Jedro

Celo v primeru, če se Vrhovno sodišče morda ne bi strinjalo z razlogi odločitve sodišča druge stopnje, temveč sodišča prve stopnje, ob reševanju pritožbe zoper sklep o razveljavitvi prvostopenjske sodbe in vrnitvi zadeve v novo sojenje ne sme zavzeti stališč do vprašanj, ki se nanašajo na vsebino odločitve. Presoja o teh vprašanjih je omejena na morebitno revizijo po pravnomočno končanem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom, opr. št. I Pd 5695/94-15 z dne 30.3.2006, razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 29.7.1994 o tožnikovi razrešitvi in naložilo toženi stranki, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi z dne 25.9.1992 za čas od 21.7. do 28.11.1994, z upoštevanjem odločbe SPIZ-a z dne 8.1.1993. Zavrnilo je zahtevek za plačilo odpravnine v višini 23.719.032 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za razporeditev na mesto direktorja tožene stranke. Tožbo glede tožbenega zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 28.11.1994 dalje je zavrglo.

Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 696/2006-2 z dne 10.11.2006, pritožbi tožnika delno ugodilo, pritožbi tožene stranke (zoper odločitev o stroških) pa ugodilo v celoti in del sodbe sodišča prve stopnje v tretji točki izreka (glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine z zamudnimi obrestmi) in glede odločitve o stroških postopka razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo, opr. št. I Pd 1388/2006-42 z dne 29.3.2007, naložilo toženi stranki, da tožniku plača odpravnino v znesku 93.326,74 eurov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo višji zahtevek za plačilo 5.651,03 eura z obrestmi ter odločilo o stroških postopka. Izhajalo je iz četrtega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 25.9.1992, po katerem ima kot direktor tožene stranke "pravico do izplačila 36 plač odpravnine, če mu preneha funkcija in pri tem ni storil s svojim delom kaznivega dejanja ali velike materialne škode z naklepom ali veliko malomarnostjo." Sodišče je ugotovilo, da za presojo storitve kaznivega dejanja ni pristojno, sicer pa se kazenski postopek zoper tožnika sploh ni začel. Tožena stranka tudi ni uspela dokazati odškodninske odgovornosti tožnika.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani (ugodilni del) sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču sodišča tožnik do odpravnine ne bi bil upravičen le v primeru, če bi bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje v zvezi s svojim delom, zaradi česar je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe, da bi za zavrnitev njegovega zahtevka zadoščalo, če bi bilo v postopku pred delovnim sodiščem ugotovljeno, da ima določeno ravnanje tožnika vse znake kaznivega dejanja. V zvezi z nastankom velike materialne škode, ki naj bi jo povzročil toženi stranki, in zaradi česar ne bi bil upravičen do odpravnine, je opozorilo na to, da sodišče prve stopnje kljub dokaznemu predlogu ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 318/96, glede uveljavljanja škode proti tožniku v znesku 104.192.735,90 tolarjev. Opozorilo je tudi na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 503/95 z dne 21.11.1996, na podlagi katere je tožena stranka Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačala znesek 10.510.585,80 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je v tem primeru utrpela škodo vsaj v višini zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov odškodninske obveznosti tožnika, vendar preuranjeno. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) se je sodišče druge stopnje (tako kot že enkrat v sporu) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje; v nasprotnem primeru bi bila obravnava pred pritožbenim sodiščem povezana s praktično celotno izvedbo dokaznega postopka, kar ni smotrno.

