Jedro

Za razliko od 65. člena ZDSS-1, ki omogoča, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v socialnem sporu opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik delodajalca, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit, ta določba pa se uporablja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu, ZDSS določa le, da v postopku pred višjim sodiščem ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko zastopa delavca ali zavarovanca predstavnik sindikata, ki ga sindikat najame ali zaposli za zastopanje svojih članov, če ima pridobljen naziv diplomirani pravnik in opravljen pravniški državni izpit (16. člen ZDSS). Razen te izjeme, ki velja tudi za vložitev revizije, ZPP v 3. in 4. odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ali če ima sama stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je ustanovitelj in direktor družbe z omejeno odgovornostjo, ki je bila vpisana v sodni register dne 23.4.1992. Del obdobja od takrat do prvostopenjske odločbe tožene stranke ni bil zavarovan, oziroma je bil zavarovan kot državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovan iz drugega naslova (po 21. točki 15. člena ZZVZZ), in kot družinski član po 21. členu ZZVZZ. Le v obdobju od 9.11.1994 do 9.12.1994 je bil zdravstveno zavarovan po 6. točki 15. člena istega zakona - kot lastnik zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji. Ker bi moral biti od dneva vpisa ustanovitve njegove družbe v sodni register vseskozi prijavljen v zavarovanje na podlagi 6. točke 15. člena ZZVZZ, torej na podlagi drugačnega statusa, kot je bila prijava izvršena, je tožena stranka s sklicevanjem na 13. in 17. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 3/98 - PB in nadalj.) po uradni dolžnosti izdala izpodbijani odločbi z dne 22.6.1999 in 26.12.1999. Odločila je, da se tožnik v obdobju od 23.4.1992 do 8.11.1994 in od 10.12.1994 dalje vključi v zavarovanje na podlagi 6. točke 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) kot lastnik in direktor zasebnega podjetja v Republiki Sloveniji, ki ni zavarovan iz drugega naslova.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, razveljavilo navedeni odločbi tožene stranke in odločilo o vključitvi tožnika v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ v obdobju od 24.6.1999 do 30.6.1999. Med drugim se je sklicevalo na 78. člen ZZVZZ, 6., 9., 11., 13., 14. in 265. člen Pravil ter na analogno uporabo 43. in 45. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZME, Ur. l. RS, št. 45/95). Presodilo je, da tožena stranka lahko po uradni dolžnosti odloči o lastnosti zavarovanca le od dneva izdaje odločbe prvostopenjskega organa in ne za nazaj. Ker je bila prvostopenjska odločba vročena tožniku dne 24.6.1999 je odločilo o njegovi vključitvi v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ od tega dne do 30.6.1999. Tožnik se je od 1.7.1999 sam vključil v zavarovanje na tej zavarovalni podlagi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v drugi točki izreka datum 24.6.1999 nadomestilo z datumom 22.6.1998, v nespremenjenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da po tretjem odstavku 78. člena ZZVZZ ni zakonskega pooblastila za vključevanje v zavarovanje po uradni dolžnosti za daljše obdobje za nazaj. Zaradi podnormiranosti zakona ni mogoče pravilno presoditi izključno po 13. in 14. točki Pravil, ki v tem delu urejajo področje, ki bi moralo biti predmet zakonske in ne podzakonske ureditve. V skladu z enotnim metodološkim pristopom iz 3. člena ZME je zakonsko praznino zapolnilo s smiselno uporabo 43. in 45. člena tega zakona o vključitvi v zavarovanje za nazaj na zahtevo zavarovanca. Zaključilo je, da ni razumnega razloga za različno ureditev vključevanja zavarovanja za nazaj po uradni dolžnosti, od vključevanja na zahtevo zavarovanca. To glede na 43. in 45. člen ZME pomeni, da je mogoče zavarovalno podlago tožnika spremeniti za čas enega leta pred izdajo prvostopenjske odločbe tožene stranke, torej od 22.6.1998 dalje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da ji 78. člen ZZVZZ daje izrecno pooblastilo za določitev načina prijave v zavarovanje. Pravila so bila sprejeta za izvrševanje zakona kot izvedbeni akt tožene stranke. 78. člen ZZVZZ govori tudi o obveznosti zavarovanca za plačilo prispevkov in o vložitvi prijave zavarovanja najkasneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. Status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju je mogoče spremeniti tudi za nazaj, kar smiselno izhaja iz Pravil, v delu, kjer so opredeljene posledice, če zavarovana oseba ne vloži prijave v roku. Po 14. členu Pravil pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem, ki je naveden kot datum vstopa v obvezno zavarovanje po 9. členu Pravil tudi v primeru, če je bila prijava v zavarovanje opravljena na podlagi dokončne odločbe zavoda. Za osebe iz 6. točke prvega odstavka 15. člena ZZVZZ je to z dnem vpisa v predpisani register. Prijava v zavarovanje po uradni dolžnosti je posledica tega, da je tožnik opustil svojo z zakonom določeno dolžnost, da se prijavi v zavarovanje po ustrezni podlagi. Gre za ugotovitveno odločbo, zaradi česar je očitek sodišča o retroaktivnem posegu neutemeljen.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni dovoljena.

Tožba v tej zadevi je bila vložena dne 27.1.2000, torej v času veljavnosti sedanjega ZPP (ki je začel veljati dne 14.7.1999), in še v času veljavnosti Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadalj.). Tudi sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v času veljavnosti ZDSS, sodba sodišča druge stopnje pa že v času veljavnosti novega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Klub temu je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje moralo upoštevati še ZDSS, glede na določbo drugega odstavka 84. člena ZDSS-1, po kateri se postopek nadaljuje po določbah prejšnjega zakona (torej ZDSS), če je bila pred uveljavitvijo novega zakona (torej ZDSS-1) na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Ta določba velja tudi za revizijski postopek in pomeni, da je tudi pri presoji dovoljenosti revizije potrebno uporabiti ZDSS in ZPP.

Za razliko od 63. člena ZDSS-1, ki omogoča, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v socialnem sporu opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik delodajalca, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit, ta določba pa se uporablja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu, ZDSS določa le, da v postopku pred višjim sodiščem ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko zastopa delavca ali zavarovanca predstavnik sindikata, ki ga sindikat najame ali zaposli za zastopanje svojih članov, če ima pridobljen naziv diplomirani pravnik in opravljen pravniški državni izpit (16. člen ZDSS). Razen te izjeme, ki velja tudi za vložitev revizije, ZPP v tretjem in četrtem odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ali če ima sama stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker tožena stranka ni vložila revizije po odvetniku oziroma revizije ni vložil njen zakoniti zastopnik (ki bi moral imeti pravniški državni izpit), temveč jo je vložila pooblaščenka po pooblastilu generalnega direktorja, revizije ni vložila oseba, ki ima to pravico. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo na podlagi drugega odstavka 374. člena ZPP.