Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je obtoženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena, v zvezi s 25. členom KZ. Za to kaznivo dejanje mu je izreklo kazen osem mesecev zapora, za tem pa preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obtožencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 1.3.2004, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje prikrivanja po 2. odstavku 221. člena KZ določena kazen dva meseca zapora ter mu za tem ob upoštevanju kazni, izrečene za obravnavano kaznivo dejanje, kazni določene v pogojni obsodbi, ki je bila preklicana ter kazni enega leta in šestih mesecev, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.1.2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.6.2004, po določilih o steku izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas, ko mu je bila v zvezi s temi sodbami odvzeta prostost. Pritožbo zagovornika obtoženca je s sodbo z dne 19.4.2005 zavrnilo višje sodišče kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe iz 2. odstavka tega člena ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Enako kot je navajal že v pritožbi tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik ponavlja svojo oceno dejanskega stanja in polemizira s stališčem napadene sodbe glede ugotovljene količine vzetega denarja. Očitno je tako, da se vložnik ne strinja z dokazno oceno sodišča in tako nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določila člena 355 ZKP, ki je posledično pripeljala do kršitve 2. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbo oškodovanke kot verodostojno v delu, ko ta navaja, kakšna količina denarja ji je bila s kaznivim dejanjem odvzeta. Nestrinjanje z oceno verodostojnosti izpovedbe priče pa ne pomeni, kot na to že upravičeno opozarja vrhovna državna tožilka v mnenju, očitka kršitve določb ZKP, temveč uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vlagati. Isto velja tudi za njegove navedbe, da obe sodišči nista dovolj pretehtali izpovedbe oškodovanke koliko denarja je dobila izplačanega od zavarovalnice in za koliko denarja je imela svoje premoženje zavarovano, kakor tudi nadaljnje trditve, da bi sodišče moralo dokazni postopek dopolniti s tem, da bi oškodovankino izpovedbo preverilo pri zavarovalnici. V tem ko naj bi bila višina ukradenega denarja po mnenju zagovornika sporna, pa vidi nadaljnjo kršitev določb ZKP in sicer 11. točko 1. odstavka 371. člena tega zakona. Tudi s tem očitkom zagovornik izpodbija le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče v izpodbijanih odločbah ugotovilo višino protipravno pridobljene premoženjske koristi in tudi natančno, prepričljivo in logično obrazložilo svojo odločitev.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti, čeprav uvodoma zagovornik sodišču očita kršitev določb procesnega in materialnega kazenskega zakona, uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.