Jedro

Sodišče lahko tudi v primeru spornega dejanskega stanja ob izpolnjenih predpostavkah iz drugega odstavka 454. člena ZPP izda sodbo brez razpisa naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki 109,31 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157527/2013 z dne 7. 10. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi glede odločitve, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 1.093,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 9. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2013 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). V točki II je še odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki 188,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V pritožbi navaja, da se s postopkom in sodbo nikakor ne strinja. Sodišče ni izvedlo poravnalnega naroka, kje bi se lahko soočila dejstva z obeh strani, lahko pa bi se tožena in tožeča stranka celo poravnali in ne bi prišlo do takšne enostranske sodbe, popolnoma v korist tožeče stranke, brez argumentov in zagovora tožene stranke. Takšna enostranska sodba in postopek brez izvedbe poravnalnega naroka spravlja toženo stranko v podrejen, popolnoma slabši položaj. Meni, da so ji bile kršene pravice do enakopravnega sojenja in obrambe ter se, s tem ko ni bil izveden narok, povzročile poleg enostranske sodbe tudi dodatne obveznosti za toženo stranko, ki mogoče ne bi bile potrebne. Kršene so bile tako pravne in pravične norme.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so navedbe tožene stranke pavšalne in podane z namenom zavlačevanja postopka. Sodba sodišča prve stopnje je povsem pravilna, sodišče pa je tudi podrobno obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožeča stranka poudarja, da gre za spor majhne vrednosti, za izvedbo katerega veljajo posebne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka v predmetni zadevi ni zahtevala lastnega zaslišanja oz. izvedbe naroka, z zaslišanjem tožene stranke pa tudi sicer sodišče ne bi moglo ugotoviti pravnorelevantnih dejstev oz. tožena stranka ne bi mogla potrditi ničesar več ali drugega, kar očitno izkazujejo listinski dokazi. V kolikor pa bi tožena stranka želela s tožečo stranko skleniti poravnavo, bi se lahko tožena stranka odzvala že na njene pozive na plačilo, kateri so ji bili poslani že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Tožeča stranka je namreč želela, da bi pravdni stranki uredili medsebojna razmerja, ne da bi bilo za to potrebno obremenjevanje sodišča. Tožena stranka bi lahko tudi tekom celotnega pravdnega postopka kontaktirala tožečo stranko oz. njenega pooblaščenca, v kolikor bi se želela dogovoriti glede plačila, pa tega ni storila. Glede na navedeno so take navedbe tožene stranke podane izključno z namenom zavlačevanje postopka in izogibanja plačilu dolga. Tožeča stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na vsebino pritožbe tožena stranka smiselno sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave; iz 8. točke z navedbo, da so ji bile kršene pravice do obrambe; in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede na to, da navaja, da je sodba brez argumentov.

6. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez poravnalnega naroka, niso utemeljene. Skladno z določbami 454. člena ZPP namreč sodišče v sporu majhne vrednosti izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe (prvi odstavek 454. člena ZPP), kot tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Glede na navedeno zakonsko podlago lahko torej sodišče tudi v primeru spornega dejanskega stanja ob izpolnjenih predpostavkah iz drugega odstavka 454. člena ZPP izda sodbo brez razpisa naroka, kot je to storilo v obravnavanem primeru. Tožena stranka je bila že s prejemom poziva sodišča z dne 17. 6. 2014, naj odgovori na vlogo tožeče stranke z dne 16. 6. 2014, opozorjena, da se postopek vodi po pravilih za postopek v sporih majhne vrednosti (424. člen ZPP) in da postopek v sporih majhne vrednosti poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (450. člen ZPP). Tožena stranka v pritožbi ne trdi, da je izvedbo naroka zahtevala niti to ne izhaja iz njenih vlog niti ne izpodbija ugotovitve sodišča, da nobena pravdna stranka ni zahtevala izvedbe naroka; o spornem dejanskem stanju pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča moč odločiti že na podlagi pisnih dokazov v spisu. Tožeča stranka je predložila pristopnico za osebno D. C. kartico z dne 1. 2. 2007, izpisek odprtih postavk na dan 24. 9. 2013, opomin z dne 8. 8. 2013, zadnji poziv na plačilo z dne 28. 8. 2013, kopije računov z dne 24. 9. 2013, 19. 9. 2013, 19. 8. 2013, 10. 7. 2013, 19. 6. 2013, 19. 5. 2013 in 19. 4. 2013 ter Pravila za osebno kartico, tožena stranka pa ni prerekala navedb tožeče stranke, da je podpisala pristopnico za osebno D. C. kartico, da je to kartico pridobila, da jo je uporabljala na različnih prodajnih mestih za nakup blaga in plačilo storitev ter vse od njene izdaje, torej od leta 2007 redno mesečno plačevala račune po poslanih položnicah tožeče stranke, da je prejela zgoraj navedene račune in opomine in da so ostali neplačani zgoraj navedeni računi, katerih tožena stranka ni nikoli zavrnila. Smiselno zatrjevani kršitvi določb postopka po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP glede na obrazloženo nista podani.

7. Prav tako ni podana smiselno zatrjevana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in le-ti niso nejasni in niso med seboj v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da predloženi računi vsebujejo natančno specifikacijo uporabe D. plačilne kartice: kdaj in na katerih prodajnih mestih je toženec uporabljal kartico za nakup blaga in plačilo storitev, znesek nakupa ali plačila, preteklo stanje dolga, morebitna prejeta plačila, tekoči stroški, novo stanje dolga ter znesek za plačilo. Jasno je razviden obračun zamudnih obresti ter stroškov opominov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (preverilo, glede na to, da same višine vtoževanih računov toženec ni prerekal), da so računi izdani v skladu s pogodbo in Pravili in glede na dejanske ugotovitve utemeljeno zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.093,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2013 dalje do plačila utemeljen tako po višini kot po temelju.

9. Odločitev o stroških izvršilnega in pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, ki je tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, je skladna z načelom uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP), sama odmera stroškov pa skladna z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).

10. Glede na navedeno in ker obenem niso podani pritožbeni razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka je na pritožbo obrazloženo odgovorila, zato so priglašeni stroški pritožbenega postopka stroški, ki so bili potrebni za pravdo in jih mora tožeči stranki povrniti tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer nagrado za odgovor na pravno sredstvo po tar. št. 3210 v znesku 89,60 EUR in 22 % DDV (tar. št. 6007), skupaj tako 109,31 EUR.