26.5.2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. maja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 35/2000 z dne 21. 2. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru št. Kp 65/2000 z dne 4. 2. 2000 in sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 50/2000 z dne 27. 1. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija zgoraj navedene sodne odločbe, izdane v postopku odločanja o podaljšanju pripora iz razloga begosumnosti. Zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanimi akti kršene pravice iz 19. člena (varstvo osebne svobode), 20. člena (odreditev in trajanje pripora) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave ter predlaga, naj Ustavno sodišče odločbe o podaljšanju pripora odpravi in odredi, da se ga takoj izpusti iz pripora. Meni, da priporni razlog begosumnosti v njegovem primeru ni podan. Po njegovem mnenju sodišča niso ugotavljala, ali so dejansko izpolnjeni pogoji, ki jih za odreditev pripora iz razloga begosumnosti zahtevata Ustava in Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju: ZKP).

Odločala naj bi brez dokazov in le na splošno zatrjevala, da ima premoženje v tujini. Pritožnik zatrjuje nasprotno, da je slovenski državljan, da so vsi njegovi interesi od družinskih do ekonomskih v Sloveniji in da v Republiki Hrvaški nima nobenega premoženja. V obravnavanem primeru po njegovem mnenju sploh ne gre za kaznivo dejanje goljufije ampak za civilni spor med dvema poslovnima partnerjema, zato je v njegovem interesu, da ostane v Sloveniji in "dokaže resnico". V Republiko Hrvaško, ki ga je izročila Sloveniji na podlagi razpisane tiralice, pa naj bi se umaknil le zaradi nasilnih dejanj poslovnega partnerja in ne zato, da bi se izognil kazenskemu pregonu, za katerega naj ne bi niti vedel. Poleg tega naj bi bil ves čas bivanja v Republiki Hrvaški v kontaktu s policijo v V. Meni tudi, da se "postopek po nepotrebnem vleče", saj bi bile priče lahko zaslišane v enem tednu, ne pa v dveh mesecih in pol od njegove izročitve Sloveniji (dne 29. 12. 1999). Poleg tega naj bi imel preiskovalni sodnik za zasliševanje prič na voljo tudi dva meseca pred njegovo izročitvijo. Sklep o uvedbi preiskave naj bi mu bil namreč vročen s pritrditvijo na oglasno desko in naj bi postal pravnomočen že 2. 11. 1999, prva zaslišanja prič pa naj bi preiskovalni sodnik opravil šele dne 6. 1. 2000.

B.

2.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pripor zaradi begosumnosti je mogoče odrediti le, če so izpolnjeni pogoji, določeni v Ustavi in zakonu. ZKP v 1. točki prvega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila.

3.Kot je razvidno iz izpodbijanih sodnih odločb, je zoper pritožnika uvedena preiskava zaradi obstoja utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Z izpodbijanim sklepom zunajobravnavnega senata je bil na predlog preiskovalnega sodnika pripor zoper pritožnika podaljšan za mesec dni. Pritožnik na eni strani zavrača obstoj pripornega razloga begosumnosti na drugi strani pa navaja, da sodišča niso konkretno ugotavljala obstoja pogojev za odreditev pripora iz razloga begosumnosti. Z navedbo, da priporni razlog begosumnosti sploh ni podan, in z navajanjem dejstev, ki podpirajo to navedbo, pritožnik izpodbija ugotovitev dejanskega stanja v postopku odločanja o podaljšanju pripora. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne preverja dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt. Ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Do takega posega pa z izpodbijanimi sodnimi odločbami ni prišlo. Ustavno sodišče namreč ugotavlja, da so sodišča ob podaljšanju pripora preizkusila, ali je priporni razlog begosumnosti še podan. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopno sodišče navedlo konkretne okoliščine (pritožnikov beg v tujino, dejstvo, da niti žena ni natančno vedela, kje se nahaja, razpis mednarodne tiralice in njegova izročitev Sloveniji, lastništvo na nepremičninah v Republiki Hrvaški, več oškodovancev, visoki zneski oškodovanja posameznih oškodovancev), na podlagi katerih je ocenilo, da obstoji nevarnost, da bi se izognil kazenskemu postopku z pobegom v tujino. Presodilo je tudi, da je pripor neogibno potreben zaradi uspešnega dokončanja kazenskega postopka. Drugostopno sodišče je pritrdilo zaključkom prvostopnega sodišča in med relevantnimi okoliščinami navedlo tudi visoko prostostno kazen, ki je zagrožena za kaznivo dejanje, ki se očita pritožniku. Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da so v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora navedene okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti pobegnil. Med relevantnimi okoliščinami pa navaja tudi dejstvo, da se je o lastništvu nepremičnin v Republiki Hrvaški izjavil sam obdolženi na zaslišanju dne 30. 12. 1999.

4.Sodišča so z utemeljitvijo podaljšanja pripora zoper pritožnika zadostila zahtevam, ki jih za odločanje o priporu iz razloga begosumnosti postavlja Ustava (20. člen), zato z izpodbijanimi sodnimi odločbami niso nedopustno posegla v pritožnikovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

5.Glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave) oziroma smiselnega zatrjevanja prekoračitve razumnega časa trajanja pripora pa je treba ugotoviti, da pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vsebinsko ni izčrpal pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo oziroma tega ni izkazal. Pogoj izčrpanosti pravnih sredstev namreč ne velja le za posamični akt kot celoto, temveč tudi za vsako zatrjevano kršitev, na katero pritožnik opira svojo ustavno pritožbo. Po stališču Ustavnega sodišča (odločba št. Up-155/95 z dne 5. 12. 1996 - OdlUS V, 190) je trajanje pripora v okviru razumnega časa eden od pogojev za morebitno podaljšanje pripora. Po določenem času trajanja pripora je sodišče poleg ostalih pogojev dolžno presojati tudi, ali je trajanje pripora še v okviru razumnega časa. Če sodišče prve stopnje te presoje ne opravi, pa ima priprti možnost kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave uveljavljati v pritožbi oziroma zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločitev o podaljšanju pripora. Poleg tega ima vedno možnost predlagati odpravo pripora. Iz izpodbijanih sodnih odločb je razvidno, da je pritožnik zoper sklep o podaljšanju pripora sicer vložil redno in izredno pravno sredstvo, vendar kršitve navedene ustavne pravice v njih ni uveljavljal, zato v tem delu niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje ustavne pritožbe.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in Lojze Janko.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk