Jedro

Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1, ki se uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je treba prepoved ponovnega sojenja o isti stvari spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom.

Izrek

Postopek zoper A.N. v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2007, v zvezi z odločbo o prekršku Postaje prometne policije L. z dne 12.1.2006 se ustavi. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z odločbo o prekršku Postaje prometne policije L. z dne 12.1.2006 je bil A.N. spoznan za odgovornega storitve prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 30.000,00 SIT in 1 kazenska točka za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter povprečnina 10.000,00 SIT. A.N. je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri navaja, da mu je bila o isti zadevi že izdana pravnomočna odločba z dne 22.9.2005. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.9.2007 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in mu naložilo 60 eurov povprečnine.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka N.F. navaja, da je prekrškovni organ zoper A.N. zaradi prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 izdal dve odločbi, in sicer odločbo z dne 22.9.2005, s katero je postopek ustavil, in odločbo z dne 12.1.2006, s katero mu je izrekel globo 30.000,00 SIT in 1 kazensko točko. A.N. je zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2007, s katero je zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku z dne 12.1.2006, vložil zahtevo za preklic nezakonite sodbe in priložil odločbo z dne 22.9.2005, s katero je bil postopek v predmetni zadevi ustavljen. Iz navedenega izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 6.9.2007 odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo prekrškovnega organa z dne 22.9.2005 in s tem kršilo 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1. 3. Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (4. alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega (izrecno) predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je v njej obravnavano pravilo na tej podlagi treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je sicer namenjen zlasti odločanju o lažjih kršitvah z enostavnimi dejanskimi stanovi (52. člen ZP-1), vendar bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. S pravnomočnostjo odločb se namreč zagotavlja trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki terja, da vsaka od njih preide v pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen pod pogoji in v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Storilec tako ni izpostavljen temu, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca).

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bil A.N. z odločbo o prekršku Postaje prometne policije Ljubljana z dne 12.1.2006 spoznan za odgovornega storitve prekrška po b) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga je storil tako, da je dne 22.6.2005 ob 21.14 uri z osebnim avtomobilom po regionalni cesti II. reda v naselju S.G. prekoračil omejeno hitrost. Izrečena mu je bila globa 30.000,00 SIT, 1 kazenska točka ter povprečnina 10.000,00 SIT. Dne 3.2.2006 je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je navedel, da mu je bila o isti zadevi že izdana odločba z dne 22.9.2005. Okrajno sodišče v Ljubljani je Postajo prometne policije L. zaprosilo za posredovanje v zahtevi za sodno varstvo in prejelo odgovor, da je bila v konkretni zadevi izdana le odločba z dne 12.1.2006, v zahtevi za sodno varstvo navedena signatura pa ni signatura odločbe, ampak signatura obvestila kršitelju, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Na tej podlagi je sodišče s sodbo z dne 6.9.2007 zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. A.N. je po prejemu sodbe vložil zahtevo za preklic nezakonite sodbe, v kateri je vztrajal pri navedbah zahteve za sodno varstvo in priložil odločbo Postaje prometne policije L. z dne 22.9.2005. Odločba je naslovljena kot odločba o ustavitvi postopka v zadevi zoper A.N., zaradi prekrška po b. točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1, ki ga je storil tako, da je dne 22.6.2005 ob 21.14 uri vozil osebni avtomobil po regionalni cesti II. reda v naselju S.G., in pri tem kršil določila prvega odstavka 32. člena ZVCP-1. Izdana je bila po uradni dolžnosti, ker je fotografija izmerjene hitrosti kot bremenilni dokaz slabo vidna oziroma nevidna. Iz navedenega izhaja, da odločba s signaturo ni obvestilo, ampak je navedeno obvestilo dopis Postaje prometne policije L. z dne 24.7.2005, ki ga je A.N. dne 18.12.2007 posredoval sodišču. Iz obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2007 izhaja, da se nanaša isti historični dogodek kot je opisan v odločbi z dne 22.9.2005. Na tej podlagi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani s predmetno sodbo poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo in s tem kršilo 31. in 158. člen Ustave RS ter 3. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1. 6. Vrhovno sodišče je glede na navedeno kršitev zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in postopek zoper storilca A.N. v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2007, v zvezi odločbo o prekršku Postaje prometne policije L. z dne 12.1.2006 ustavilo.

Ker je bil postopek ustavljen, na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1, stroški postopka bremenijo proračun.