Jedro

V sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod drugo opr. št., je litispedenca nastopila z vročitvijo tožbe nasprotni stranki, to je 6. 8. 2014. Tožnik je novo, identično tožbo zoper isto stranko (predmetna zadeva) vložil 8. 9. 2014, torej po nastopu litispendence, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo (čl. 189/3 ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožnik, ki smiselno uveljavlja obstoj vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, ne da bi rešilo predhodno vprašanje glede tega, da je tožena stranka o isti stvari odločala dvakrat in sicer prvič v elektronski obliki in drugič po navadni pošti z vročitvijo na naslov tožnikovega začasnega prebivališča. Tožena stranka bi tožniku odločbo morala vročiti na delovnem mestu, ki ga tožnik ni samovoljno ali kako drugače zapustil. Brez podlage je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnikovo tožbo zavrže, ker naj bi šlo za identično tožbo. Takšna odločitev ne temelji na pravni in ustavni praksi v spornih primerih. V zvezi s tem tožnik navaja primer A.A.., katerega mandat in delovnopravni položaj je bil utrjen in sprejet s sklepom o potrditvi mandatov poslancev v državnem zboru, vendar mu je isti državni zbor v isti zadevi, ob nespremenjenih okoliščinah, odvzel mandat in delovnopravni položaj. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno ugotoviti, da je na podlagi ustavnega načela enakosti pred organi in sodišči glede delovnopravnega položaja B. in tožnika prenehala veljati določba tretjega odstavka 189. člena ZPP, kar pomeni, da je utemeljen predlog za ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, medtem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 189. člena ZPP. Ta določa, da sodišče zavrže tožbo, s katero se začne nova pravda med istima strankama o istem zahtevku, glede katerega že teče pravda. Za takšen primer gre tudi v tej zadevi. Tožba, ki jo je tožnik 8. 9. 2014 neposredno vložil na sodišče prve stopnje in ki je bila zavržena z izpodbijanim sklepom je namreč v celoti identična s tožbo, ki jo je tožnik zoper toženo stranko vložil 21. 7. 2014. Ta najprej vložena tožba se vodi pod opr. št. I Pd 936/2014. Identičen ni le zahtevek, temveč tudi celotna obrazložitev, razlika je le v tem, da v novi tožbi ni predloga za izdajo začasne odredbe in obrazložitve tega predloga, je pa tožnik izdajo začasne odredbe predlagal v pritožbi, s katero izpodbija sklep o zavrženju tožbe. Sodišče prve stopnje je o tem predlogu že pravnomočno odločilo.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je v sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. I Pd 936/2014 litispedenca nastopila z vročitvijo tožbe nasprotni stranki, to je 6. 8. 2014. Tožnik je novo, identično tožbo zoper isto stranko vložil 8. 9. 2014, torej po nastopu litispendence, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.

Razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje prenehanje veljavnosti določbe tretjega odstavka 189. člena ZPP so do te mere absurdni in nerazumni, da pritožbeno sodišče nanje niti ne ne more odgovoriti. Določba ZPP o posledicah litispendence je veljavna in jo poznajo vsi pravni redi, ne le slovenski ZPP.

Okoliščina, da naj bi tožena stranka tožniku sklep o odpovedi vročala tako po elektronski pošti, kot po pošti na naslovu njegovega začasnega prebivališča, ni razlog, ki bi utemeljeval, da tožnik isti sklep izpodbija z dvema identičnima tožbama.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.