Jedro

Praviloma res velja, da kadar je tožba zavržena, stroške nosi tožeča stranka, ker v pravdi ni uspela. Vendar to velja za primere, ko je tožba zavržena zaradi procesnih pomanjkljivosti ali ker tožeča stranka umakne tožbo brez posebnega razloga. V obravnavani zadevi je tožeča stranka takoj, ko je tožena menice uničila in vrnila dokumentacijo, tožbo umaknila. Tožena stranka je kljub temu, da je zahtevek izpolnila med postopkom, zahtevala meritorno odločitev. Takšno ravnanje pomeni zlorabo procesne pravice, ker pravica do nesoglasja z umikom ni namenjena temu, da bi stranka dosegla zase ugodnejšo stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšna procesna situacija omogoča presojo stroškovnih zahtevkov strank po določilu prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 157. členom ZPP, ki določa, da mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna, povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda tožbo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke (I. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 12.204,60 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da sodišče ne bi smelo zavreči tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ker se je toženka že spustila v obravnavanje glavne stvari in izrecno nasprotovala umiku tožbe ter zahtevala vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku. Po navedbah toženke bi moralo sodišče odločiti o stroških postopka po 154. členu ZPP, saj je bila tožba zavržena in tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki) v postopku ni uspela. V obravnavani zadevi tudi niso podani pogoji za uporabo 158. člena ZPP, ker ne gre za umik tožbe ob soglasju tožene stranke. Tožba je bila neutemeljena, ker je bil dolg glavnega dolžnika plačan šele po vložitvi tožbe, zato je obstajal regresni zahtevek tožene stranke proti tožeči kot solidarnim porokom iz naslova bančne garancije. Pritožnik sodišču očita, da je napačno in brez dokazne podlage presodilo, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe vedela, da je glavni dolžnik terjatev plačal. Tožeča stranka pred vložitvijo tožbe tožene ni pozvala na vračilo menic, ampak je tožbo vložila z namenom zlorabe pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki plačilo vseh pravdnih stroškov, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, uveljavljenih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

6.V obravnavani zadevi je tožeča stranka s tožbo zahtevala prepoved vnovčenja ter vrnitev menic, izročenih v zavarovanje njenih poroštvenih obveznosti. Družba A., d. d., je s toženo stranko sklenila pogodbo o izdaji bančne garancije, tožeča stranka pa v navedeni pogodbi nastopa kot porok. Tožeča stranka je v tožbi trdila in dokazala, da je tožena stranka nanjo naslovila poziv na plačilo zneska iz naslova poroštvenih obveznosti. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2022 navedla, da je tožena stranka prejela plačilo s strani občine B. (v nadaljevanju: občina B.), ker je glavni zavezanec toženki v zavarovanje svoje terjatve odstopil terjatve do svojega dolžnika, občina B. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo to potrdila, zato to v zadevi ni sporno. Tožena stranka pa menic ni vrnila takoj po prenehanju glavne in s tem tudi poroštvene obveznosti, ampak je šele po končani glavni obravnavi, ko je v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2024 sporočila, da je menice fizično uničila in vrnila dokumentacijo, pri tem pa poudarila, da je bila tožba vložena, preden je bil dolg v celoti poplačan.

7.Posledično je v pripravljalni vlogi z dne 12. 11. 2024 tožeča stranka tožbeni zahtevek umaknila, saj je z uničenjem menic in vrnitvijo dokumentacije odpadel njihov pravni in dejanski interes. Tožena stranka je v vlogi z dne 2. 12. 2024 umiku tožbe nasprotovala ter vztrajala, naj sodišče o tožbenem zahtevku odloči, ga zavrne kot neutemeljenega in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki z uničenjem menic in vrnitvijo dokumentacije izgubili pravni interes za nadaljevanje postopka, ker je tožena stranka med postopkom v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, zato je tožbo zavrglo. Odločitev glede stroškov postopka je sprejelo na podlagi določil 158. člena ZPP v povezavi s 157. členom ZPP ter stroške postopka naložilo v plačilo toženi stranki.

9.Neprivolitev toženke v umik tožbe, ko se je slednja že spustila v obravnavanje glavne stvari, je legitimna pravica tožene stranke, vendar pa ni nujno, da bi morala tožeča stranka v vsakem primeru zaradi tega trpeti plačilo stroškov postopka. Možnost nasprotovanja umiku tožbe, kadar se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari in s tem zahteva po meritorni odločitvi, je namenjena varstvu tožene stranke pred ponovno vložitvijo tožbe v isti stvari. Kadar ponovna vložitev tožbe v isti stvari toženi stranki ne grozi, legitimnega razloga za neprivolitev v umik tožbe ni. V obravnavanem primeru takšna nevarnost ni obstajala, saj je tožena stranka z uničenjem menic in vrnitvijo dokumentacije v celoti izpolnila tožbeni zahtevek, s čimer je pravni interes za nadaljevanje postopka odpadel. Če pravni interes preneha, sodišče ne sme izdati meritorne odločbe, temveč mora tožbo zavreči. Ponovna vložitev tožbe v isti stvari tako ni realna možnost, zato tožena stranka ni imela tehtnega razloga za vztrajanje pri meritorni odločitvi. Prav ta okoliščina je odločilna pri presoji stroškov postopka in omogoča uporabo določila 158. člena ZPP kot posebnega primera povračila stroškov po načelu krivde.

10.Neutemeljeno je po mnenju sodišča druge stopnje pritožnikovo vztrajanje, da bi sodišče prve stopnje o stroških postopka moralo odločiti po načelu uspeha na podlagi določila 154. člena ZPP. Praviloma res velja, da kadar je tožba zavržena, stroške nosi tožeča stranka, ker v pravdi ni uspela. Vendar to velja za primere, ko je tožba zavržena zaradi procesnih pomanjkljivosti ali ker tožeča stranka umakne tožbo brez posebnega razloga. V obravnavani zadevi je tožeča stranka takoj, ko je tožena menice uničila in vrnila dokumentacijo, tožbo umaknila. Tožena stranka je kljub temu, da je zahtevek izpolnila med postopkom, zahtevala meritorno odločitev. Takšno ravnanje pomeni zlorabo procesne pravice, ker pravica do nesoglasja z umikom ni namenjena temu, da bi stranka dosegla zase ugodnejšo stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče zato soglaša s sodiščem prve stopnje, da takšna procesna situacija omogoča presojo stroškovnih zahtevkov strank po določilu prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 157. členom ZPP, ki določa, da mora tožena stranka, ki zahtevek pripozna, povrniti pravdne stroške tožeči stranki, razen če ni dala povoda tožbo.

11.Pritožba zatrjuje, da tožeča stranka s tožbo ni zasledovala zgolj vrnitve menic, temveč širši cilj - ugotovitev neobstoja regresnega zahtevka iz naslova poroštvene obveznosti. Po navedbah pritožnika tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni podala poziva na vračilo menic, temveč naj bi po zakonitem pozivu k izpolnitvi poroštvenih obveznosti tožbo vložili z namenom zlorabe pravic. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so takšne navedbe podane povsem splošno, brez konkretizacije, katera odločilna dejstva naj bi bila napačno ugotovljena in na podlagi katerih dokazov bi moralo sodišče priti do drugačnega zaključka. Pritožnik ne izkaže konkretnih dokaznih predlogov, ki bi jih sodišče prve stopnje neupravičeno prezrlo. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da takšne navedbe pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno presojo, ne pa konkretizirane graje bistvenih kršitev postopka.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep VSM I Cpg 46/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 157, 158, 158/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.