Jedro

Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi.

Tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev.

Ker je sodišče z izčrpnim zaslišanjem in soočenji izvedencev glede nasprotij v njihovih mnenjih odpravilo dvom o njihovi (ne)pravilnosti, ter kot edino strokovno argumentirano in prepričljivo sprejelo mnenje Komisije, ni bilo nobene potrebe za pribavljanje še dodatnih novih mnenj drugih izvedencev (258. člen ZKP).

Pri kaznivem dejanju spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, ni treba iskati in dokazovati poškodbenih prepovedanih posledic v fizičnem ali psihičnem smislu, temveč je relevanten oziroma v ospredju napad na spolno integriteto mladoletnega oškodovanca.

Za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno niti dejstvo, kdo je dal pobudo za spolni odnos.

Izrek

I.Pritožba zagovornikov obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po istem zakonskem določilu izreklo kazen tri leta zapora, v katero se ji všteje čas pridržanja oziroma pripora od 13. 10. 2023 od 9.53 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2.Zoper sodbo so se pritožili obdolženkini zagovorniki iz razlogov 1., 3. in 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, kot navajajo uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da obdolženko oprosti obtožbe.

3.Glede na zahtevo zagovornikov je višje sodišče slednje in obe stranki obvestilo o seji senata, vendar se je pravilno obveščena obdolženka - kot to izhaja iz njene lastnoročno napisane in podpisane izjave z dne 3. 3. 2025, posredovane višjemu sodišču s strani Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig - ni želela udeležiti. V skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP je bila zato seja opravljena kljub njeni odsotnosti, po zaslišanju navzočih državnega tožilca in substitutke zagovornikov oziroma z njunim soglasjem pa na podlagi šestega odstavka 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 295. člena ZKP, iz istih razlogov kot že pred sodiščem prve stopnje, ob izključeni javnosti.

4.Pritožba ni utemeljena.

Glede zahteve za izločitev članov pritožbenega senata

5.Zagovorniki so dan pred sejo pritožbenega senata višjemu sodišču posredovali zahtevo za izločitev članov senata, višjih sodnikov B. B. in C. C., ker da obstaja upravičen dvom o njuni nepristranskosti, torej iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Ker sta navedena sodnica in sodnik že odločala v tem kazenskem postopku o pritožbah obrambe v petih taksativno naštetih primerih, po mnenju zagovornikov obstaja upravičen dvom v njuno nepristranskost, saj sta z obrazložitvami izdanih sklepov o priporu in kasneje podaljšanjem pripora glede odločanja o utemeljenem sumu in pripornih razlogih že zavzela pristransko in za obdolženko obremenilno stališče. To kaže na bojazen, da sta v pritožbenem postopku zavzela enako stališče, ki kaže na njuno odločenost o vsebini primera. Še večji dvom v nepristranskost po mnenju zagovornikov izkazuje odločitev višjega sodišča v tej zadevi v sklepu V Kp .../2023 z dne ..., s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zahteva za izločitev dokazov zavrne. Slednje nedvomno pomeni, da je odločitev o pritožbi že vnaprej znana oziroma je sodnica B. B. o zadevi že prepričana vnaprej, zato je povsem jasno, da ne more biti nepristranska.

6.Zahteva za izločitev sodnikov se nanaša na pravico do nepristranskega sojenja pred sodiščem druge stopnje zaradi predhodnega odločanja (dveh) istih višjih sodnikov v isti kazenski zadevi. Okvir za presojo ponuja ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki sprejema stališče, da sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.

7.Višje sodišče je za potrebe presoje pregledalo vsebino predhodnih odločitev, citiranih v zahtevi, pri sprejemu katerih sta v tej kazenski zadevi že sodelovala navedena višja sodnika. S sklepi z dne ..., ..., ... in ... so bile zavrnjene pritožbe zagovornikov zoper odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s podaljšanjem oziroma nadaljnjim vzdrževanjem predhodno pravnomočno odrejenega pripora zoper obdolženko. Upoštevaje ustavno (20. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in zakonsko (prvi odstavek 201. člena ZKP) podlago ter v tej zvezi nedvomno utrjeno stališče sodne prakse, pomeni presoja primarnega zakonskega pogoja za pripor zgolj presojo obstoja dokaznega standarda utemeljenega suma - ki je podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storila - ne pa dokazne ocene vrednosti in verodostojnosti zbranih dokazov (s stopnjo gotovosti). Navedeno izhaja tudi iz vsebine problematiziranih odločitev višjega sodišča, kar pomeni, da senat pri odločanju v nobeni od teh zadev ni zavzel nobenega stališča o obdolženkini krivdi. Obseg in narava teh predhodno sprejetih odločitev tako po presoji pritožbenega senata ne moreta utemeljiti objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost z zahtevo izločanih višjih sodnikov, kar je upoštevaje ustaljeno procesno prakso in stališča glede vodenja in odločanja v kazenskih postopkih, zagovornikom nedvomno znano. Že zavzeto stališče sodnika o obstoju utemeljenega suma, torej ni ovira za njegovo meritorno odločanje o obtožbi.

