Jedro

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra, je razvidno, da gre pri toženi stranki za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. ZGD. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je podana pasivna legitimacija dolžnika.

Tožena stranka je dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka o oskrbi z vodo jasno izhaja, da je uporabnik fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno.

Pok cevi pritožbeno sodišče obravnava kot naključje, ki se je pripetilo na strani tožene stranke kot uporabnika vodovoda, zato je slednja tudi dolžna nositi posledice tega dogodka.

Domneva, če je plačana glavnica, da veljajo za plačane tudi obresti, velja samo za primer, ko je izstavljena pobotnica (upnikovo potrdilo, da je dolžnik plačal - prim. 321. čl. ZOR), ne pa za primer prenehanja obveznosti s pobotom (kompenzacijo). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno vračunane in plačane s kompenzacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ig 21/96 ostane v veljavi za glavnico 524.713,00 SIT, zakonite zamudne obresti ter izvršilne stroške v znesku 5.752,00 SIT ter da mora tožena stranka povrniti tožeči pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da ni podana pasivna legitimacija, saj dolžnik ni pravilno označen.

Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji poudarila, da je voda odtekala v objektu, ki ni v njeni lasti temveč v lasti denacionalizacijskega upravičenca P., kateremu so bile nepremičnine vrnjene v last in posest v letu 1993, zato je imenovani tudi zadolžen za plačevanje. Toženec je predlagal zaslišanje priče, ki bi z gotovostjo lahko potrdila, da je voda odtekala pri P. in ne pri tožencu. P. je tudi sam hotel popraviti cev, vendar je potem to storila tožena, ki je vodo potrebovala za svoje delavce. Okvaro bi morala glede na določbe Odloka o oskrbi z vodo (Ur. list. SRS 11/87, v nadaljevanju Odlok) odpraviti tožeča stranka, zato je tudi ona kriva za škodo in ne tožena. Ker tožena stranka ni kriva za okvaro na napeljavi, ne more biti odgovorna za škodo. Ni utemeljeno, da je sodišče toženo stranko obsodilo na plačilo zamudnih obresti od kompenziranih računov, saj s pobotom prenehajo akcesorne pravice, med njimi tudi obresti. Računa št. 46466 ni dolžna plačati tožena stranka, ker se račun nanaša na podjetje T. Račun št. 15943 je tožena stranka prejela šele s pripravljalno vlogo dne 18.6.1998, zato je dolžna plačati obresti šele od tega dne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede ugovora pasivne legitimacije sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni utemeljen, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Iz izpiska javne knjige, to je sodnega registra (vlož. št. ..., priloga B14), je razvidno, da pri toženi stranki ne gre za diskontinuiteto pravne osebe, temveč le za lastninsko preoblikovanje in uskladitev v smislu 580. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) glede pravnoorganizacijske oblike, firme ter osnovnega kapitala. C. p.o. in C. d.d. sta ena in ista pravna oseba, zato je tudi sodbo, ki se glasi na družbo C. p.o. mogoče izvršiti, saj je kontinuiteta izkazana z javno knjigo. Sodišče druge stopnje je sledilo navedenemu dejanskemu stanju in v glavi sodbe navedlo pravdno stranko, kot sedaj izhaja iz sodnega registra.

Glede dolžnikovih pritožbenih navedb o lastništvu spornega objekta pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dolžna vodo plačati, saj jo je tudi porabila. Iz 3. čl. Odloka jasno izhaja, da je uporabnik vode v smislu Odloka fizična ali pravna oseba, ki vodo uporablja, pri čemer je lastništvo objektov, v katerih je odjemno mesto za vodo, povsem irelevantno. Odlok ves čas govori o uporabnikih in ne o lastnikih, kar je tudi povsem razumljivo, saj mora dobrino ali storitev plačati tisti, ki jo je dejansko uporabljal oz. porabil. Tožena stranka sploh ne trdi, da vode ne bi uporabljala, nasprotno, celo v pritožbi priznava, da je vodo potrebovala za svoje delavce. V postopku na prvi stopnji toženka nikoli ni trdila, da bi denacionalizacijski upravičenec P. bil dolžan plačati vodo zato, ker jo je uporabljal, temveč je njegovo obveznost plačila izvajala iz lastništva in posesti, kar pa za obveznost plačila vode ni relevantno, kot je bilo obrazloženo že zgoraj. Šele v pritožbi je tožena postavila trditev, da je bil P. uporabnik vode. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 496.a členu določa, da v gospodarskih sporih pritožnik ne more navajati novih dejstev ali predlagati novih dokazov, razen če verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Toženec tovrstnih trditev niti ni postavil, zato sodišče njegove navedbe o tem, da je bil P. uporabnik vode, kot nedovoljene pritožbene novote ni obravnavalo. Enako velja za pritožbene navedbe - novote, da je tožena tožečo obvestila o spremembi lastništva, da je cev počila pri P. in ne pri toženi stranki, kar bi lahko potrdila priča H. S. (v svoji vlogi z dne 21.9.1998 - list. št. 19 - je tožena navedeno pričo predlagala le kot dokaz o tem, da je bil sporni objekt vrnjen P., kar med strankama niti ni sporno), in tudi o tem, da je P. sam hotel popraviti počeno cev.

Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja tožene stranke o odgovornosti tožeče stranke za odtekanje vode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je okvara na napeljavi nastala za vodomerom, ki v nasprotnem primeru odtekanja niti ne bi beležil, to je na internem omrežju uporabnika (prim. 6., 7. in 12. čl. Odloka), ki ga je le-ta tudi dolžan vzdrževati (2. odst. 6. čl. in 2. točka 33. čl. Odloka). Glede na to, da je okvara nastala na toženčevem internem omrežju, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da posledice te okvare trpi tožena stranka, kar pomeni, da mora plačati vodo, ki je odtekala zaradi okvare na njenem omrežju.

Glede plačila obresti od računov št. 96102 in 96136, ki sta bila poravnana s pomočjo kompenzacije, je prav tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vtoževane obresti dolžna plačati, ker je zamudila z izpolnitvijo denarne terjatve (1. odst. 277. čl. ZOR). S pobotom preneha glavna terjatev ter akcesorne pravice, ki so namenjene za zavarovanje le-te (poroštvo, zastava, pridržna pravica itd.), zapadle, a neplačane obresti pa nasprotno postanejo samostojna terjatev, v kolikor niso bile izrecno vračunane in plačane s kompenzacijo.

Glede računa št. 46466 pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne držijo pritožbene navedbe, da toženec računa ni prejel niti plačal. Plačilo navedenega računa izhaja iz listine v prilogi A3, prejetje v času, ki ga zatrjuje tožeča stranka, pa tudi iz dopisov, ki jih je priložila tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (prilogi A11 in A12). Enako velja tudi za račun št. 15943, za katerega pritožnik prav tako zatrjuje, da ga ni prejel (prim. listino v prilogi A11). Pritožbene navedbe, da se račun št. 46466 nanaša na družbo T., so nedovoljena pritožbena novota (496.a čl. ZPP), zato je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker je pritožnik s pravnim sredstvom popolnoma propadel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.