tudi nimata zakonsko predpisanih elementov, kot jih za račun določa 82. člen ZDDV-1. Tožnik v tožbi ugovarja, da je davčni organ postopal strogo formalistično in zgolj preverjal ali ima račun vse predpisane sestavine, kar je neživljenjsko in neutemeljeno. S tem v zvezi sodišče pripominja, da so vsi gospodarski subjekti dolžni voditi svoje poslovne knjige na podlagi SRS. Podlaga za vknjižbo so verodostojne knjigovodske listine, kot jih določajo SRS 21. Na podlagi računov (oz. k njim priloženim verodostojnim listinam), ki nimajo vseh zakonsko predpisanih elementov, kot jih določa 82. člen ZDDV, tožnik tudi ne more na podlagi 63. člena ZDDV-1 uveljavljati pravice do odbitka DDV.

19. Tudi računi s prilogami, ki jih je tožniku izdala družba G. d.o.o., po mnenju sodišča ne izkazujejo natančnega opisa vrste in obsega opravljenih storitve. Sklicujejo se na pogodbo, ki jo tožnik ni predložil. Ni razviden obseg storitev. Računi nimajo prilog s specifikacijo storitev. Opis storitve enološka svetovanja in enogastronomskega izobraževanja (po pogodbi), ki pa ni bila predložena, tudi po presoji sodišča ne zadostujejo pogojem iz SRS 21 in tudi ne pogojem iz 82. člena ZDDV-1. 20. Računi, ki jih je tožniku izdala A.A. s.p., z navedbo: „zaračunavamo vam izvajanje promocijskih storitev na terenu“ tudi po presoji sodišča ne zadostujejo pogojem iz SRS 21 in tudi nimajo predpisanih sestavin iz določbe 82. člena ZDDV-1. Na to ugotovitev tudi po mnenju sodišča ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na specialistično znanje A.A. 21. Poleg ugotovitve davčnega organa, da odhodki, ki jih tožnik izkazuje s spornimi računi, ni mogoče davčno obravnavati, saj obstaja dvom v njihov dejanski obstoj in ki niso bili davčno priznani na podlagi 12. člena ZDDPO-2, pa prvostopenjski organ opredeljuje določene račune tudi kot kot fiktivne oz. celo ponarejene. Ali je do določenega odhodka dejansko prišlo, pa je vselej stvar presoje dejanskega stanja konkretne zadeve s strani davčnega organa ob vrednotenju predloženih in pridobljenih dokazov. Tudi dokazani obstoj določenega dogodka pa sam po sebi še ne pomeni, da je tak odhodek tudi davčno priznan, saj je to stvar pravne presoje in vrednotenja ugotovljenega odhodka v skladu z zakonskimi kriteriji (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 5/2015 z dne 30. 11 2016).

22. Pri presoji dejanskega stanja je davčni organ upošteval tudi ugotovljene objektivne okoliščine povezane z obravnavanimi posli. Med drugimi je upošteval tudi okoliščino, da je šlo za posle med povezanimi osebami, kot jih določa točka 1 prvega odstavka 17. člena ZDDPO-2. Pri tem gre v danem primeru za poslovno povezanost oz. tudi družinsko povezanost. S tožnikom so povezane osebe: E. d.o.o., F. d.o.o., D. d.o.o. in A. d.o.o., kar davčni organ podrobneje pojasni na strani 19 obrazložitve izpodbijane odločbe. Da gre za posle med povezanimi osebami tožnik niti ne ugovarja. Med povezanimi osebami pa lahko pride do sklenitve poslov, ki jih iz razloga ekonomske logike nepovezane osebe ne bi sklenile. Dejstvo sklenjenih poslov med povezanimi osebami pa je le ena od okoliščin, ki jo je pri presoji obravnavanih poslov upošteval davčni organ.

23. Prvostopenjski organ je za vsak posamezen račun, ki sta jih tožniku izdali družbi A. d.o.o. in B. Inc. v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navedel objektivne okoliščine oz. indice, iz katerih izhaja, da gre v obravnavani zadevi za fiktivne račune oz. ponarejene listine in za fiktivne posle. V zvezi z računi, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o., je davčni organ ugotovil, da račune, datirane pred 7. 2. 2011 tožniku navedena družba ni mogla izdati, saj je bila ustanovljena šele 7. 2. 2011. Direktorica in ustanoviteljica te družbe je pred uradnim organom BIH podala pisno izjavo, da navedenih računov ta družba ni izdala. Dejansko izvedbo storitev tožnik izkazuje tudi z računom družbe H. iz Sarajeva. Direktor družbe H. je izjavil, da z družbo A. d.o.o. niso poslovali, zato teh računov tudi nima evidentiranih v svojih knjigah. V zvezi s temi računi davčni organ meni, da gre za ponarejene račune. Davčni organ pa je podvomil tudi v verodostojnost predloženih listin v zvezi z računi, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. in v predloženi slikovni material. Tudi v zvezi z računi, ki jih je tožniku izdala družba B. Inc., davčni organ navaja objektivne okoliščine, ki vzbujajo dvom v verodostojnost teh računov. Na neverodostojnost listin med drugim kaže tudi tožnikovo nedosledno knjiženje teh računov, okoliščina, da za isti račun (isti datum in znesek) obstajajo dve zaporedni številki, da določenih računov tožnik sploh ni predložil davčnemu organu, da je bilo plačilo za določene račune izvedeno še pred njegovo izdajo, pri čemer pa tožnik ni prejel avansnega računa. Tožnik davčnemu organu kljub pozivu tudi ni predložil verodostojnih listin v zvezi z dejanskimi izvajalci storitev, kot sta to določali pogodbi „Bussiness Cooperation Agreement.“ Po mnenju davčnega organa gre za ponarejene listine in za fiktivne račune. Odhodki, ki so ob takšnih poslov nastali, pa tudi ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke pri odmeri DDPO (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips5/2015 z dne 30. 11. 2016). Pri tem pa sodišče pripominja, da odhodki, nastali na podlagi fiktivnih računov oz. poslov, niso davčno priznani zato, ker takšen posel ne učinkuje, in ne zato, ker bi šlo za poslovno nepotrebne odhodke. Prvostopenjski organ pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obširno navaja indice pri posameznih poslih, ki kažejo, da gre za ponarejene listine oziroma za fiktivne račune.

24. Vendar pa po presoji sodišča na pravilnost izpodbijane odločitve sama ugotovitev glede fiktivnih računov, ne vpliva. Za odločitev je po presoji sodišča relevantno dejstvo, da tožnik ne razpolaga z računom, ki izpolnjuje vse zahteve, kot jih za verodostojno listino določa SRS 21.12 Kot to navaja tudi pritožbeni organ, je bil tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi temelji razlog za nepriznavanje tožnikovih odhodkov, da vsebine storitev, ki so bile izkazane po prejetih računih in izkazanih stroškov oziroma odhodkov ni bilo mogoče nedvoumno prepoznati in preizkusiti, tožnik pa drugega ni uspel dokazati v postopku, zato davčni organ tožniku obravnavanih odhodkov iz naslova prejetih spornih računov na podlagi določbe 12. člena ZDDPO-2 pravilno ni priznal. Ker pa obravnavani računi (nekateri s prilogami) nimajo niti minimalnih sestavin, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, gre za nepopolne račune. Na podlagi tako pomanjkljivih računov in z njimi povezanih listin pa tožnik ne more uspešno uveljavljati pravice do odbitka vstopnega DDV, saj ne izpolnjuje pogojev iz 63. člena ZDDV-1. 25. Na tožnikov ugovor kršitve določbe 139. člena ZDavP-2, ker je tožnik istega dne prejel seznanitev z rezultatom DIN in zapisnik DIN, je pravilno odgovoril že pritožbeni organ. Res je s tem bila podana kršitev določb postopka, vendar tudi po presoji sodišča ne gre za bistveno kršitev določb postopka. Podana pa tudi ni kršitev tožnikove pravice do izjave v postopku. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik v postopku sodeloval. Davčni organ je v predmetnem postopku tožnika večkrat pozval, da predloži listine in druge dokaze. Tožniku je bil vročen zapisnik DIN, v zvezi s katerim je tudi podal pripombe (pojasnila), ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, zoper katero je tožnik podal tudi pritožbo. Do pritožbenih ugovorov se je pritožbeni organ opredelil. Tako tudi po mnenju sodišča ni bila kršena tožnikova pravica do izjave v postopku.

26. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da izpodbijane odločbe v določenih delih (ki pa jih tožnik ne konkretizira) ni možno preizkusiti. Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse zakonsko predpisane sestavine, kot jih določa 214. ZUP. V obrazložitvi so navedeni zahtevki tožnika in njegove navedbe o dejstvih, navedeno je ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerih je oprta odločitev davčnega organa, obširno so navedeni razlogi za odločitev in za presojo posameznih dokazov, navedeno je relevantno materialno pravo, na katerem sloni odločitev ter razlogi zanjo. Navedeni pa so tudi razlogi, zaradi katerih davčni organ ni sledil posameznemu dokaznemu predlogu tožnika. Izpodbijano odločbao je po presoji sodišča tudi možno preizkusiti. Oba upravna organa sta svojo odločitev obsežno obrazložila, za odločitev navedla tudi pravilne razloge in pravilno pravno podlago. Glede vseh predloženih in v postopku pridobljenih listin sta davčna organa tudi opravila pravilno dokazno oceno. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da davčni organ ni navedel relevantno materialno-pravno podlago za svojo odločitev. Iz obrazložitve odločb obeh davčnih organov jasno izhaja, da je bila podlaga za sprejeto odločitev v zvezi z nepriznavanimi odhodki 12. člen ZDDPO-2 v povezavi z SRS 21, v zvezi z nepriznavanjem odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnih računov pa 82. člen v povezavi s 63. členom ZDDV-1. 27. Glede dokazne vrednosti Zapisnika CURS z dne 24. 10. 2013, ki se nanaša na izvajanje projekta Ptujska klet, sodišče pojasnjuje, da je davčni organ pridobil zapisnik o opravljenem inšpekcijskem nadzoru o upravičenosti sredstev Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada za ukrep Promocije vina na trgih tretjih držav in ukrep Podpore za uporabo koncentriranega grozdnega mošta v proračunskih letih 2011 in 2012 pri prejemniku sredstev, družbi G. d.o.o. in relevantne objektivne okoliščine navedel tako v zapisniku DIN, kot tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, do katerih se je tožnik lahko opredelil s pripombami na zapisnik (pojasnila tožnika), kakor tudi s pritožbenimi ugovori. Poleg navedenega, te objektivne okoliščine niso bile bistvene za odločitev davčnega organa. V predmetni zadevi je bilo bistveno za odločitev, da tožnik v obravnavanem postopku ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, kot jih določajo SRS 21 in na podlagi takšnih listin utemeljil svoje odhodke. Prav tako pa tudi ni predložil računov, ki bi izpolnjevali pogoje za uspešno uveljavljanje odbitka vstopnega DDV (82. člen v zvezi s 63. členom ZDDV-1).

28. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek, da se davčni ni opredelil do vsebine 5 fasciklov, ki jih je kot dokaz predložil tožnik. Davčni organ je dokumentacijo pregledal in jo dokazno ocenil na straneh 28 do 34 obrazložitve izpodbijane odločbe, kar je povzel pritožbeni organ na strani 24 obrazložitve svoje odločbe. Iz navedb jasno izhaja, da se nobena od predloženih listin v teh fasciklih, ki jih je davčnemu organu predložil tožnik, neposredno ne nanaša na obravnavane račune. Davčni organ ni mogel prepoznati, kako so predložene listine povezane z obravnavanimi računi, tožnik pa glede na dokazno breme, ki je v davčnem postopku na njegovi strani, te povezanosti ni uspel dokazati. Povezanosti s konkretnimi računi ne navede tožnik niti v tožbi, kjer ponovno zgolj ugovarja, da se do predložene dokumentacije davčni organ ni opredelil, pri čemer pa po mnenju sodišča glede na predhodno povedano ugovor ni utemeljen.