8.Da tudi predhodno sodelovanje člana pritožbenega senata pri odločanju o (posebni) pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov, ne ogroža videza nepristranskosti in torej ni razlog za izločitev, je ob sklicevanju na ustaljeno prakso ESČP prav tako že poudarilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Zato sodelovanje sodnice B. B. kot poročevalke v zadevi V Kp .../2023 z dne ..., s katero je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve zagovornikov za izločitev dokazov, po oceni pritožbenega senata očitno ni razlog za njeno izločitev iz sojenja v tem pritožbenem postopku.

9.Glede na navedeno, in ko zagovorniki tudi sicer navajajo zgolj povsem posplošene in nekonkretizirane razloge, ki sami po sebi objektivno ne vzbujajo dvoma v videz nepristranskosti sojenja navedenih višjih sodnikov, in ker je skladno z določbo 15. člena ZKP sodišče dolžno preprečiti namen očitnega zavlačevanja postopka, je pritožbeni senat zahtevo za izločitev navedenih višjih sodnikov, na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP, kot očitno neutemeljeno zavrgel.

Glede zatrjevane kršitve šestega odstavka 492. člena ZKP

10.Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisu že v fazi predobravnavnega naroka s pomočjo izvedencev psihiatrov preverjalo obdolženkino razpravno sposobnost v tem postopku in njeno prištevnost v času izvršitve očitanega ji kaznivega dejanja. Glede na ugotovitve in neposredno izpovedbo izvedenca Č. Č. na predobravnavnem naroku, da se je simptomatika psihotične bolezni pri obdolženki od izdelave izvedenskega mnenja stopnjevala, da sicer lahko razume česa je obtožena, ni pa zmožna oceniti zakaj bi naj kaj narobe počela in tudi ne ve točno kaj bi ji lahko škodovalo v postopku in kaj ne in je njena voljnost ukinjena, prav tako pa v času izvršitve očitanega dejanja ni imela v oblasti svojega ravnanja in je bila njena zmožnost razumevanja lastnih dejanj ukinjena, je sodišče ugodilo dokaznemu predlogu državnega tožilca, ki je (v skladu z določbo drugega odstavka 492. člena ZKP) predlagal za izdelavo izvedenskega mnenja Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija). Specialist psihiater dr. D. D. je v pisnem izvedenskem mnenju Komisije Medicinske fakultete v Ljubljani zapisal in v neposredni izpovedbi v nadaljevanju predobravnavnega naroka vztrajal, da je obdolženka sposobna aktivno sodelovati v postopku, vendar ob navzočnosti zagovornika, z omejitvijo trajanja naroka glavne obravnave na največ štiri ure in občasnimi odmori. V zvezi z obdolženkino sposobnostjo razumevanja pomena svojega dejanja in zmožnostjo obvladovanja svojega ravnanja v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja pa je Komisija navedla, da sta bili ti dve sposobnosti zmanjšani, a ne bistveno. Na tej podlagi, upoštevaje še lastne zaznave in vtis o obdolženki in njenem funkcioniranju tekom predobravnavnega naroka, je sodišče postopek z obtožnico nadaljevalo na glavni obravnavi, vse do izreka sodbe (točke 3-9 in 42 obrazložitve izpodbijane sodbe).

11.Povzeto procesno dogajanje pokaže, da je sodišče postopek ves čas vodilo na podlagi vložene obtožnice državnega tožilstva, saj slednje, razen na predobravnavnem naroku izraženega dokaznega predloga za izdelavo izvedenskega mnenja Komisije v zvezi z možnostjo izreka varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja obdolženki, formalnopravno oziroma dejansko predloga za uporabo tega varnostnega ukrepa (nikoli) ni vložilo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe zagovornikov, da bi sodišče po prejemu in ugotovitvi "nasprotnega" izvedenskega mnenja moralo v skladu s šestim odstavkom 492. člena ZKP predlog državnega tožilca s sklepom zavrniti. Ker takšnega predloga torej sploh ni bilo, sodišče logično o njem ni oziroma niti ni moglo odločati. Neizdaja sklepa o zavrženju (in ne zavrnitvi) predloga za uporabo varnostnega ukrepa, zato ne more pomeniti pritožbeno zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, pravice do pritožbe in ustavno varovanih pravic obdolženke iz 2. in 22. člena Ustave, kot brez podlage navajajo zagovorniki.

