Jedro

Opravljanje bančnih storitev je javna služba, ki jo lahko opravljajo le točno določene pravne osebe po tem, ko dobijo dovoljenje Banke Slovenije. Kot izvajalec javne službe pa je zato tožeča stranka dolžna v primeru, kot je obravnavani, ko gre za odločanje o posredovanju osebnih podatkov, za katere je zaprosil uporabnik od upravljalca, postopati v skladu z določili ZUP, kar pomeni, da bi morala po tem, ko je prejela zahtevek tožeče stranke, o tem izdati akt v obliki odločbe z vsem predpisanimi sestavinami in ne odločiti zgolj z dopisom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se dopis št. 4487/B. Podjed - 3/83 z dne 26. 11. 2015 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila zoper toženo stranko na Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo, v kateri navaja, da ima nasproti upnici A.A. pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Brežicah, kjer je sodišče dolžnici naložilo, da mora tožeči stranki plačati skupaj 227.217,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnica je pred izdajo sklepa o izvršbi denarna sredstva, s katerimi je razpolagala in bi zadostovala za poplačilo terjatev tožeče stranke, prenakazala na račun neznane tretje osebe, kar je razvidno iz izpiska prometa transakcijskega računa dolžnice. Kmalu zatem je dolžnica preminila in za seboj pustila skromno zapuščino, ki zaradi predhodnih razpolaganj dolžnice ne zadošča za poplačilo pravnomočno priznane terjatve tožeče stranke. V nadaljevanju je tožeča stranka zaradi tega od tožene stranke večkrat poskušala pridobiti identifikacijske podatke tretjih oseb, v korist katerih je dolžnica pred svojo smrtjo razpolagala, pri čemer se je sklicevala na ustrezna določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), tožena stranka pa je vse prošnje zavrnila, pri čemer se je pavšalno sklicevala na svoje obveznosti varovanja podatkov po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Tožeča stranka je pridobila tudi mnenje Informacijskega pooblaščenca, v katerem je pritrdil njenemu stališču, da je upravičena do pridobitve zahtevanih podatkov. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na 19. točki (a do c) prvega odstavka 4. člena ZIZ v povezavi s prvim odstavkom 16.a člena ZIZ, na podlagi katere so državni organi, nosilci javnih pooblastil ter druge pravne osebe dolžne za namene izvršbe brezplačno posredovati identifikacijske podatke o pogodbenih strankah ali prepis listine o razpolaganju, če s to ne razpolagajo, pa podatke o vsebini pravnega posla, ki se nanašajo na odplačna ali neodplačna razpolaganja, s katerimi je dolžnik z dejanjem ali z opustitvijo razpolagal s svojim premoženjem v korist tretjih oseb. Upnik je torej upravičen od banke pridobiti podatke o prejemnikih nakazil v skladu s pogoji, ki izhajajo iz ZIZ. V zvezi z določiloma 125. in 126. člena Zakona o bančništvu, na katerega se tožena stranka sklicuje, pa tožeča stranka opozarja, da navedeni določili izrecno predvidevata izjemo dolžnosti varovanja zaupnih podatkov v primerih, kjer zakon izrecno določa dolžnost banke glede posredovanja zaupnih podatkov o posamezni stranki. Takemu stališču pa pritrjuje tudi mnenje Informacijskega pooblaščenca. Tožeča stranka je Okrožnemu sodišču v Ljubljani predlagala, naj naloži toženi stranki, da je dolžna predložiti vse identifikacijske podatke o prejemnikih nakazil, s katerimi razpolaga in sicer za transakcije v breme na transakcijskem računu št. SI..., pri čemer v nadaljevanju zahtevka transakcije glede na višino zneska in datuma tudi natančno opredeljuje. Zahteva tudi, da ji je tožena stranka dolžna predložiti vse identifikacijske podatke o plačnikih nakazil, s katerimi razpolaga za tri transakcije v dobro na transakcijskem računu, kot je naveden zgoraj in sicer črpanje kredita v višini 10.000,00 EUR prenos med računi v višini 37.009,43 EUR in prenos med računi v višini 90.026,75 EUR. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da mora skladno z veljavno zakonodajo kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine o posamezni stranki, s katerimi razpolaga, ne glede na način, na katerega je pridobila te podatke. Poleg Zakona o bančništvu mora tožena stranka varovati osebne podatke tudi na podlagi ZVOP-1 ter poslovno skrivnost na podlagi Zakona o gospodarskih družbah, k varovanju zaupnih podatkov pa toženo stranko zavezujejo še določila pogodbe, sklenjene s stranko. Tožena stranka je dolžna varovati zaupnost podatkov o svojih strankah, tretjim osebam pa jih lahko posreduje le v primeru, da stranka na to izrecno pristane, in v primerih, določenih z zakonom. Tožena stranka še poudarja, da kot ponudnica plačilnih storitev ne razpolaga s podatkom, ali se morebitne izvedene plačilne transakcije v obdobju od 4. 4. 2014 dalje sploh nanašajo na odplačna oziroma neodplačna razpolaganja dolžnice. Plačilna transakcija je dejanje pologa, prenosa ali dviga denarnih sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer je izvršitev plačilne transakcije preko ponudnika plačilnih storitev neodvisna od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila. Torej plačilna transakcija ne pomeni razpolaganja, ampak samo prenos ali dvig denarnih sredstev, ki je neodvisen od zavezovalnega ali razpolagalnega pravnega posla. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek zavrne ter da naj naloži tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tako tožeča stranka kot tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah vztrajata vsaka pri svojih stališčih. Okrožno sodišče v Ljubljani je najprej s sklepom št. VIII Pg 20/2016 tožbo zavrglo, ker pravdni stranki nista v civilno pravnem razmerju. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom št. II Cpg 1168/2016 z dne 21. 12. 2016 sklep razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Prvostopenjsko sodišče se je v ponovljenem postopku s sklepom št. VIII Pg 3/2017 z dne 27. 2. 2017 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi in po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo Upravnemu sodišču Republike Slovenije kot stvarno pristojnemu sodišču v nadaljnji postopek. Pritožba zoper slednji sklep s strani tožeče stranke je bila zavrnjena.

4. Upravno sodišče RS je prejelo zadevo v reševanje od Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 31. 8. 2017. Tožeča stranka je nato vložila pripravljalno vlogo, kjer je poleg prvotnega zahtevka, pri katerem še vedno vztraja in predlaga, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, postavila še podrejen zahtevek, v katerem predlaga, naj sodišče odpravi dopise tožene stranke z dne 26. 4. 2014, 8. 7. 2015, 29. 7. 2015, 2. 9. 2015 in 26. 11. 2015 ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Pri tem navaja, da iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je sodišče pri vprašanju, ali se pravica zahtevati posredovanje podatkov po ZVOP-1 lahko sodno uveljavi, naletelo na pravno praznino, ki jo je poskusilo zapolniti s sklicevanjem Upravnega sodišča RS v zadevi št. I U 284/2010 z dne 16. 2. 2011 in zadevi št. III 69/2016 z dne 6. 5. 2016. V slednji sodbi je upravno sodišče navedlo, da lahko na podlagi 34. člena ZVOP-1 posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice glede ravnanja z zasebnimi podatki, zahteva sodno varstvo ves čas, dokler kršitev traja. Sodišče je še navedlo, da mora v skladu s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) odločba vsebovati razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če odločba temu ne sledi, je to bistvena kršitev določb postopka. Ob upoštevanju le tega bi morala tožena stranka o zahtevi tožeče stranke odločati po pravilih ZUP in o tem izdati odločbo z vsemi sestavinami, kot jih zahteva 214. člen ZUP. O zahtevi tožeče stranke pa je tožena stranka odločila z dopisi, vsi ti dopisi pa ne vsebujejo sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Tožena stranka je v njih navedla samo to, da ni pravne podlage za posredovanje zahtevanih podatkov. Posledično njenih odločitev ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Tožeča stranka je toženo stranko večkrat opozorila na ustrezno pravno podlago ter izkazala pravni interes za pridobitev osebnih podatkov, to je izvršljiv sklep Okrajnega sodišča v Brežicah. Dolžnica je namreč tik pred izdajo navedenega sklepa razpolagala z denarnimi sredstvi, ki bi zadostovala za poplačilo terjatev tožeče stranke.