29. Pritožbeni organ je DDV, ki je bil naložen tožniku za leto 2011 v celoti odpravil. Računi, na podlagi katerih davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV v letu 2012, so navedeni na straneh 25 in 26 obrazložitve izpodbijane odločbe, ob upoštevanju dela, ki ga je pravilno odpravil že pritožbeni organ in se nanaša račune za najem poslovnih prostorov na lokaciji ... in ..., za najem osebnega vozila in za gorivo (DDV v znesku 4.382,40 EUR). Davčni organ ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih tožniku v letu 2012 izdale družbe: A. d.o.o., F, d.o.o., E. d.o.o., D. d.o.o., G. d.o.o in A.A. s.p. Predmetni računi predhodno navedenih izdajateljev imajo tako splošen opis storitve, da ne izpolnjujejo zakonsko predpisane minimalne vsebine računa, kot jo določa 82. člen ZDDV-1. Prvostopenjski organ je natančno opisal vsebino vsakega posameznega računa in tudi navedel njegove pomanjkljivosti. Z dokazno oceno predmetnih računov, ki sta jo opravila prvostopenjski in pritožbeni organ, pa se v celoti strinja tudi sodišče. Nepriznavanje odbitka vstopnega DDV za mesec marec 2015 zgolj na podlagi računa, ki ga je 25. 3. 2015 tožniku izdala družba I. d.o.o., Maribor v znesku 165.000,00 EUR (DDV v znesku 36.300,00 EUR), tudi po presoji sodišča temelji na pravilni ugotovitvi, da je opis opravljenih storitev na temu računu tako splošen (promocije mesa v tretjem svetu), da ne omogoča vsebinskega preizkusa in tudi nima navedene količine in tudi ne cene storitve, kar pa je ena od predpisane minimalne sestavine, ki jo mora račun vsebovati glede na določbo 82. člena ZDDV-1. Predmetni račun pa ni vseboval nobenih prilog.

30. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

31. Predmetni računi s prilogami pa tudi po presoji sodišča ne vsebujejo konkretnih in natančnih navedb vrste in obsega opravljenih storitev (količine), kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Slednje tudi ni skladno s prakso SEU glede razlage določbe 178. člena Direktive sveta 2006/112 v zvezi s pravili za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, kamor sodijo tudi obvezne sestavine na računu kot vsebinski (materialni) pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Na podlagi člena 226 Direktive 2006/112 se brez poseganja v posebne določbe te direktive, za namene DDV na računih, ki se izstavljajo v skladu s členom 220 in 221, zahtevajo samo podatki, kot so tam navedeni, kjer pa je med drugim v točki 6) navedeno: količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg opravljenih storitev. Predmetni računi pa glede na vse predhodno navedeno po presoji sodišča ne vsebujejo obveznih podatkov, ki jih zahteva navedena določba, saj nimajo navedbe obsega opravljenih storitev (količine), kar je tudi v nasprotju s 6. točko prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Po mnenju sodišča gre za obvezno sestavino na računu, ki je potrebna za identifikacijo obsega opravljenih storitev. Zaradi navedene pomanjkljivosti takšni računi onemogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Da je identifikacija obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek pa izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV (v tem smislu glej sodbe SEU v že navedenih zadevah Dankowski in Pannon Gép Centrum kft). Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV (glej sodbo SEU v zadevi Petroma Transports SA, točka 36).

32. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sta ga davčna organa obširno navedla, tudi po presoji sodišča izhaja, da vsi obravnavani računi (nekateri s prilogami) ne vsebujejo obveznih sestavin, predpisanih s 6. točko prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 in tako ne morejo biti podlaga za uspešno uveljavljanje pravice odbitka vstopnega DDV, kar izhaja iz 67. člena ZDDV-1. Za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 v zvezi z dobavo blaga oziroma storitev mora imeti davčni zavezanec račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom ZDDV-1. Po povedanem tožniku tudi po presoji sodišča na podlagi tako pomanjkljivih računov ne gre pravica do odbitka DDV.

33. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, prav tako tudi ni bilo podanih očitanih kršitev določb postopka, tožbeni ugovori so neutemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili po presoji sodišča v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

35. Z vsem navedenim je po mnenju sodišča odgovorjeno na vse navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov kot drugostopenjski organ zavrača tudi sodišče (71. člen ZUS-1).

36. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.