Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja toženkina odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene po AO-plus pogojih. Zato je naložilo toženki, da mora plačati tožniku 10.214.000,00 SIT odškodnine, od tega 9.000.000,00 za nepremoženjsko škodo, ostalo razliko pa za premoženjsko škodo in od 01.03.1999 dalje tudi mesečno rento v zneskih po 15.595,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi toženke ter je znižalo odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.000.000,00 SIT ter razveljavilo odločitev o odškodnini za strah v znesku 500.000,00 SIT in celotno odločitev o premoženjski škodi.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje (da se prizna tožniku odškodnina za telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 4.000.000,00 SIT in za skaženost 1.000.000,00 SIT) sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je izpodbijal zavrnilni del odločbe sodišča druge stopnje. Po njegovih izvajanjih je sodišče druge stopnje kršilo materialno pravo, ker je zmanjšalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od 5.000.000,00 SIT na 4.000.000,00 SIT. Pri tem opozarja, da je bil ob nezgodi star šele 47 let in da se življenjska doba v Sloveniji zvišuje ter bo zato posledice nezgode trpel dalj časa. Njegova osebnost je pretežno uničena. Tudi glede preostalih oblik škode je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo njegovo pritožbo.

Odškodnine naj se zato ustrezno zvišajo.

Toženka pa je izpodbijala obsodilni del odločitve sodišča druge stopnje, ker je to po njenem mnenju priznalo previsoke odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za telesne bolečine je utemeljena odškodnina največ 1.700.000,00 SIT, za skaženost največ 700.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti največ 3.000.000,00 SIT. Poleg ugotovljenih konkretnih okoliščin bi moralo sodišče upoštevati pri odmeri odškodnin tudi splošne družbene razmere ter ne soditi izven časa in prostora.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo, in nasprotnima strankama, od katerih pa je na revizijo odgovoril le tožnik, ki je predlagal zavrnitev toženkine revizije (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijane pravnomočne sodbe v uradoma odrejenemu okviru, ki ga določa 386. člen ZPP 1977 in v mejah razlogov, ki sta jih podali obe pravdni stranki v zvezi z uporabo materialnega prava. Pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Prav tako pa ni ugotovilo v revizijah uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava.

Po revizijskih izvajanjih naj bi bila podana zmotna uporaba materialnega prava zaradi neustrezne odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo. Zato naj bi bili zmotno uporabljeni določili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Člen 200. ZOR določa oblike nepremoženjske škode, za katere se odškodnina lahko prizna in merila za odmero odškodnin za tako škodo. Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje drugi odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnin upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Tako je potrebno pri odločanju o odškodninah upoštevati vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, na drugi strani pa tudi objektivni okvir, ki se izraža na področju odškodninskega prava, zlasti v primerjanju konkretne škode z odškodninami, ki se priznava v drugih primerljivih primerih. Po določilu 203. člena ZOR pa sodišče prizna oškodovancu odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta nastajala tudi v bodočnosti.

Po presoji revizijskega sodišča so bila navedena materialnopravna izhodišča pravilno upoštevana v postopku sojenja na drugi stopnji ter zato ocenjuje, da je bila tožniku glede na ugotovljeno dejansko stanje priznana pravična odškodnina tako za telesne bolečine kot za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost. Tak zaključek ima oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, iz katerega izhaja, da je tožnik pri prometni nezgodi 16.03.1994 (ko je sam zapeljal izven ceste) utrpel zlom obeh kosti desne goleni, pretres možganov, udarnino in opeklino v desnem senčnočelnem predelu ter udarnino na desni nadlahti. Iz ugotovitev o poteku zdravljenja in posledicah izhaja, da se je tožnik zdravil 138 dni v bolnici, bil petkrat operiran v splošni anesteziji, 25-krat RTG slikan, v zavodu in doma opravljal skupaj 6 mesecev fizikalno terapijo, uporabljal pri hoji 16 mesecev bergle, nosil dva meseca mavčni škorenj, bil 47-krat na kontrolnih pregledih ter prenašal skupaj neprestane hude bolečine 104 dni in občasne hude skupaj 105 dni ter tri tedne lahke bolečine, ki se ob spremembi vremena pojavljajo občasno še sedaj. Tožnik je sedaj invalidsko upokojen ter ni več sposoben za delo kmetijskega delavca, pač pa le za lažja in varna dela na domači kmetiji. Utrpel je tudi težko stopnjo psihoorganske posttravmatske spremenjenosti z manjšo sposobnostjo pomnjenja in navezovanja stikov. Splošna tožnikova življenjska sposobnost je zmanjšana približno za polovico.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da kratek povzetek odločilnih ugotovitev utemeljuje na drugi stopnji pravnomočno dosojeno odškodnino za telesne bolečine v znesku 2.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 4.000.000,00 SIT ter za skaženost v višini 1.000.000,00 SIT, torej skupaj v znesku 7.500.000,00 SIT, in da višja odškodnina, kot jo terja tožnik oziroma zmanjšanje le te, kot to zahteva toženka, ni utemeljeno. Pri tem revizijsko sodišče poudarja, da so bile odškodnine tako za posamezne oblike nepremoženjske škode kot celotna odškodnina pravilno odmerjene in da so bile pri tem upoštevane tudi vse tiste okoliščine, na katere revidenta posebej opozarjata v svojih revizijah. Zato revizijsko poudarjanje ali ponavljanje teh okoliščin, ki so bile v celoti upoštevane, ne morejo vplivati na drugačno odmero odškodnin. Sodišče druge stopnje je v celoti in pravilno upoštevalo obseg tožnikove prizadetosti na zdravju, torej tudi konkretne okoliščine, ki jih poudarja tožnik v svoji reviji, in splošne, na katere opozarja toženka v svoji reviziji. Enaka ugotovitev velja tudi za odločitev, ki se nanaša na odškodnini za telesne bolečine in za skaženost, ki nista prenizki, kot neutemeljeno meni tožnik in ne previsoki, kot zatrjuje toženka. Na vsa zadevna revizijska izvajanja obeh revidentov je odgovoriti, da omera odškodnin za posamične oblike škode odseva vse konkretne ugotovitve tožnikovega primera, na drugi strani pa so priznane odškodnine primerljive tudi z odškodninami za podobne škodne primere. Navedeni zaključek pa pomeni še, da revizijsko sodišče zavrača toženkina izvajanja, po katerih priznana odškodnina ni v skladu z obstoječim ekonomskim stanjem v družbi. Ta očitek je splošen in brez podlage v ugotovitvah, ki se nanašajo na tožnikov primer ali v stanju, ki se odraža na področju sodno priznanih odškodnin in kar je preverljivo tudi s podatki, ki so zbrani v objavljenem delu "Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo".

Ker glede na povedano reviziji pravdnih strank nista bili utemeljeni, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393. člen ZPP 1977).