5. Tožena stranka je na to v pripravljalni vlogi navedla, da to, da je tožeči stranki zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, še ne pomeni, da bi moral upravljalec podatkov, ki je v tem primeru tožena stranka, postopati po pravilih ZUP in posledično temu v postopku odločanja o zahtevi vložnika odločiti z odločbo z vsemi sestavinami, kot jih določa prvi odstavek 214. člena ZUP. Dopisi tožene stranke kot odgovori na vloge tožeče stranke niso bile izdane v upravnem postopku, zato ne vsebujejo obveznih sestavin odločbe v upravnem postopku. Tožena stranka ni organ, ki bi skladno z veljavno zakonodajo odločala po pravilih ZUP in tako v zvezi z odločanjem izdajala odločbe po 210. členu ZUP. Še vedno vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih ter prereka vse dosedanje navedbe tožeče stranke. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in hkrati predlaga, naj tožeči stranki naloži plačilo sodnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče najprej uvodoma pojasnjuje, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da ni organ, ki bi skladno z veljavno zakonodajo morala odločati po pravilih ZUP. Po pravilih ZUP namreč ne odločajo samo upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (1. člen ZUP), ampak skladno s tretjim odstavkom 3. člena ZUP tudi izvajalci javnih služb, kadar odločajo o pravicah in obveznostih uporabnikov njihovih storitev. V konkretnem primeru gre za odločanje o posredovanju osebnih podatkov, za katere je zaprosil uporabnik, v tem primeru tožeča stranka, od upravljalca, ki je v tem primeru tožena stranka. Gre za odločanje na podlagi 22. člena ZVOP-1. Po mnenju sodišča namreč dejavnost banke predstavlja opravljanje javne službe bančnih in finančnih storitev, saj tovrstne storitve lahko opravljajo le točno določeni subjekti po tem, ko pridobijo dovoljenje za opravljanje teh storitev v skladu z Zakonom o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) in Uredbo (EU) št. 1024/2013 (drugi odstavek 30. člena ZBanN-2). Kot določa drugi odstavek 97. člena Zban-2, lahko banka začne upravljati finančne storitve in dodatne finančne storitve na območju Republike Slovenije, ko pridobi dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje teh storitev v skladu s tem zakonom. Na podlagi navedenih določil sodišče ocenjuje, da je opravljanje bančnih storitev javna služba, ki jo lahko opravljajo le točno določene pravne osebe po tem, ko dobijo dovoljenje Banke Slovenije. Kot izvajalec javne službe pa je zato tožeča stranka dolžna v primeru, kot je obravnavani, postopati v skladu z določili ZUP, kar pomeni, da bi morala po tem, ko je prejela zahtevek tožeče stranke, o tem izdati akt v obliki odločbe z vsem predpisanimi sestavinami in ne odločiti zgolj z dopisom.

8. Prvi odstavek 214. člena ZUP določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe upravnega organa, in sicer razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Če obrazložitev odločbe ne sledi temu določilu, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). V obravnavani zadevi sodišče na podlagi podatkov ugotavlja, da obrazložitev dopisov tožene stranke ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna.

9. Tožeča stranka je v popravljenem zahtevku v podrednem zahtevku zahtevala odpravo več dopisov tožene stranke, vendar je sodišče odpravilo le zadnjega in le tega vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, to pa iz razloga, ker imajo dopisi, ki jih navaja tožeča stranka v tožbenem zahtevku in se nahajajo v prilogah, ki jih je priložila, podobno vsebino. Bistvo vseh dopisov je v tem, da v njih tožena stranka (kontinuirano) sporoča, da zaprošenih podatkov ne more posredovati.

10. Iz navedenega razloga sodišče meni, da povsem zadostuje, da toženi stranki odpravi le zadnji dopis z dne 26. 11. 2015 in ji v zvezi s tem dopisom naloži, naj v ponovljenem postopku odloči o zahtevi tožeče stranke v obliki odločbe, kot jo zahtevajo določila ZUP. Zaradi tega ostalih izpodbijanih dopisov, datiranih pred zadnjim z dne 26. 11. 2015 sodišče ni posebej odpravljalo, ker meni, da to ni potrebno. Sodišče še pojasnjuje, da meni, da je tožba vložena pravočasno, saj jo je Okrožno sodišče v Ljubljani v gospodarskem sporu obravnavalo po vsebini in je v predhodnem preizkusu ni zavrglo.

11. Sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, da izpodbijani dopisi nimajo značaja odločbe. Res je sicer, da nimajo oblike odločbe in da nimajo sestavnih delov odločbe, kot so predpisani po ZUP, vendar pa je njihovo bistvo v tem, da se je z njimi po vsebini dejansko odločilo o vsakokratni identični zahtevi tožeče stranke za posredovanje podatkov. Z dopisi je bilo sporočeno, da tej zahtevi ne bo ugodeno. Torej imajo po vsebini enak učinek kot odločba, manjka pa jim oblika in sestavine, kot jih določa ZUP.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo in (zadnji) izpodbijani akt na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo zaradi postopkovnih kršitev ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, kar pomeni, da mora o zahtevi tožeče stranke za posredovanje podatkov odločiti z upravno odločbo, za kar ima neposredno pravno podlago v tretjem odstavku 3. člena ZUP. Ker je sodišče akt tožene stranke odpravilo iz procesnih razlogov, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

13. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznajo stroški v višini 15 EUR.

K točki III izreka:

14. Sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov postopka, ker skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada povračilo stroškov le tožeči stranki, kadar sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.