Jedro

Sankcija neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar kaže na njegovo solidarno odgovornost, kar pomeni, da lahko tožnica terjatev uveljavlja bodisi od obeh, bodisi le od enega izmed njiju.

Toženec je glede na njegovo solidarno odgovornost solidarni sodolžnik insolventne prevzemne družbe. Tožnica je tako proti tožencu upravičena do popolnega poplačila kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prevzemno družbo.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24789/2011 z dne 1. 3. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka ohranilo v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.366,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2011 in 85,84 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Pravdne stroške tožnice v višini 305,56 EUR z obrestmi je naložilo v plačilo tožencu (II. točka izreka).

2. Toženec je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, temveč navaja, da je na njegovi podlagi sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, spričo česar se zavzema za zavrnitev zahtevka. Vztraja, da ni pasivno legitimiran za plačilo vtoževane obveznosti. Tudi sicer pa meni, da bi bil dolžan plačati tožnici le tisto obveznost podjetnika, ki jo ne izpolni prevzemna družba v višini in z zapadlostjo, določeno v potrjeni prisilni poravnavi.

6. Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je toženec v tem sporu pasivno legitimiran. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti (1) vezano, izhaja, da je tožnica poslovno sodelovala s samostojnim podjetnikom posameznikom P. S., s. p., ki mu je dobavila naročeno blago, za kar mu je izstavila račune (v skupnem znesku 1.366,67 EUR), ki so zapadli že v letu 2009 in 2010 (zadnji julija) in jih podjetnik ni plačal. Podjetnik P. S., s. p., je bil z dnem 7. 11. 2010 izbrisan iz Poslovnega registra, dne 8. 11. 2010 pa se je na podlagi pogodbe o prenosu podjetja v notarskem zapisu z dne 28. 10. 2010 in sklepa sodišča Srg .2010/40402 z dne 8. 11. 2010 vpisal prenos njegovega podjetja na družbo M. T. d. o. o. kot prevzemno družbo, takrat z edinim družbenikom in zakonitim zastopnikom P. S. 7. Ker v primeru prehoda premoženja fizične osebe, kar samostojni podjetnik je (3. člen ZGD-1), v premoženje kapitalske družbe pride do kvalifikatornih razlik pri obsegu odgovornosti (2) za obveznosti kot posledici različnih pravnih režimov pred prenosom podjetja in po njem, tak položaj ureja 672. člen ZGD-1, ki je tudi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri tožnica terja od toženca (kot bivšega podjetnika) zapadlo terjatev, ki je nastala pred vpisom prenosa podjetja na prevzemno družbo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, prevzemna družba obveznosti tožene stranke do upnika ni izpolnila.

8. Če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, odgovarja zanje podjetnik z vsem svojim premoženjem (672. člena ZGD-1). Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno. Razlaga vsebine te določbe glede na ugotovljeno dejansko stanje daje podlago sodišču za presojo, da so za tožbo izpolnjeni materialnopravni pogoji, da tožnica neplačano terjatev uveljavlja zoper toženca kot bivšega podjetnika. Takšno je tudi stališče pravne teorije in sodne prakse (3). Sankcija neizpolnitve prevzete obveznosti s strani prevzemne družbe je odgovornost toženca kot bivšega podjetnika, ki za obveznost do upnika odgovarja z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 7. člena ZGD-1), kar kaže na njegovo solidarno odgovornost, kar pomeni, da lahko tožnica terjatev uveljavlja bodisi od obeh, bodisi le od enega izmed njiju (395. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Iz nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil nad prevzemno družbo 27. 12. 2010 uveden postopek prisilne poravnave, ki je bila s sklepom St 2011/2010 z dne 23. 8. 2010 tudi potrjena z deležem plačila terjatev upnikov v višini 50 % in z rokom plačila terjatev upnikov v osmih enakomernih polletnih obrokih. Zmotno je pritožbeno stališče, da postopek prisilne poravnave nad prevzemno družbo učinkuje tudi na v tej zadevi uveljavljano terjatev. Pravne posledice tako začetka kot potrjene prisilne poravnave določa Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). V obravnavanem sporu se ob ugotovitvi, da je bila prisilna poravnava nad prevzemno družbo že potrjena, upošteva 213. člen ZFPPIPP, ki določa, na katere vse terjatve upnikov do insolventnega dolžnika (prevzemne družbe) učinkuje oz. ne učinkuje potrjena prisilna poravnava. Po določbi 2. odst. 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve upnikov do porokov, solidarnih dolžnikov insolventnega dolžnika in regresnih zavezancev. Ravno za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj je toženec glede na njegovo solidarno odgovornost solidarni sodolžnik insolventne prevzemne družbe. Tožnica je tako proti tožencu upravičena do popolnega poplačila kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prevzemno družbo. V tem razmerju ne pride do učinkov prisilne poravnave. Neutemeljeno je zato pritožbeno zavzemanje, da toženec upniku za neplačano obveznost, ki je ni izpolnil niti sam niti je ni izpolnila prevzemna družba, odgovarja v višini in po pogojih prisilne poravnave nad prevzemno družbo. Toženec (kot solidarni sodolžnik) je zavezan k plačilu celotne predmetne obveznosti.

10. V primeru kakršnegakoli poplačila tožničine terjatve s strani prevzemne družbe se bo obveznost toženca za takšno poplačilo zmanjšala/prenehala (1. odst. 395. člen OZ). Navedbe, da je družba tožnici že plačala prvi obrok obveznosti pod pogoji prisilne poravnave, je toženec prvič podal šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot nedopustne pritožbene novote, ki na presojo utemeljenosti pritožbe ne morejo vplivati (1. odst. 337. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroški temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 2. odst. 154. člena ZPP.

(1) Za kar gre v obravnavani zadevi (1. odst. 495. člena ZPP). V skladu s 1. odst. 458. člena ZPP se sme sodbo sodišča prve stopnje v takšnem sporu izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

(2) Celovito analizo specifičnih tvegaj, ki jih za upnike pomenijo materialna statusna preoblikovanja glej ZGD-l z novelama ZGD -1 in ZGD-1B, uvodna pojasnila prof. dr. Kocbeka in doc dr. Preliča, GV Založba 2008, str. 118 in nasl.; dr. Saša Prelič, Materialno statusno preoblikovanje, GV Založba, 2005. (3) Glej Veliki komentar o gospodarskih družbah, dr. Marja Kocbek in drugi, 3. knjiga, GV Založba 2007, str. 935; Zakon o gospodarskih družbah, ZGD-1, z uvodnimi pojasnili prof. dr. Marjana Kocbeka ion doc. dr. Saša Preliča, VSC Cp 726/2011, VSC 1/212, VSL I Ip 3270/2011.