12.Enako v tej zvezi velja za obdolženki nedvomno dano možnost izbire, da ji v postopku sodi senat ali sodnica posameznica. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne ... namreč nedvo(u)mno izhaja obdolženkina odpoved pravici do zbornega sojenja, na tej podlagi pa, upoštevaje še izjavo državnega tožilca, skladno z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP sklep predsednice senata o opravi glavne obravnave pred sodnico posameznico okrožnega sodišča.

13.Ker sodišče prve stopnje glede na zgoraj povzeto procesno dogajanje sploh ni izvajalo postopka po 492. členu ZKP in torej ni imelo nobene podlage za izdajo sklepa po določbi šestega odstavka 492. člena ZKP, posledično tudi ni bilo nobene (na zakonu temelječe) potrebe, da bi morala biti obdolženki pred začetkom glavne obravnave še enkrat oziroma ponovno dana možnost izbire, da ji v postopku po 492. členu sodi senat ali sodnik posameznik, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki.

Glede prištevnosti obdolženke

14.Ob tem, ko o spolnem odnosu med obdolženko in mladoletnim oškodovancem v obravnavani noči po obtožbi tudi za obrambo ni dvoma, pa je po pritožbenih navedbah zagovornikov sporna ugotovitev prištevnosti obdolženke v času storitve tega dejanja. Navajajo, da je sodišče po tekočem traku odrejalo izvedenska mnenja, vse dokler ni pridobilo potrebnega za obsodbo. Povzemajo zaključke vseh izvedencev glede (ne)prištevnosti obdolženke v času izvršitve dejanja, poudarjajo "kolizijo" izvedenskih mnenj ter trdijo, da sodišče močno preferira za obdolženko obremenilno mnenje, v ničemer pa ne upošteva razbremenilnih. Jasno je, da se osnovno (po dr. D. D.) in dopolnilno mnenje Komisije (po še dveh dodatnih izvedencih) ne bosta razlikovali, saj gre za istega izvedenca oziroma zaključke sodelavcev. Ob tako očitni koliziji mnenj bi zato sodišče po mnenju zagovornikov moralo v večji meri upoštevati mnenji Č. Č. in E. E., saj gre za ločeni mnenji dveh neodvisnih strokovnjakov, glede na bistvene razlike vseh treh izvedenskih mnenj pa odrediti novo izvedenstvo. Ker tega ni storilo, je bilo po pritožbenih navedbah kršeno načelo domneve nedolžnosti.

15.Sodišče prve stopnje je zaradi obstoja dvoma v prištevnost obdolženke ob storitvi očitanega kaznivega dejanja, kot že omenjeno, odredilo izdelavo izvedenskih mnenj, sprva Č. Č. in nato Komisiji Medicinske fakultete v Ljubljani (izdelal dr. D. D.). Ker so si zaključki teh izvedenskih mnenj nasprotovali in nasprotij ni bilo mogoče odpraviti s soočenjem izvedencev, je sodišče - ko zaradi dejanskih ovir ni bilo mogoče pridobiti mnenja Komisije pri Medicinski fakulteti v Mariboru - odredilo izdelavo izvedenskega mnenja E. E. Njeno mnenje je bilo drugačno od obeh predhodno pridobljenih in pri njem je vztrajala tudi ob zaslišanju, zato je sodišče zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja od Komisije Medicinske fakultete v Ljubljani v razširjeni sestavi najmanj dveh strokovnjakov psihiatrov (točka 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). V točkah 43-45 obrazložitve sodbe je sodišče natančno, jasno in izčrpno povzelo bistvene ugotovitve in končna mnenja vseh izvedencev, ter na tej podlagi v točki 46 prepričljivo utemeljilo zaključek, da so vsi izvedenci enotni v tem, da so bile pri obdolženki v času izvršitve kaznivega dejanja prisotne (diagnosticirane) tri duševne motnje: nediferencirana shizofrenija, neuravnovešena osebnostna motnja - impulzivni tip, ter sindrom odvisnosti od psihoaktivnih substanc - PAS (biološka komponenta), da pa si izvedenska mnenja nasprotujejo v zaključku o fazi teh psihičnih motenj (ali so v akutni fazi ali ne oziroma njihovi klinični sliki) in njihovem vplivu na obdolženkin intelektualni in voljni vidik funkcioniranja. V tej zvezi so bila na zadnjem naroku opravljena (ponovna) zaslišanja vseh izvedencev, razen druge predstavnice Komisije - dr. F. F. zaradi njene opravičene odsotnosti.