Jedro

Obstoj pripornega razloga begosumnosti je sodišče ocenilo spričo tega, da je v kazenskem postopku kaznivega dejanja, za katerga je predpisana zaporna kazen in je glede ena težo kaznivega dejanja, utemeljeno pričakovati, da se bo obdolženi izognil kazenskemu postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor.

2.Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep v smislu pritožbenih navedb ter obdolženca izpusti na prostost.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, da je še vedno begosumen in ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za zagotovitev zasledovanih ciljev, ki jih ni moč zagotoviti z milejšimi ukrepi, ter da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5.Neutemeljene so navedbe zagovornice, da utemeljen sum storitve obdolženemu očitanega kaznivega dejanja (prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 308. členu KZ-1) ni podan. Sodišče namreč pritrjuje izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, da so izpovedi treh prič (A. A., C. C., D. D.) skladne do te mere, da je mogoče na nivoju utemeljenega suma sklepati, da je bil ravno obdolženi tisti, ki je v dogovoru z drugimi člani hudodelske združbe štiri tujce naložil v osebni avtomobil (Audi Q3) in jih prevažal po ozemlju Slovenije z namenom, da jih odpelje v Italijo, kot se mu očita v še nepravnomočni neposredni obtožnici. Ob tem so zaslišane priče izpovedovale o bistvenih okoliščinah opravljenega prevoza. Iz njihovih skladnih izpovedb izhaja, da naj bi bila vožnja obdolženega vnaprej dogovorjena in določena. Vozilo, ki ga je upravljal obdolženec, je bilo povezano s člani združbe (omenjen je bil zlasti "E. E."), obdolženec pa je bil tisti, ki je prebežnikom pokazal, naj v vozilo vstopijo. Pritožbena razprava v smeri, koliko časa so ilegalni migranti čakali na obdolženčevo vozilo, je za presojo utemeljenosti suma brezpredmetna. Pri ogledu avtomobila (Audi Q3) je bilo namreč ugotovljeno tudi, da naj bi obdolženi imel v predalu vrat vozila elektronsko napravo (Worcex), ki se uporablja kot radijska postaja za pogovore, uporabljal pa je tudi navigacijo. Tudi priče so povedale, da naj bi na mobilne telefone prejemale obvestila od organizatorjev, kam naj gredo, ter katero vozilo jih bo na določeni lokaciji pričakalo in jim nudilo nadaljnji prevoz do predvidenega cilja. Na podlagi navedenega se tako po oceni pritožbenega sodišča izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženi deloval kot aktivni član hudodelske združbe (tujce naj bi prepeljal do dogovorjenega cilja in za to prejel plačilo), izkažejo za pravilne. S tem je bil na ravni utemeljenega suma ovržen zagovor obdolženca, ki je lahko predmet sledečega dokaznega postopka; da je zagovor nelogičen, pa je v izpodbijanem sklepu vsebinsko pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa temu pritrjuje.

Takšnih zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne morejo omajati navedbe zagovornice, da se je obdolženi znašel v vlogi voznika vozila, v katerem naj bil nato ustavljen zgolj kot migrant, in ne kot član hudodelske združbe. Niti zagovor obdolženega, da je tujcem zgolj nudil nesebično pomoč na poti. Ne nazadnje tudi iz zagovora obdolženega izhaja, da naj bi očitani prevoz tujcev opravil po navodilih neznanega F. F. (organizatorja poti), ki naj ne bi imel drugih prevoznikov za opravo prevozov (dva naj bi bila v priporu, tretji naj bi prevoz odklonil), zato se pritožbene navedbe zagovornice izkažejo kot neutemeljene. Tako pritožbene navedbe pritožnice glede na vse znane okoliščine obravnavanega primera na zaključke o obstoju utemeljenega suma nimajo nikakršnega relevantnega vpliva ter so predmetni izsledki, izhajajoči iz procesnega gradiva, za obdolženega obremenilni in ne razbremenilni, kot želi to prikazati obdolženčeva zagovornica v pritožbi. Logično in razumno je sklepanje (na ravni utemeljenosti suma), da je obdolženec član hudodelske združbe, saj povzete dejanske okoliščine kažejo, da gre za organizirano in načrtno dejavnost ilegalnih migracij, pri kateri naj bi obdolženec sodeloval na eni od "etap" tihotapljenja prebežnikov, ni pa nujno, da bi bil neposredno povezan z vsemi člani hudodelske združbe na celotni migracijski poti. Seveda obdolženec svoje (tvegane) aktivnosti ni opravljal pro bono, zaradi česar je logično in razumno tudi sklepanje, da bi za svoje početje prejel plačilo, ne glede na to, da neposrednih dokazov glede tega ni.

Ne nazadnje zaključki o obstoju utemeljenega suma temeljijo na še ne pravnomočni neposredni obtožnici in vseh dokazih, na katerih ta temelji. Dne 5. 6. 2024 je bil vložen ugovor zoper obtožnico, o katerem do sedaj še ni bilo odločeno. Tako ne iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi nastale kakšne nove okoliščine, ki bi lahko kakor koli omajale utemeljen sum, ki je bil ugotovljen z vsemi do sedaj zbranimi podatki.

