6. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila A. A. iz Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 187/2005 z dne 22. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 419/2004 z dne 16. 2. 2005 in s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. K 128/2003 z dne 6. 4. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bila pritožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena ji je bila pogojna obsodba. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti pritožničinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi pritožnica izraža nezadovoljstvo z obsodbo in ponavlja navedbe, s katerimi ni uspela v postopku s pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitvi 22. člena in tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da sodišče ni zavzelo stališča do vprašanja, na kakšen način je pritožnica utrpela poškodbe, ki naj bi jih njej zadala oškodovanka. Zatrjuje, da sodišče ni sledilo njenim trditvam in ni izvajalo njenih dokazov. Kršitev 22. člena Ustave naj bi bila podana tudi, ker je bila pritožnica zaradi neenakega obravnavanja pred sodiščem spoznana za krivo, čeprav bi morala biti oproščena. Kršitev tretje alineje 29. člena Ustave pritožnica utemeljuje z navedbo, da ji sodišče ni omogočilo, da bi navajala dejstva in okoliščine ter ponudila dokaze, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da ni storila očitanega kaznivega dejanja. Po oceni pritožnice je prišlo tudi do kršitve kazenskega zakona, saj razglašena sodba ni bila enaka njenemu pisnemu odpravku. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo določanje.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijanimi sodnimi odločbami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. To velja glede navedb pritožnice o načinu nastanka poškodb, o oškodovankinih sporih, o policijski intervenciji, glede navedb o zmotni uporabi prava pri pisnem odpravku sodbe ter glede navedb, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijanimi sodbami in opisuje svoje videnje zadeve. Zato pritožnica s takšnimi navedbami kršitev 22. člena Ustave ne izkaže.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnice, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb ter dejstev in okoliščin, ki jih je navajala. Iz jamstva enakega varstva pravic izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Iz navedene pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Pritožnica zatrjuje, da sodišča niso zavzela stališča glede poškodb, katere naj bi ji povzročila oškodovanka. Iz izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče ugovor pritožnice, da naj bi dejanje storila v silobranu, preizkusilo in izrecno pojasnilo, kateri so po oceni sodišča tisti dokazi, na podlagi katerih sta bila izpodbita tako pritožničin zagovor kot izpovedba priče. Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da se je slednje strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in da je tudi samo ocenilo ter razumno obrazložilo, zakaj so izpovedbe oškodovanke verodostojne in prepričljive. Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa je razvidno, da je slednje opravilo presojo navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, se do njih opredelilo in svojo odločitev razumno obrazložilo. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

5.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Očitek pritožnice o zatrjevani kršitvi ni utemeljen. V postopku na prvi stopnji je pritožnica podala zagovor, v katerem je imela možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnica ne strinja z odločitvijo oziroma stališčem v izpodbijanih sodbah, je treba ugotoviti, da je sodišče pretehtalo pritožničin zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi ter dovolj prepričljivo in razumno obrazložilo presojo izvedenih dokazov. Kateri so tisti dokazi, katerih izvedbo je sama predlagala, pa jih sodišče ni hotelo obravnavati, pritožnica ne pojasni ter zatrjevane kršitve v zvezi s tem ne izkaže. Glede na navedeno ni podana kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer