Jedro

Sklep o dedovanju mora vsebovati sestavine iz določb 214. člena ZD. Med njimi ni vrednosti posameznih predmetov iz zapuščine, kar pomeni da, tudi če so zajete v izreku sklepa o dedovanju, nimajo učinka materialne pravnomočnosti, ki bi vezale sodišča ali upravne organe v drugih postopkih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženki naložilo plačilo zneska v višini 133,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti posameznega zneska dalje do dne plačila (I. točka izreka sodbe), in plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 745,76 EUR (III. točka izreka sodbe) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Gre za terjatev tožnika iz naslova opravljenih storitev za odvajanje padavinske odpadne vode s streh, opravljenih storitev za čiščenje padavinske odpadne vode s streh, za strošek omrežnine vodarine, za strošek omrežnine odvajanja komunalne vode, za strošek omrežnine odvajanja padavinske vode s streh, za strošek omrežnine čiščenja komunalne vode, za strošek omrežnine čiščenja padavinske vode in za pripadajoči DDV. Ugotovilo je, da je toženka dedič po pokojni A. A. A. A. je bile lastnica nepremičnine, na kateri je bil priključek oziroma odjemno mesto, iz katerega izvirajo v tej pravdi sporne terjatve. Toženkina zapustnica je na tej nepremičnini sicer imela dve odjemni mesti.

2.V pritožbi toženka navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več bistvenih kršitev postopka, zlasti protispisnost, in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Po njenem je tožnik prepozno navedel, da je imela njena pravna prednica dve odjemni mesti. Ker je sodišče prve stopnje to navedbo upoštevalo, je po stališču pritožbe prekršilo pravila o prekluziji in s tem storilo bistveno kršitev postopka. Ne drži zaključek sodišča, da toženka ni prerekala trditve tožnika "glede plačila drugega odjemnega mesta", saj je vseskozi zatrjevala, da so bile "s trajnikom" plačane prav vse vtoževane obveznosti. Da bi šlo za plačilo drugih obveznosti in ne vtoževanih, ne potrjuje noben spisovni podatek. Sodišče prve stopnje je prezrlo ugovorne navedbe, da je toženkina babica vse obveznosti plačevala preko trajnika. Prav tako ne drži zaključek sodišča, da je toženka prepozno zatrjevala, da je bila voda odklopljena. Protispisni so tudi razlogi izpodbijane sodbe glede neupoštevanja plačil v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Enako velja tudi glede plačila zneska v višini 63,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo glede namena plačila tega zneska angažirati ustreznega izvedenca finančne stroke. Toženka je namen tega plačila sporočila v tem postopku, takoj ko je bilo očitno, da tožnik tega plačila ni pravilno upošteval.

Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati pravnomočno ugotovitev zapuščinskega sodišča, da je bila podedovana nepremičnina vredna 30.000,00 EUR. Ni ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo, da je toženka podedovala poškodovan in nevozen osebni avto, s katerim je kasneje nato imela 800,00 EUR stroškov, ter ker ni upoštevalo dolga v višini 3.400,00 EUR. V nadaljevanju pritožba izpodbija še višino ugotovljenih stroškov v zvezi s postavitvijo spomenika na grobu toženkine pravne prednice, ki jih je sodišče prve stopnje po pritožbenih navedbah ugotovilo v prenizki višini 5.000,00 EUR. Pritožnica vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati "grobnino" vsaj za obdobje 10 let. Navedla je, da v času vložitve vloge v tem postopku stroški postavitve spomenika res še niso bili znani, da so pa znani sedaj in je zato v zvezi s tem priložila številne listine.

Toženka v zaključku izpodbija še odločitev o pravdnih stroških. Navaja, da ni jasno, kako je sodišče izračunalo skupno višino pravdnih stroškov. Opozarja, da je z nekaterimi pravnimi sredstvi v tem postopku uspela, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče toženki uvodoma pojasnjuje, da se sme sodbo, ki je bila izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar jo je opozorilo že sodišče prve stopnje v pravnem pouku.

5.Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi moral tožnik že v dopolnitvi tožbe postaviti trditev, da je toženkina pravna prednica imela dve odjemni mesti, in da je preko trajnika plačala stroške le za enega od njiju. Enako velja za toženkino pritožbeno kritiko, da te tožnikove navedbe sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker jo je postavil šele v vlogi z dne 22. 6. 2022 (r. št. 97), v kateri je odgovoril na vlogo toženke z dne 12. 6. 2022 (r. št. 95).

Prvič, kršitev pravil o prekluziji, ki jih v postopkih v sporih majhne vrednosti uokvirjajo določbe 452. člena ZPP, predstavlja relativno postopkovno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, in zato v tem postopku sploh ni dopusten pritožbeni razlog. Drugič, tudi če bi šlo za dopusten pritožbeni razlog, sodišče prve stopnje te postopkovne kršitve ni zagrešilo. Pravdni postopek v tej zadevi se je začel šele z razveljavitvijo sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, in ne s tožbo. Tožnik je svoje trditve prvič podal šele v dopolnitvi tožbe z dne 23. 5. 2022 (r. št. 91), zato ta vloga ustreza tožbi v pomenu določb 452. člena ZPP. Trditev o dveh odjemnih mestih in o tem, katere terjatve so bile plačane preko trajnika, je tožnik nato postavil v vlogi z dne 22. 6. 2022 (r. št. 97), v kateri je odgovoril na toženkino vlogo z dne 12. 6. 2022 (r. št. 95), ki v smislu določbe 452. člena ZPP ustreza odgovoru na tožbo. Trditev o dveh odjemnih mest in da se plačila s trajnika ne nanašajo na v tej pravdi sporno odjemno mesto, je tožnik torej postavil pravočasno v vlogi, ki po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti (določba tretjega odstavka 452. člena ZPP) predstavlja dopustno prvo pripravljalno vlogo.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ni obrazloženo prerekala tožnikovih trditev iz njegove prve pripravljalne vloge (r. št. 97), da se plačila preko trajnika ne nanašajo na plačilo vtoževanih terjatev, pač pa na obveznosti za drugo odjemno mesto. Da bi toženka takšno trditev konkretizirano prerekala, iz njene nadaljnje vloge (r. št. 102) ni mogoče razbrati, toženka pa v pritožbi tega konkretizirano tudi ne uveljavlja. Zgolj njen splošen ugovor, postavljen v njeni (predhodni) vlogi (r. št. 95 ), da so bile vse obveznosti plačane s trajnikom, ne prestavlja konkretiziranega prerekanja tožnikove trditve (drugi odstavek 214. člena ZPP) iz njegove (kasnejše) prve pripravljalne vloge (r. št. 97), da se plačila preko trajnika nanašajo na povsem drugo odjemno mesto, ki ni predmet tega postopka. Tudi sicer gre pri tem, ali je bila določena dejanska trditev prerekana ali ne, za dejansko vprašanje, ki niti ni dovoljen pritožbeni razlog v postopkih v sporih majhne vrednosti. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba v tem delu protispisna, tako v resnici predstavlja nedovoljeno prikrito izpodbijanje dejanskega stanja.

Sodišče do ugotovitve, da se plačila s trajnika ne nanašajo na vtoževane terjatve, ni prišlo le na podlagi neprerekanih trditev (določbe 214. člena ZPP), pač pa tudi na podlagi dokazne ocene predloženih listin (prim. 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S pritožbeno navedbo, da tega ne podpira noben podatek v spisu, toženka (sicer nekonkretizirano) izpodbija to dokazno oceno, kar pa je, kot je bilo že pojasnjeno, v tej zadevi nedovoljen pritožbeni razlog.

7.Sodišče prve stopnje je toženki že v izpodbijani odločbi pravilno pojasnilo, da je dolžna kljub temu, da je bila voda na spornem odjemnem mestu izklopljena, plačati vtoževane stroške, ker sporno odjemno mesto ni bilo ukinjeno (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Odklop oziroma izklop vode materialnopravno ni enak ukinitvi odjemnega mesta. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge sodišča prve stopnje sklicuje kot materialnopravno povsem pravilne. V njih ni nikakršne protispisnosti, kot sodišču prve stopnje očita toženka v pritožbi. V čem naj bi bila ta podana, toženka niti ne pojasni.

8.Ker je bilo dejstvo, da je bila na spornem odjemnem mestu voda odklopljena, kar toženka ponavlja tudi v pritožbi, med strankama nesporno, je sodišče pravilno zavrnilo izvedbo dokazov za ugotovitev tega dejstva, zato s tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni dokazala morebitne ukinitve spornega odjemnega mesta (21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeni očitek o protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) pa je tudi glede tega dejstva tako pavšalen, da pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti. Sodišče prve stopnje je za primer, če je toženka pri navedbi v pritožbi z dne 11. 11. 2024 (r. št. 136) imela v mislih ukinitev odjemnega mesta, to dejstvo v postopku celo ugotavljalo, čeprav je bila njena trditev prepozna, zato v izpodbijani sodbi pri tem dejstvu ni nikakršne protispisnosti ali kršitve postopka.

9.8. Pritožba nadalje izpodbija dokazno oceno dejstva, da plačila v skupni višini 82,82 EUR, ne predstavljajo plačila vtoževanih terjatev, kar je - kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že zgoraj - nedovoljen pritožbenih razlog, zato nadaljnji odgovor na pritožbene navedbe glede tega dejstva ni potreben. Pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba v tem delu protispisna, prav tako predstavlja nedovoljeno prikrito izpodbijanje dejanskega stanja, saj zatrjevane protispisnosti sploh ne pojasni.

10.9. Ugotovitev, da se tudi plačilo v višini 63,00 EUR ne nanaša na vtoževano terjatev, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tremi razlogi: (i.) ker toženka sploh ni trdila, da je njena pravna prednica ob plačilu tega zneska izjavila, katero svojo obveznost (iz naslova dveh odjemnih mest) plačuje, (ii.) ker tožnik tega iz predloženega potrdila o plačilu ni mogel razbrati, (iii.) in ker je toženka v zvezi s tem, katero svojo obveznost je s tem plačilom izpolnjevala, spreminjala svoje trditve (prim. 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala toženka (oziroma njena univerzalna pravna prednica) glede na določbe 287. člena Obligacijskega zakonika (OZ) že ob plačilu (nakazilu) tega zneska izjaviti, katero svojo obveznost do tožnika izpolnjuje. Ker toženka tega ni storila (oziroma tega dejstva niti ni zatrjevala), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo toženkin dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke kot neprimeren. Očitana postopkovna kršitev zaradi zavrnitve tega dokaza zato ni podana. Kako bi lahko podrobnosti "namena plačila" ugotovil izvedenec, toženka v pritožbi tudi sicer ne pojasni.

11.10. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo prav z vsemi trditvami toženke, s katerimi je ugovarjala, da je svoje obveznosti plačala. To vključuje tudi njeno navedbo, da so bile te plačane prek babičinega trajnika, kakor nenazadnje izhaja iz gornje obrazložitve. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje to njeno trditev prezrlo, je povsem neutemeljen.

12.Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala še z ugovorom, da vtoževanega dolga svoje pravne prednice ni dolžna plačati na podlagi določb 142. člena Zakona o dedovanju (ZD), ker je "pasiva zapuščine podedovanega premoženja" večja od njene vrednosti.

Njeno (v pritožbi ponovljeno) stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje glede vrednosti podedovane nepremičnine upoštevati znesek v višini 30.000,00 EUR zaradi učinkov pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ni utemeljeno. Ocena vrednosti podedovane nepremičnine v tej višini je res vključena v izrek pravnomočnega sklepa o dedovanju, kot navaja toženka v pritožbi. Takšna ugotovitev je zato postala formalno pravnomočna in je stranke zapuščinskega postopka z rednimi pravnimi sredstvi ne morejo več izpodbijati. Vendar je toženka spregledala učinke materialne pravnomočnosti. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišča prve stopnje, je sklep o dedovanju le ugotovitvena odločba, iz katere izhaja, kdo je dedič in katero premoženje deduje. Sklep o dedovanju mora vsebovati sestavine iz določb 214. člena ZD. Med njimi ni vrednosti posameznih predmetov iz zapuščine, kar pomeni da, tudi če so zajete v izreku sklepa o dedovanju, nimajo učinka materialne pravnomočnosti, ki bi vezale sodišča ali upravne organe v drugih postopkih.

Zato je povsem pravilna materialnopravna presoja sodišča prva stopnje, da je dokazno breme za dokazovanje vrednosti podedovane nepremičnine na toženki. To vrednost bi lahko dokazala bodisi na podlagi popisa in cenitve v zapuščinskem postopku (določbe 184. člena ZD in nadaljnje) bodisi v tem postopku. Da toženka tega dokaznega bremena ni zmogla, pritožba ne izpodbija niti s procesnega niti materialnopravnega vidika.

13.12. Ugotovitev, da toženka ni dokazala vrednosti podedovane nepremičnine (prim. 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je zgolj ena od stvari in pravic, ki so sestavljale zapuščino, tako že na podlagi materialnega prava pravilno pripelje do nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje (prim. ugotovitev v 32. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ni dokazala, da znesek z njene strani plačanih dolgov njene pravne prednice oziroma stroškov zapuščine ("višina pasive zapuščine") presega vrednost podedovanega premoženja.

14.Namreč, ker toženka ni dokazala vrednosti podedovanega premoženja, utemeljenosti tožbenega zahtevka že pojmovno ne more izpodbiti z dokazovanjem, koliko zapustničinih dolgov (oziroma stroškov zapuščine) je do sedaj že plačala. Do obširnih pritožbenih navedb, s katerimi toženka izpodbija dejanske ugotovitve o višini ostalih stroškov zapuščine oziroma s toženkine strani plačanih zapustničinih obveznosti, se pritožbenemu sodišču zato sploh ni bilo treba izrekati, ker so za končno presojo toženkinega ugovora, temelječega na določbah 142. člena ZD, iz pojasnjenih razlogov materialnopravno povsem nepomembne. V ta okvir spadajo tudi sicer (neupoštevne) pritožbene novote o višini stroškov za spomenik njene pravne prednice. Gre tudi sicer za listine iz leta 2023, na katere bi se toženka lahko sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

13.Ni utemeljena pritožbena navedba, da ni jasno, kako je sodišče prve stopnje izračunalo skupno vsoto pravdnih stroškov. Že na prvi pogled gre za seštevek stroškov iz 40. točke, 41. točke in 43. točka obrazložitve sodišče prve stopnje. Materialnopravno je zgrešena tudi navedba, da bi moralo sodišče prve stopnji pri presoji deleža uspeha upoštevati dejstvo, da je z nekaterimi pravnimi sredstvi med postopkom toženka uspela. To sicer drži, vendar je po določbah 154. člena ZPP za presojo uspeha pravno relevanten samo končni uspeh pri postavljenem tožbenem zahtevku. Odločitev o pravdnih stroških je torej pravilna.

14.Pritožbeno sodišče po opravljenem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo postopkovnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba in na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

15.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Ta vloga, kot je bilo obrazloženo zgoraj, v smislu določb 452. člena ZPP velja za odgovor na tožbo.

2Pravilneje, ker vrednost s strani toženke plačanih dolgov njene pravne prednice oziroma vrednost plačanih stroškov zapuščine.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.