Jedro

Če oškodovanec kot tožilec ob umiku obtožbe ne obvesti sodišča prve stopnje o stroškovni poravnavi z obdolžencem, in mu zato sodišče prve stopnje naloži v plačilo stroške kazenskega postopka vključno s povprečnino, takšne poravnave ni mogoče ustrezno uveljaviti v pritožbi zoper stroškovni del sklepa o ustavitvi kazenskega postopka, saj je ta, upoštevajoč stanje zadeve ob umiku, formalno in materialno pravilen. Povprečnina se odmeri vedno ne glede na stroškovno poravnavo, od katere je odvisno le, kdo jo bo plačal.

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca R. K. se z a v r n e kot neutemeljena. Oškodovanec kot tožilec R. K. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je bil zaradi umika obtožnega predloga s strani oškodovanca kot tožilca ustavljen kazenski postopek zoper obdolženega J. A. zaradi uvodoma navedenega kaznivega dejanja. Oškodovancu kot tožilcu so bili naloženi v povrnitev stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter plačilo povprečnine v znesku 35.000,00 SIT. Zoper stroškovni del tega sklepa se je pravočasno pritožil oškodovanec kot tožilec po pooblaščencih, ker da je ta odločba nezakonita. Predlagal je spremembo tega dela sklepa tako, da se povprečnina ne odmeri in da odpade izrek o povračilu stroškov obdolžnecu vključno z izdatki in nagrado zagovorniku. Izrecno je predlagal odmero stroškov za to pritožbo v priglašenem znesku 15.319,00 SIT v breme proračuna, ker da so nastali zaradi napačnega in nezakonitega sklepa, ki se izpodbija s to pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je stroškovna odločba v izpodbijanem sklepu zakonita, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo III. odstavek 96. člena Zakona o kazenskem postopku. V pisnem umiku obtožnega predloga stroškovna poravnava med obdolžencem in oškodovancem kot tožilcem niti ni omenjena in je zato moglo sodišče prve stopnje odločati o stroških kazenskega postopka samo na izpodbijani način. Sodišče druge stopnje opozarja na pritožbeno navedbo, da je obdolženec plačal stroške oškodovanca kot tožilca šele dne 31. 1. 2000, torej 4 dni po izdaji izpodbijanega sklepa. Sploh pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati nobenih poizvedb glede morebitne stroškovne poravnave. Ta pride v poštev samo, če je pred odločitvijo o umiku obtožbe sporočena s strani obeh strank; koristno je, če je priložena tudi umiku. Iz listin, ki so priložene pritožbi, izhaja, da so bila pogajanja o tej poravnavi v teku že od 13. 12. 1999 in da je bil sporazum glede poravnave stroškov kazenskega postopka oškodovancu kot tožilcu dosežen že dne 18. 1. 2000, torej 2 dni pred pisnim umikom obtožnega predloga. Zato je pritožbeno sklicevanje na to poravnavo prepozno in ga ni mogoče upoštevati. Tudi odmera povprečnine je pravilna in zakonita. Res v času vložitve obtožnega predloga ta plačilna obveznost oškodovanca kot tožilca za primer umika obtožnega akta še ni bila zakonsko predpisana, vendar tedaj ni bilo mogoče odločati o bodočih stroških kazenskega postopka, ki se dejansko res še ni začel. Ne glede na nedelo na spisu pa je odmera povprečnine izrecno predpisana v že omenjenem III. odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku in se ji ni mogoče izogniti na v pritožbi zatrjevani način. Šele višina povprečnine je odvisna tudi od vloženega dela sodišča, ki je pogojeno z obsežnostjo zadeve in trajanjem kazenskega postopka na prvi stopnji. Z izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje vendar opravilo sicer nezahtevno delo, zato je odmerjena tudi nizka povprečnina. Stališče pooblaščencev oškodovanca kot tožilca glede umikov obtožnih aktov v bodočih kazenskih zadevah ne more imeti na odločanje v tem pritožbenem postopku prav nobenega vpliva, kakor tudi ne negativna prognoza glede zmanjšanja sodnih zaostankov. Iz teh razlogov pritožbi ni bilo ugoditi. Zaradi takšne odločitve o pritožbi je tudi predlagano odločanje o priglašenih stroških pritožbenega postopka postalo brez pomena. Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in mora zato plačati takoimenovano pritožbeno povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen glede na enostavnost zadeve in kratkotrajnost pritožbenega postopka.