Jedro

Če se sklene PZ za določen čas iz razloga opravljanja poskusnega dela, to ni zakonito glede na določbe 52. člena ZDR. Ker je tožena stranka s tožnikom sklenila PZ za določen čas za obdobje poskusnega dela, tožnik pa je z delom nadaljeval tudi po izteku te pogodbe, se šteje, da je sklenil PZ za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da izrek sodbe v celoti na novo glasi: "Ugotovi se, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas, zaradi česar mu pogodba o zaposlitvi s toženo stranko dne 31.3.2004 ni prenehala in še vedno traja.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas od dne 1.4.2004 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo ter mu povrniti stroške postopka v znesku 163.741,20 SIT, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka." Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 49.500,00 SIT, v roku 8 dni pod izvršbo, dočim tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi s toženo stranko dne 31.3.2004 ni prenehala in še vedno traja. Razsodilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas, ko tožnik od

1.4.2004 ni delal, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega zneska, ki tečejo od 18. dne v posameznem mesecu do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Glede na takšno odločitev o glavni stvari je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku eno polovico priznanih stroškov postopka v znesku 81.870,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS, št. 19/94) uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči.

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka je vložila pritožbo tožeča stranka, ki predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da bi posledice iz 54. člena ZDR nastopile šele, če bi tožnik nadaljeval z delom pri toženi stranki po 31.12.2004. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.3.2004 ni prenehalo in še traja ter posledično odločitev, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji od 1.4.2004 naprej priznati vse pravice iz dela. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sta se stranki spora strinjali glede podaljšanja pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004, ker pa tožnik pred iztekom tega roka ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, mu je dne 31.3.2004 prenehalo delovno razmerje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi z dne 1.1.2004 interpretiralo upoštevaje obvestilo tožene stranke z dne 31.12.2003, ki ga v spisu ni najti. Tudi sicer se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede vseh navedb in dokazov tožene stranke o tem, kakšna je bila prava volja pogodbenih strank. Kot izhaja iz pritožbe je podana zmotna uporaba materialnega prava, ko je sodišče zaključilo, da se poskusno delo lahko podaljša le zaradi začasne odsotnosti delavca, ne pa tudi iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa je podana, ker je iz dejstva, da je tožnik zavrnil sklenitev pogodbe o zaposlitvi do 30.4.2004, sklepalo, da ni soglašal niti s podaljšanjem prejšnje pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne. Poudarja, da stranki tega delovnega spora nista nikoli soglašali glede podaljšanja pogodbe o zaposlitvi do 31.3.2004. Enostransko obvestilo tožene stranke o podaljšanju ne more imeti pravnih učinkov, saj se lahko v skladu z ZDR čas trajanja delovnega razmerja spremeni le sporazumno. Po mnenju tožeče stranke je določilo pogodbe o zaposlitvi, ki omejuje njeno trajanje zgolj na čas poskusnega dela, nično, saj poskusno delo ni samo sebi namen.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba tožnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih nasprotij v izreku sodbe ter nadalje tudi ne v obrazložitvi med listinskimi podatki in izpovedbami prič, kot to zmotno opozarja pritožba tožene stranke. Vendar pa je v zvezi z odločitvijo v zavrnilnem delu sodbe glede presoje, da tožnik ni bil v delovnem razmerju s toženo stranko za nedoločen čas, ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, kar vse utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila med strankama sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1.1.2004 do 28.2.2004 za delo tožnika na delovnem mestu neposrednega vodje v proizvodnji in skladišču gotovih izdelkov. V 1. čl. pogodbe o zaposlitvi je določeno, da se sklepa pogodba za določen čas zaradi poskusnega dela, pri čemer je po uspešnem poskusu možnost sklenitve nove pogodbe do konca leta 2004. Tožnik je v nadaljevanju dejansko opravljal delo po navedeni pogodbi še do

31.3.2004, vendar med strankama v pisni obliki ali z aneksom k prvotni pogodbi ni bilo dogovorjeno, da se delo za določen čas podaljša še do navedenega datuma. Tožnik je nastopil delo tudi dne 1.4.2004, pa ga je tožena stranka odstranila z dela.

Delavec in delodajalec se v skladu z določbo 1. odst. 125.čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorita o poskusnem delu, ki dejansko pomeni preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje del na delovnem mestu, za katero se sklepa pogodba. Če delavec poskusnega dela ne opravi, kar ugotovi delodajalec do izteka dogovorjene dobe, lahko delavcu po določbi 4. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR iz tega razloga izredno odpove pogodbo o zaposlitvi.

Vendar je po ugotovitvi pritožbenega sodišča za presojo odločilno, da se lahko dogovori poskusno delo le v primeru sklepanja pogodbe za nedoločen čas.

Zato v konkretnem primeru, ko je tožena stranka sklenila s tožnikom pogodbo o zaposlitvi od 1.1.2004 do 28.2.2004 zaradi poskusnega dela, ni podane zakonske podlage za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če se takšna pogodba sklepa samo iz razloga poskusnega dela. Glede na to, da je tožnik ostal na delu pri toženi stranki tudi po datumu 28.2.2004 dalje, brez tega da bi bilo takšno delovno razmerje sklenjeno z ustrezno pogodbo v pisni obliki, je po zaključku pritožbenega sodišča v skladu z določbo 54. čl. ZDR potrebno šteti, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, in ne do konca leta 2004, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu z navedeno zakonsko določbo se namreč šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. tč. 358. čl. ZPP ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožnikovim zahtevkom v celoti stroškovno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Na drugi strani je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik v postopku na prvi stopnji z vtoževanimi zahtevki v celoti uspel, mu je pritožbeno sodišče priznalo stroške zastopanja po predloženem stroškovniku njegovega pooblaščenca.

Stroške mu je odmerilo v skladu z dejansko potrebnimi opravili pooblaščenca in veljavno odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/03) v znesku 163.741,20 SIT ter jih v navedeni višini naložilo v plačilo toženi stranki. Glede priglašenih stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka (2. odst. 22. čl. ZDSS).

Tožnik in tožena stranka sta v zvezi z vloženima pritožbama priglasila stroške. Ker je s pritožbo uspel samo tožnik, mu je pritožbeno sodišče priznalo za pritožbo 49.500,00 SIT ter jih naložilo v plačilo toženi stranki, glede pritožbenih stroškov tožene stranke pa je odločilo, da jih krije stranka sama.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.