Jedro

V zemljiški knjigi vpisano lastninsko stanje glede (gospodujočega in) služečega zemljišča ob odločanju na prvi stopnji je edino relevantno za presojo vprašanja toženčeve pasivne legitimacije v pravdi zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti, saj morebitna prodajna pogodba, ki bi jo toženec utegnil skleniti glede služečega zemljišča, sama zase še ne zadošča za pravno upošteven prehod lastninske pravice (33. č l. ZTLR). Sicer pa tudi morebitni pravno upošteven prehod lastništva služečega zemljišča med pravdo na novega lastnika ne bi predstavljal nikakršne ovire za dokončanje te pravde med istima strankama z enakim izidom (195/1 čl. ZPP/77).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnikov na ugotovitev obstoja stvarne služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 715/3, vl. št. 494 k.o. ki je v solasti tožnikov vsakega do idealne polovice, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti (natančneje locirani z opisom v izreku prvostopne sodbe) preko služečega zemljišča parc. št. 715/2, vl. št. 490 iste k.o., ki je last tožene stranke in v breme vsakokratnega lastnika tega zemljišča. Tožencu je naložilo, da izstavi za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo ugotovljeno služnost mogoče vpisati v zemljiško knjigo, hkrati pa mu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 153.010,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljal, izrecno ne navaja, sicer pa zatrjuje, da ni več lastnik parcele, ki predstavlja služeče zemljišče in zato ne more urejati nikakršnih zemljiškoknjižnih sprememb. Parcelo je prodal takorekoč že 9.4.1998, kar je na obravnavi tudi povedal, do realizacije pa je prišlo 11.11.1998. Samega obstoja služnostne pravice tožnikoma sicer ne odreka, vendar pa navaja, da bi tožnika lahko glede služnostne poti vse uredila z njim, dokler je bil še lastnik parcele, pa sta vseskozi trdila, da imata stvar že urejeno. Toženec tudi meni, da bi mu moralo sodišče priskrbeti pravnega zastopnika, saj si ga kot brezposelna oseba ne more privoščiti. Iz istega razloga odklanja tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, ki ne bi nastali, če bi tožnika glede služnostne poti uredila z njim, dokler je bil še lastnik služečega zemljišča. Zavzema se za izdajo sodbe njemu v prid. Pritožba ni utemeljena.

Neupoštevna je toženčeva trditev v pritožbi, da ni več lastnik parcele, ki predstavlja služeče zemljišče, saj je ta njegova trditev v nasprotju z zemljiškoknjižnimi podatki o lastništvu služeče parcele št. 715/2, vl. št. 490 k.o. , ugotovljenem v postopku pred sodiščem prve stopnje. Prav v zemljiški knjigi vpisano lastninsko stanje ob odločanju na prvi stopnji pa je edino relevatno za presojo vprašanja toženčeve pasivne legitimacije v tej pravdi, saj morebitna prodajna pogodba, ki bi jo toženec utegnil skleniti glede služečega zemljišča, sama zase še ne zadošča za pravno upošteven prehod lastninske pravice. Na podlagi pravnega posla se namreč po določbi 33. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) pridobi lastninska pravica na nepremičnini šele z vpisom v javno knjigo. Sicer pa tudi morebitni pravno upošteven prehod lastništva služečega zemljišča med pravdo na novega lastnika ne bi predstavljal nikakršne ovire za dokončanje te pravde med istima strankama z enakim izidom (prvi odstavek 195. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba v obravnavanem primeru uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur. list RS, št. 26/99).

Glede ostalih pritožbenih navedb pa je treba tožencu odgovoriti, da v postopku na prvi stopnji sodišče ni imelo nikakršne podlage ne za toženčevo oprostitev plačila stroškov postopka, niti za določitev pravnega pooblaščenca tožencu. O oprostitvi plačila stroškov postopka odloča namreč sodišče prve stopnje le na predlog stranke (prvi odstavek 173. člena ZPP/77), toženec pa takega predloga v postopku na prvi stopnji ni postavil. Popolna oprostitev plačila stroškov postopka pa je sploh pogoj, ki mora biti predhodno izpolnjen, da lahko sodišče stranki (spet na njeno zahtevo) določi pravnega pooblaščenca za njeno zastopanje (prvi odstavek 174. člena ZPP/77). Sicer pa tudi morebitna toženčeva oprostitev plačila stroškov postopka ne bi imela nikakršnega vpliva na njegovo obveznost povrnitve pravdnih stroškov tožeče stranke, ki je posledica uspeha strank v tej pravdi glede na njen izid in temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP/77, pri čemer toženec tudi sicer ni med postopkom na prvi stopnji storil ničesar, kar bi postopek skrajšalo ali poenostavilo (glede na to, da o obstoju služnostne pravice tožnikov med pravdnima strankama sploh ni bilo spora), po drugi strani pa tožnikoma ni mogoče očitati prav nobenih dejanj, ki bi postopek zavlačevala ali dražila (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 156. člena ZPP/77).

Ker obrazloženi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 365. člena ZPP/77), je bilo treba toženčevo pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.