6.Utemeljeni so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri obdolženemu podan razlog begosumnosti, saj gre za državljana Alžirije, ki sicer biva (neprijavljen) v Franciji, in ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene navezne okoliščine, saj tu nima ne stalnega ali začasnega bivališča niti dovoljenja za delo, družine, znancev in nikakršnega premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega utemeljeno sklepalo, da obdolženi prosto prehaja meje evropskih držav in je izrazito mobilen ter naj bi se v Sloveniji nahajal le v tranzitu z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Dodaten motiv za beg pri obdolženem bi lahko predstavljala tudi visoka kazen (od 3 do 15 let zapora in denarna kazen), ki je predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede vsega navedenega pravilno zaključilo, da je pri obdolženemu podan priporni razlogi begosumnosti, saj obstaja utemeljena nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost zapustil ozemlje Slovenije in pobegnil, s tem pa se izognil dokončanju tega kazenskega postopka. Kot neutemeljene se glede na zgoraj povzeto izkažejo pritožbene navedbe zagovornice o obdolženčevih urejenih življenjskih razmerah ter posledično njegovi nezainteresiranosti za beg in izogibanje kazenskemu postopku. Namreč, kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, tudi iz zagovora obdolženega izhaja, da naj bi bil lansko leto (2023) celo sam deportiran iz Španije zaradi neurejenih dokumentov. Vse navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča nedvomno izkazuje ravno nasprotno, torej obdolženčeve neurejene življenjske razmere. V sodni praksi pa je bilo že večkrat pojasnjeno, da okoliščina, da se obdolženi nahaja na območju EU (Evropske unije), nikakor ne more prepričati, da razloga begosumnosti pri obdolženemu ni.

7.Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljeval. Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivnih kot subjektivnih) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša.

8.Sodišče je utemeljeno sklepalo, da si obdolženi, ki sicer opravlja neredna priložnostna dela v Republiki Franciji in prejema neredne dohodke (v višini 2.500 - 3.000 EUR), dodatna sredstva za preživljanje pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem obravnavanih kaznivih dejanj (po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1). Ugotovljene objektivne okoliščine v smislu teže, načina in okoliščin izvršenega kaznivega dejanja, ki spada v sklop kaznivih dejanj zoper javni red in mir ter za katerega je predpisana kazen zapora od 3 do 15 let in denarna kazen, kažejo na ponovitveno nevarnost. Obdolženi naj bi namreč preko ozemlja Slovenije prevažal štiri tujce, in sicer tri državljane Turčije (med njimi eno mladoletno osebo) ter državljanko Libanona, ki niso imeli dovoljenja za vstop in bivanje v Sloveniji, z namenom, da jih prepelje v druge evropske države, ter v pričakovanju hitrih zaslužkov. Na ponovitveno nevarnost kažejo tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na obdolženčeve osebne lastnosti (vztrajnost, trdna odločenost, premišljenost in koristoljubnost pri izvršitvi kaznivega dejanja) ter na obdolženčevo zavedanje tveganja, da je pri izvršitvi kaznivega dejanja lahko zaloten, pa ga slednje ni odvrnilo od izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Logično je, da način izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja kaže na obdolženčevo premišljeno delovanje, ki je moralo biti usklajeno z drugimi člani hudodelske združbe ter tudi vztrajno, saj je obdolženec prebežnike prevažal ne glede na vse nevarnosti in tveganja, ki jih takšno početje prinaša. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje, da je ravnanja obdolženega vodila koristoljubnost, tj. v pričakovanju lastnih (premoženjskih) koristi, pri čemer je očitno, da mu sredstva, ki naj bi jih (po lastni izjavi) prejemal s priložnostnimi deli, ne zadoščajo za preživetje. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tako objektivne kot subjektivne okoliščine v medsebojni zvezi razumno utemeljujejo sklep, da je obdolženčeva ponovitvena nevarnost gotovo izkazana.

Zaradi vsega navedenega nedvomno obstoji realna nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj lahko nadaljeval. Takšnih zaključkov sodišča ne morejo izpodbiti niti pritožbene trditve zagovornice o obdolženčevih urejenih življenjskih razmerah in njegovi predhodni nekaznovanosti. Vse navedene okoliščine po prepričanju pritožbenega sodišča med drugim izkazujejo tudi obdolženčevo nespoštovanje pravnih norm in pravnega reda tako države Slovenije kot tudi drugih držav. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča glede vsega navedenega utemeljen sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obdolženem podana.

9.Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženega pritožnica ne more izpodbiti s pavšalnim navajanjem, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu posplošena in nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje se je zadostno in razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov ter ki ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami, v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih mej, utemeljeno odtehta poseg v obdolženčevo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da ne bi bil primeren niti noben drug nadomestni oziroma drug milejši ukrep, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da obdolženi ne bi pobegnil in otežil dokončanja predmetnega postopka. Istočasno pa bi z odpravo pripora obstajala nevarnost vrnitve obdolženega v dosedanje življenjsko okolje, ki bi mu omogočila ponovno izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj ter zasledovanje lastnih premoženjskih koristi. Pravilni so izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje o sorazmernosti navedenega ukrepa glede na težo očitanega kaznivega dejanja, okoliščine izvršitve in visoko predpisano kazen. Namreč odvzem svobode obdolženemu predstavlja neprimerno manjše zlo od tistega, kar bi obdolženi povzročil tujcem z izvrševanjem očitanih protipravnih ravnanj. Tako je ukrep pripora za zagotovitev varstva javnega reda in miru ter varnosti, zdravja in življenja tujcev, upoštevajoč tudi višino predpisane kazni, edini primeren in sorazmeren ukrep, ki odtehta poseg v ustavno pravico do osebne svobode.

10.Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornice obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3