Zoper sklep o nedopuščeni reviziji se je pritožil tožnik. V pritožbenem roku je pritožbo dopolnil. Sklicuje se na vse pritožbene razloge. Navaja, da pritožbeno sodišče namesto dokončne odločitve v zadevi to pošilja v ponovni postopek, čeprav ta traja že trinajst let. Kot vsak državljan ima pravico do sojenja v razumnem roku. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Noben organ tožene stranke v času njegove razrešitve ni ugotovil škode in prikrajšanja, temveč obratno. V zvezi z obračunom nadomestila plače za tožnika in obveznost plačila tožene stranke je zadeva drugačna, kot jo želi prikazati pritožba. M.O. je bila v celoti oproščena vseh obtožb, tudi pomoči pri kaznivem dejanju, ki naj bi ga s tem v zvezi storil tožnik. Sodišče druge stopnje je dejansko stanje presodilo napačno, saj se je zapletlo v trditve in dokazovanje o tem, kaj se je pri toženi stranki zgodilo leto ali celo več po razrešitvi tožnika. Ugotavljanje nastale škode in odgovornosti tožnika je absurdno. Zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja je tudi pritožbeno sodišče materialno pravo napačno uporabilo, sicer pa se ni izreklo o vseh okoliščinah in ni presodilo vseh dokazov, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Tožnik v dopolnitvi pritožbe opozarja na ničnost sklepa Vlade z dne 28.7.1994 o soglasju k njegovi razrešitvi, o tem, da se v postopku ponovno odpirajo vprašanja, o katerih je bilo že pravnomočno razsojeno, in na dolgotrajno, neracionalno in drago vodenje sodnih postopkov s ciljem izčrpavanja tožnika in naraščanja stroškov. V nadaljevanju opozarja še na nezakonito sestavo upravnega odbora v zvezi z njegovo razrešitvijo, na ničnost sklepa Vlade z dne 28.7.1994, ki ga sodišče ni odpravilo, na nesprejemljiv zaključek v zadevi Ps 503/95 in o tem, da je pritožbeno sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke v zvezi s 376. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Uradni list Republike Slovenije, št. 83/2001 in nadalj.). Opozarja tudi na določbe 380. in 381. člena istega zakona. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po določbi drugega odstavka istega člena je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z določbo prvega odstavka istega člena dovoljena pritožba. V pritožbenem postopku se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje.

Iz zakonskega besedila izhaja, da s to določbo ni uvedena možnost neke splošne pritožbe zoper sklepe sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve v novo sojenje. Pritožba zoper takšen sklep je omejena na razlog, ki je določen v ZDSS-1, ob smiselni uporabi ZPP pa tudi na nekatere od bistvenih kršitev določb postopka.

Pritožba torej ni namenjena ponovnemu preverjanju pravilnosti in zakonitosti razlogov odločitve v sklepu sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, saj bi to pomenilo novo izredno pravno sredstvo. Pri obravnavanju pritožbe ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, ki pomenijo kritiko razlogov odločitve sodišča druge stopnje o stvari sami. Celo v primeru, če se Vrhovno sodišče morda ne bi strinjalo z razlogi odločitve sodišča druge stopnje, temveč sodišča prve stopnje, ob reševanju pritožbe zoper sklep o razveljavitvi in vrnitvi zadeve ne sme zavzeti stališč do vprašanj, ki se nanašajo na vsebino odločitve. Presoja o teh vprašanjih je omejena na morebitno revizijo po pravnomočno končanem postopku. Pritožbena presoja je lahko namenjena le presoji razlogov sodišča druge stopnje za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje namesto, da bi sodišče druge stopnje samo odločilo (po dopolnjeni ali ponovljeni izvedbi dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi) v zadevi.

Tožnik kritizira stališče sodišča druge stopnje, da je glede na določbo četrtega odstavka 9. člena njegove pogodbe o zaposlitvi potrebno ugotoviti zlasti, ali je v zvezi s svojim delom oziroma funkcijo z naklepom ali veliko malomarnostjo povzročil toženi stranki veliko materialno škodo (kar zahteva izvedbo dodatnih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka). Skoraj vse pritožbene navedbe so usmerjene v kritiko takšnega stališča sodišča druge stopnje (in nekaterih drugih razlogov, ki se prav tako nanašajo na vsebino odločitve), kar pa kot navedeno, ni pritožbeni razlog.

Tudi opozarjanje tožnika na dolgotrajno in neracionalno vodenje sodnih postopkov oziroma sojenje izven okvirov razumnega roka samo po sebi ne predstavlja pritožbenega razloga po 30. členu ZDSS-1, saj so te pritožbene navedbe splošne. Tožnik teh očitkov ne povezuje s tem, da bi nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje v dopolnjenem ali ponovno izvedenem dokaznem postopku oziroma z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi lahko hitreje in bolj ekonomično popravilo sodišče druge stopnje namesto, da zadevo vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tega sploh ne omenja.

Ker torej pritožba vsebinsko sploh ne izpodbija odločitve sodišča druge stopnje o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje iz pritožbenega razloga po 30. členu ZDSS-1, ostalih razlogov pritožbe pa ni mogoče upoštevati, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).