Jedro

Sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka in to tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba ali da obstoji drug izvršilni naslov.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovanca S. M. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, v ostalem pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo II K 1994/2010 z dne 11. 1. 2010 B. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem in drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dve leti zapora in preizkusno dobo petih let. Premoženjskopravni zahtevek oškodovanca je zavrglo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in odločilo, da je dolžan povrniti stroške oškodovanca in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, ter plačati sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1994/2010 z dne 23. 6. 2010 pritožbi okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu S. M. znesek 66.000,00 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. V preostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B. P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da ugodi zagovornikovi pritožbi in obsojenca oprosti obtožbe, premoženjskopravni zahtevek pa zavrže. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da civilni postopki ne preprečujejo sodišču ugotavljati višino premoženjske koristi neodvisno od drugih postopkov, ki so v teku ali že zaključeni. Sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih tudi glede usklajenega delovanja vseh treh oseb, s katerimi je bil povezan oškodovanec. Razpolaganje s protipravno premoženjsko koristjo ne predstavlja odločilnega dejstva, temveč uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi glede razlogov o odstopu od projekta in neverodostojnosti dokazov v tej zvezi ter glede vloge I. in „izvršilnega naslova“ za znesek 66.000 EUR. Zahteva ne pojasni, kateri deli „materialne resnice“ so izostali, ker se priča Ž. ni želela več odzivati na vabila.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno-pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; da je Vrhovno sodišče glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v odločbi sodišča druge stopnje že presodilo (sodba I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998), da sodišče druge stopnje, če v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost odločbe sodišča druge stopnje.

B-2.

6. Navedbe zagovornika, da sodba sodišča druge stopnje nima argumentacije, ki bi z zahtevano stopnjo gotovosti utemeljevala naklepno ravnanje obsojenca, vnaprejšnji dogovor, namen pridobitve protipravne premoženjske koristi in ostalih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče upoštevaje uvodoma navedeno štelo kot uveljavljanje kršitve 395. člena ZKP.

7. Sodišče druge stopnje je skladno z določbo 395. člena ZKP dolžno presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih svoja stališča in jih ustrezno obrazložiti. V presojo navedb, ki so pravno irelevantne, se pritožbeno sodišče ni dolžno spuščati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v predmetni zadevi tem procesnim standardom v celoti zadostilo in da se je obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, pri čemer poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja. Zatrjevane kršitve procesnih določb tako niso podane. Sodišče druge stopnje se je v svoji odločbi opredelilo do pritožbenih navedb o obsojenčevem naklepnem ravnanju, obstoju vnaprejšnjega dogovora in namenu pridobitve premoženjske koristi. Pri tem je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je do sklenitve fiktivne pogodbe z R. L. prišlo po predhodnem dogovoru obsojenca s P. S. in R. L. in dodalo, da je upoštevaje opis dejanja v izreku in dejstvo, da je S. O. – posojilodajalcu iz posojilne pogodbe z dne 31. 7. 1998 vrnil izročeni denar ter da je bilo sprva govora, da bo posojilodajalec pri posojilni pogodbi z dne 14. 9. 1998 S., ki je nato pripeljal L., logično in življenjsko sklepanje, da je do pogodbe z dne 14. 9. 1998 prišlo po predhodnem dogovoru obsojenca, S. in L. ter da je obsojenec pri tem ravnal z namenom, da pridobi protipravno premoženjsko korist sebi, S. in L., saj v nasprotnem primeru ne bi sklenil takšne fiktivne posojilne pogodbe. Nadalje je pojasnilo, da je v opisu dejanja pridobitev premoženjske koristi dovolj konkretizirana z navedbo, da je obsojenec sebi, L. in S. pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 66.000 EUR, kolikor je vredna nepremičnina, zakaj je obsojenec pridobljeno premoženjsko korist uporabil pa ni bistveno za obstoj očitanega kaznivega dejanja. Iz povzete obrazložitve je razvidno, da je obsojenec pridobil premoženjsko korist sebi, L. in S. s sklenitvijo fiktivne posojilne pogodbe z L., na podlagi katere je slednja predlagala izvršbo. Časovne in krajevne okoliščine ter vsebina vnaprejšnjega dogovora med S. in L. ne predstavljajo odločilnih dejstev, kot tudi ne dogovor o delitvi protipravne premoženjske koristi, ki ne izhaja iz izreka sodbe, kot to zatrjuje obramba ter v pritožbi zatrjevano sostorilstvo.

8. Zagovornik zatrjuje, da izrek nasprotuje samemu sebi, ker govori o pridobitvi premoženjske koristi L. v višini 66.000 EUR, istočasno pa je v njem navedeno, da je le-ta z domikom v izvršilnem postopku pridobila lastništvo nepremičnine. Iz opisa dejanja v izreku sodbe izhaja, da je L. na podlagi domika postala lastnica nepremičnine, s tem pa je obsojenec sebi, L. in S. pridobil premoženjsko korist v višini 66.000 EUR, kolikor je bila nepremičnina vredna. Zatrjevano nasprotje, katerega zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, kot navaja v vloženi zahtevi, ni podano. Iz opisa dejanja je jasno razvidno, da je obsojenec z očitanim mu kaznivim dejanjem, pridobil sebi, L. in S. premoženjsko korist v vrednosti zastavljene nepremičnine, torej v višini najmanj 66.000 EUR. Navedeni očitek ni v nasprotju z dejstvom, da je R. L., ki je na podlagi fiktivne posojilne pogodbe predlagala sodno izvršbo, postala lastnica M. nepremičnine, ki ji je bila domaknjena s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem In 50/2002, kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, iz katere je nadalje razvidno, da je L. navedeno nepremičnino za 66.000 EUR prodala K. K. S trditvijo, da R. L. ni mogla pridobiti lastništva nepremičnine, saj se v izvršilnih postopkih nepremičnina domakne najugodnejšemu ponudniku, kar ni bila L., zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, uveljavlja torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot že navedeno, ni mogoče uspešno uveljavljati.

