Jedro

Za presojo spora zaradi plačila uporabnine je treba prvenstveno uporabiti določbo 96. člena SPZ, po kateri mora nedobroverni posestnik lastniku vrniti vse plodove svari oziroma njihovo vrednost, pa tudi vrednost tistih plodov, ki jih ni obral. Tako ni bistveno, ali je toženka po izteku najemne pogodbe še vedno prebivala v tožničinem stanovanju, temveč, ali ji je predala posest nad stanovanjem.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo zneska v višini 2.564,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahteve zavrnilo (1. točka izreka). Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 397,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in zato prišlo do napačnega zaključka, da je tožena stranka imela posest nad stanovanjem, ki je predmet postopka. Sodišče prve stopnje se je zmotno postavilo na stališče, da bo tožena stranka morala z gotovostjo potrditi, da je v spornem obdobju živela na drugem naslovu. Po teoriji in sodni praksi za meritorno odločanje zadošča nižja stopnja materialne resnice, to je prepričanje. Glede izpovedi M. V. in E. H. se je sodišče postavilo na stališče, da s tem, ko sta izjavila, da mislita, da je toženka živela od januarja 2010 v K., nista zadostila omenjene stopnje materialne resnice. Z gotovostjo, na katero opozarja sodišče prve stopnje, dejansko ni bilo ugotovljeno, da ključev toženka ni predala partnerju tožnice. Sodišče bi moralo podrobneje in iz življenjskega stališča, bolj kritično presoditi dejstvo, na katerega je toženka ves čas opozarjala in sicer, da ni logično, da tožnica ni ukrepala več kot 7 mesecev po tem, ko najemnina in stroški niso bili plačani. Nasprotuje tudi dokazni oceni izpovedi partnerja tožnice R. P., ki ji je sodišče sledilo, češ, da so tožnico videvali tudi drugi, pri čemer pa sodišče ni navedlo, kdo naj bi le-te bili. R. P. je sicer omenjal Z. A., vendar zaslišanje le-tega nikoli ni bilo predlagano. Prav tako je štelo za resnično, da je toženka klicala P. v februarju 2010 glede kurilnega olja, pri čemer za to dejstvo ni bil predložen noben dokaz. Tudi dejstvo, da med strankama ni bil sklenjen zapisnik o izročitvi ključev ni odločilno, saj med strankama določila pogodbe niso bila spoštovana striktno. Opozarja na pomanjkljivost izpovedi M. K., saj navedena priča ni videla, če je toženka dejstvo vstopala v stanovanje ali ne, in ni vedela, ali je šla morda h komu na obisk. Pritožnica tako opozarja na to, da standard gotovosti ni izpolnjen.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in povzema ključne ugotovitve sodišča prve stopnje o posameznih spornih dejstvih, glede katerih meni, da jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica vtožuje plačilo uporabnine za dvosobno stanovanje v B., ki ga je imela toženka v posesti v času od 1. 1. 2010 do 20. 7. 2010 brez pravne podlage, saj je najemna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, s koncem leta 2009 potekla. Toženka se je v postopku branila z ugovorom, da stanovanja v letu 2010 ni več uporabljala, trdila pa je tudi, da je tožnici, oziroma njenemu partnerju R. P. izročila ključe in s tem predala posest nad stanovanjem.

6. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je toženka v prvi polovici leta 2010 prebivala v stanovanju v B. ali ne zaključilo, da izpovedi prič M. V., E. H., E. D. in M. K. ne bo upoštevalo, saj so si preveč nasprotujoče, poleg tega pa odgovor na to vprašanje za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevanten. Do verodostojnosti tožničinih oziroma toženkinih prič se tako sodišče prve stopnje ni opredeljevalo, saj (ne)obstoja tega dejstva zaradi njegove nerelevantnosti, niti ni ugotavljalo. Pritožbene navedbe, ki merijo na zmotno dokazno oceno prič, ki so izpovedovale o tem, kje (in od oziroma do kdaj) je toženka prebivala, so zato neutemeljene. Iz istega razloga pa so neutemeljeni tudi očitki o uporabi previsokega dokaznega standarda. Poleg tega se razlogi sodbe, nanašajoči na termin „prepričanje“, ne nanašajo na stopnjo zahtevanega dokaznega standarda, pač pa na trdnost intimnega prepričanja prič o obstoju spornega dejstva.

7. Na podlagi 96. člena Stvarnopravnega zakonika, ki ga je kot materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku treba uporabiti prvenstveno, mora nedobroverni posestnik lastniku vrniti vse plodove svari oziroma njihovo vrednost, pa tudi vrednost tistih plodov, ki jih ni obral. Navedena določba je podlaga za zahtevek za plačilo uporabnine, ki jo ima lastnik pravico terjati ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in sicer tudi, če stvari ni izkoriščal oziroma uporabljal, bi jo pa lahko (1). Ob povedanem se izkaže kot pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, ali je toženka v tožničinem stanovanju prebivala ali ne, ni relevantno. Odločilno je vprašanje, ali je toženka predala posest nad stanovanjem tožnici. Izročitev ključa, na katero se je sklicevala tudi toženka, je eden izmed načinov prenosa posesti, v konkretnem primeru pa je bil takšen način med pravdnima strankama tudi izrecno dogovorjen (19. člen Najemne pogodbe z dne 1. 1. 2009). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženki, na kateri leži dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je ključ stanovanja izročila R. P.. Prepričljivo je obrazložilo, zakaj toženki, katere izpoved nasprotuje izpovedi R. P., ne verjame. Drži sicer, da odsotnost zapisnika o izročitvi stanovanja oziroma ključev sama po sebi ne dokazuje, da ključev toženka ni predala, vendar je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotavljalo tudi upoštevajoč toženkino izpoved, ki sodišča prve stopnje ni prepričala, v pravilnost takšne dokazne ocene pa pritožbeno sodišče ne dvomi. Glede na razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v prvem odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe (2), se tudi zdi verjetnejše in življenjsko sprejemljivejše ravnanje tožnice, da je odlašala z ukrepanjem proti toženki, kot, da bi kljub (domnevni) izročitvi ključev v začetku leta 2010, čakala s pregledom in prevzemom stanovanja več kot pol leta.

8. Ker je sodišče prve stopnje za odločitev o zahtevku relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo, pritožbeno sodišče pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Pritožbo je bilo zato potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, stroški tožnice za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. VSL sodba I Cp 1668/2012, VSL sodba in sklep II Cp 526/2009 Tožnica je verjela toženkinim obljubam, da bo dolg poravnala; toženka je bila tožnici predstavljena kot poštena oseba; tožnica je bila na porodniškem dopustu in ji najemno vprašanje ni bila primarna skrb; toženka je mati samohranilka, do katere je tožnica čutila določeno mero razumevanja in sočutja.