Jedro

Tožeča stranka uveljavlja od tožene stranke regresni odškodninski zahtevek, zaradi česar je upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti že od dneva, ko je oškodovanki izplačala odškodnino, ne pa šele od dneva, ko je toženo stranko pozvala na povrnitev tega zneska.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 813.174,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 112.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2000 do plačila, v roku 15 dni. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 94.162,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.9.2000 do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 813.174,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 do plačila; hkrati je odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka; s sklepom je, zaradi delnega umika tožbe za znesek 736.825,40 SIT s p.p., v tem delu pravdni postopek ustavilo. Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Zatrjuje, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z dopisom z dne 16.5.1997 toženo stranko pozvala na plačilo polovico izplačane škode 1.550.000,00 SIT; iz tega dopisa je namreč dejansko razvidno, da je bila tožena stranka pozvana na plačilo obveznosti v revalorizirani višini. Poleg tega pa cela vrsta določb ZOR omogoča zaključek, da je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti od dneva, ko je sama tretji osebi izplačala škodo, ne pa šele od dneva poziva na plačilo. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka v pritožbi sicer (delno) utemeljeno opozarja, da v pozivu z dne 16.5.1997 ni uveljavljala od tožene stranke zgolj 50 %-nega deleža oškodovancu izplačane odškodnine, ampak revaloriziran znesek le-te (čeprav tudi iz tega dopisa ni jasno, kako je bil revaloriziran), vendar ta okoliščina niti ni bila ključnega pomena za odločitev na prvi stopnji. Dejansko stanje, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med strankama niti ni sporno, je v tem, da je tožeča stranka dne 3.11.1995 oškodovanki izplačala odškodnino v znesku 3.100.000,00 SIT, da odpade od tega zneska na toženo stranko 1.550.000,00 SIT in da je tožena stranka dvakrat plačala del odškodnine, in sicer dne 20.11.1998 v višini 1.550.000,00 SIT in dne 10.12.1998 v višini 992.962,70 SIT. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo po oceni pritožbenega sodišča materialno pravo napačno uporabljeno, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je tožeča stranka upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti šele od dneva, ko je od tožeče stranke prejela poziv za plačilo (ne pa že od dneva, ko je oškodovanki izplačala odškodnino). Od množice določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jih v pritožbi citira tožeča stranka, sta za odločitev v tej zadevi pomembna 186. čl. in 939. čl., ki ju je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje; ko je namreč tožeča stranka oškodovanki izplačala (celotno) odškodnino, so nanjo prešle vse pravice do povzročitelja škode (939.čl.ZOR). Ker gre za odškodninsko obveznost, se njena zapadlost presoja po 186. čl. ZOR; ta določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (ne pa šele od dneva poziva k izpolnitvi obveznosti - 324. čl. ZOR). Začetek teka zamudnih obresti torej ni odvisen od okoliščine, kdaj je povzročitelj škode zvedel za zahtevek; ker pa zavarovalnica z izplačilom odškodnine vstopi v pravice svojega zavarovanca, je njen položaj enak zavarovančevemu, kar pomeni, da tudi zanjo ne prihaja v poštev že omenjeni 324. čl. Aplicirano na obravnavani primer to pomeni, da je tožeča stranka v zvezi s svojim regresnim odškodninskim zahtevkom upravičena do plačila zakonitih zamudnih obresti že od 4.11.1995 (dan potem, ko je oškodovanki izplačala odškodnino), ne pa šele od 20.5.1997, ko je tožena stranka prejela njen poziv za plačilo. Dolg tožene stranke, ki je predmet tega postopka, predstavlja glavnico v znesku 1.550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1995 do plačila. Na navedeno glavnico se je v času od 4.11.1995 do 20.11.1998 (datum prvega delnega plačila) nateklo za 1.680.635,00 SIT zamudnih obresti (priloga sodbe št. 1), tako da je na zadnjenavedeni datum skupni dolg znašal 3.230.635,00 SIT; s prvim delnim plačilom v znesku 1.550.000,00 SIT se je dolg zmanjšal na znesek 1.680.635,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Na navedeno glavnico se je v času od 21.11.1998 do 10.12.1998 (datum drugega delnega plačila) nateklo za 19.031,30 SIT zakonitih zamudnih obresti (priloga sodbe št. 2), tako da je na zadnjenavedeni datum dolg tožene stranke znašal 1.699.666,30 SIT; ob upoštevanju drugega delnega plačila v znesku 992.962,70 SIT znaša preostali dolg še 706.703,60 SIT. Do tega zneska bi bila tožeča stranka upravičena, vključno z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1998 do plačila. Ker pa je tožeča stranka svoj zahtevek postavila na dan 15.9.1999 v znesku 813.174,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.9.1999 dalje, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali bi ugoditev tako postavljenemu zahtevku predstavljalo odločanje v mejah postavljenega zahtevka (2. čl. ZPP); pri tem je ugotovilo, da bi glavnica v znesku 706.703,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 11.12.1998 do 15.9.1999 predstavljala še nekoliko višji znesek, kot to uveljavlja tožeča stranka (priloga sodbe št.3), zaradi česar je zahtevku tožeče stranke ugodilo tako, kot ga je uveljavljala. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP odločilo o stroških vsega postopka, upoštevaje pri tem, da je tožeča stranka v pravdi uspela s celotnim skrčenim zahtevkom (1. odst. 154. čl. ZPP). V postopku na prvi stopnji so utemeljeni stroški tožeče stranke v višini 112.310,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (taksa za tožbo in sodbo, sestava tožbe in ene pripravljalne vloge), pri čemer glede na 1. odst. 155. čl. ZPP niso utemeljeni stroški za sestavo pripravljalne vloge z dne 20.11.1999 (ker v njej tožeča stranka ne navaja nobenih za pravdo pomembnih dejstev, ampak podaja le pravno naziranje o zadevi), kot tudi v zvezi s pregledovanjem spisa, ker ne gre za situacijo, ki jo obravnava tar.št. 33 Odvetniške tarife (ODT). Hkrati je priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 94.162,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje (taksa za pritožbo in sestava pritožbe - v slednji postavki predstavlja 19 %-ni DDV znesek 6.412,50 SIT), pri čemer pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov za posvet s stranko, ker ne gre za situacijo po tar.št. 33 ODT.