9. Vložnik zahteve trdi, da je sodišče s kršitvijo določbe drugega odstavka 234. člena ZKP, skladno s katero se mora vsakdo, ki je povabljen za pričo, odzvati vabilu in tudi pričati (slednje določa tretji odstavek navedenega člena), poseglo v temeljno načelo kazenskega postopka, opredeljeno v 17. členu ZKP, ker se zaradi pisne izjave D. Ž., v kateri je prosil, da ga sodišče zaradi zdravstvenih razlogov ne vabi več na zaslišanje, ni ugotavljala materialna resnica v zvezi z zagotavljanjem denarnih sredstev za projekt vibrirajočega modrca.

10. Instrukcijska maksima iz prvega odstavka 17. člena ZKP zavezuje sodišče, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, in sicer z enako mero pazljivosti preizkusiti resničnost dejstev, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstev, ki so mu v korist. Udejanjanju načela iskanja resnice so namenjene številne izvedbene določbe. V zahtevi za varstvo zakonitosti je mogoče upoštevati samo tiste kršitve teh določb, ki so take narave, da vplivajo na zakonitost sodbe.

11. Sodišče druge stopnje je pri presoji pritožbenih navedb o obsojenčevem odstopu od skupnega projekta vibrirajočega modrca in njegovega zavedanja, da denarna sredstva iz tega posojila ne bodo prejeta, v zvezi z dopisom D. Ž. z dne 17. 12. 2009, pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, ki opirajoč se na izpovedbo Ž., ki jo je podal zaslišan kot priča na glavni obravnavi 16. 12. 2009, da se je v tistem času nahajal v Aziji zaradi iskanja prototipa vibrirajočega nedrčka in ne finančnih sredstev, ni verjelo zagovoru obsojenca, da je na kreditne aranžmaje na črnem trgu pristal, ker je mislil, da so ti krediti premostitvenega značaja in da bo Ž. v tujini v kratkem pridobil sredstva, ter presodilo, da navedenega zaključka ne more omajati pisna izjava Ž. z dne 17. 12. 2009. Sodišče je tako ocenilo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da ni potrebe po dodatnem zaslišanju priče Ž., česar tudi obramba po prebranju Ž. pisne izjave na glavni obravnavi dne 11. 1. 2010, ni predlagala. Nestrinjanje vložnika zahteve z navedenimi zaključki sodišča, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP). Podana pa ni niti zatrjevana kršitev tretjega odstavka 234. člena ZKP.

12. Sodišče druge stopnje je na strani 4 sodbe pojasnilo, da je v notarskem zapisu posojilne pogodbe z L. navedeno, da kot posojilojemalec nastopa oškodovani S. M. za podjetje B. d. o. o., zaradi česar ta navedba ni v nasprotju z opisom predmetnega dejanja, v katerem se med drugim navaja, da je obsojenec s pridobljenim pooblastilom v septembru 1998 sklenil fiktivno pogodbo z L., po kateri naj bi ta družbi B. d. o. o., posodila 250.000,00 DEM. Zato ni moč pritrditi vložniku zahteve, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega očitka glede zatrjevanega nasprotja med opisom dejanja v izreku sodbe in notarskim zapisom posojilne pogodbe s klavzulo izvršljivosti z dne 14. 9. 1998. 13. S trditvijo, da je v nasprotju z zapisom pogodbe zaključek sodišča, da je obsojenec opustil skupni projekt in izkoristil oškodovanca, ker je bil dogovorjen kratek rok vrnitve posojila, da razmerje med oškodovancem in pričo Ž. ni bilo predmet tega postopka, saj je po navedbah obsojenca prav Ž. vzpostavil stik z vsemi vpletenimi, za zavarovanje denarne terjatve in špekulacijo v zvezi z realizacijo zastave pa je imel tudi ekonomski in pravni interes, vložnik zahteve ponovno izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno ceno izvedenih dokazov. S takšnimi navedbami utemeljuje torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar kot že navedeno ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

14. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP sodišče lahko prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo. Kazensko sodišče nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka in to tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba ali da obstoji drug izvršilni naslov. V takem primeru bo sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom le napotilo na pot pravde.

15. Oškodovanec je v kazenskem postopku na glavni obravnavi dne 16. 12. 2009 uveljavljal premoženjskopravni zahtevek na plačilo 292.939,00 EUR. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je med drugim tudi zoper obsojenca vložil tožbo z dne 8. 3. 2006 zaradi plačila 292.939,41 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009 tožbeni zahtevek, ki zajema tudi materialno škodo zaradi izgube nepremičnine, zavrnilo. Sodišče prve stopnje je premoženjskopravni zahtevek ob ugotovitvi, da je že v teku pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 796/2006, zavrglo. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati oškodovanemu S. M. znesek 66.000 EUR, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tudi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, ko je obsojencu, kljub ugotovitvi, da je že v teku pravdni postopek glede enakega zahtevka oškodovanca, naložilo v plačilo delni znesek premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu. Pritrdi gre vložniku zahteve, da velja visečnost pravde oziroma litispendenca tudi za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku. Glede na to, da je bil že v teku pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kljub temu, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo in za katero sodišče ni imelo podatka, ali je že pravnomočna, bi moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, v okviru kazenskega postopka pa bi moralo obsojencu odvzeti ugotovljeno premoženjsko korist v znesku 66.000 EUR, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem. S sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje prekršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovanca S. M. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde (prvi odstavek 426. člena ZKP), v ostalem pa je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).