Jedro

Pravica do posestnega varstva ugasne, kadar se po prepovedanem samovoljnem posestnem ravnanju izda pravnomočna sodba, s katero je izkazana pravica motitelja na stvari, zaradi katere on lahko zahteva njegovi posesti ustrezno ravnanje. Zato ni pomembno, ali je v petitorni pravdi odločeno na podlagi tožbenega zahtevka motenega ali motitelja - torej, ali je ugotovljen obstoj ali neobstoj pravice do posesti. Pri sporu o motenju posesti je bistvena začasnost in provizornost posestnega varstva in njegove odločitve v smislu preprečitve nedovoljene samovolje tretjih. Pravnomočna odločba o pravici do posesti pa imetniku pravice zagotavlja dolgotrajnejšo varstvo, zato taka sodna odločba imetniku stvarne pravice v vsakem trenutku (v času pravde o motenju posesti, pred njo in po njej, na primer v času izvršbe) omogoča postavitev smiselnega ugovornega razloga zaradi imetništva stvarne pravice. Uporaba pravila petitorum absorbet possessorium zato tudi ni omejena samo na motenjsko pravdo, ampak je ta ugovor treba upoštevati tudi v postopku prisilne izvršbe na podlagi odločbe o motenju posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Toženca sta v pravdni zadevi pod opr. št. I P 2266/2000 od sodišča s tožbo zahtevala, naj ugotovi, da sta ju tožnika motila v posesti služnostne pravice poti, ki poteka preko parcele tožnikov s tem, da sta na pot navozila lesene hlode. Od sodišča sta zahtevala, naj tožnikoma naloži, da morata v osmih dneh odstraniti hlode in jima omogočiti nemoteno uporabo utrjene poti. Sodišče je njunemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženca sta na podlagi pravnomočne odločbe v sporu o motenju posesti pravice služnosti predlagala izvršbo pod opr. št. In 2001/01655. V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožencev in dovolilo predlagano izvršbo. Tožnika sta zoper sklep o izvršbi ugovarjala in navedla, da je terjatev tožencev prenehala, ker sta hlode že umaknila, poleg tega pa so se razmere spremenile tako, da za normalen dostop do svojega zemljišča toženca ne potrebujeta več poseganja v zemljišče tožnikov.

Sodišče prve stopnje je v izvršilnem postopku ocenilo, da je med strankama spor o dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je zato tožnika napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je izvršba nedopustna. Tožnika sta tako s tožbo od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je izvršba dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 2001/01655 z dne 15. 4. 2002 nedopustna.

Sodišče prve stopnje je njunemu zahtevku v celoti ugodilo. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta toženca zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navajata, da je izpodbijana sodba neutemeljena in nezakonita, saj sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2266/2000 z dne 12. 6. 2001 še vedno velja. Poudarjata, da navedeni sklep ni bil nikoli razveljavljen z morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi, zato terjatev, ki je predmet izvršilnega postopka, še vedno obstaja in ni prenehala na podlagi 8. točke I. odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 132/2004; v nadaljevanju ZIZ). Poleg tega toženca zatrjujeta, da pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe ne more odpraviti komentar dr.

Frantarja: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, saj navedeni komentar na strani 309 navaja, da toženec lahko ugovarja tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti, v kolikor med posestnim sporom v drugem postopku, ki je tekel sočasno, pridobi pravico do posesti. Toženca navajata, da sta res v zadevi I P 539/1997 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da na zemljišču tožnikov obstaja v korist vsakokratnega lastnika njunega zemljišča služnostna pravica hoje in vožnje in naj tožnikoma naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in da je bil njun zahtevek pravnomočno zavrnjen. Vendar menita, da je situacija v konkretnem primeru drugačna od primera, ki ga navaja citirani avtor, saj tožnika nista nikoli sprožila petitorne pravde, niti ni sklep v petitorni pravdi postal pravnomočen v času, ko je tekla pravda o motenju posesti.

Opozarjata, da mora po komentarju Antona Frantarja odločba iz petitorne pravde postati pravnomočna pred odločbo iz pravde o motenju posesti. Tako toženca višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ima prav, ko v izpodbijani odločbi navaja, da sta postopek in odločitev v posestnem sporu le začasna ukrepa. V tem postopku se ne ugotavlja pravica do posesti, niti ne kakšna druga pravica. Namen postopka je v ureditvi že načetih odnosov med strankama, vendar le za čas, dokler se v rednem postopku - petitorni pravdi ne odloči o sporni pravici. Kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, izdani v posestnem sporu, je zato posestnik varovan v posesti stvari ali pravice le toliko časa, dokler nasprotnik v petitorni pravdi ne dokaže, da ima on in ne toženec, kot dejanski posestnik, pravico do posesti oziroma, da toženec nima pravice do posesti Takrat preneha terjatev, ki jo ima posestnik na podlagi pravnomočne odločbe v posestnem sporu in je podan razlog iz sedaj veljavne 8. točke I. odstavka 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo. Pravica do posestnega varstva torej ugasne, kadar se po prepovedanem samovoljnem posestnem ravnanju izda pravnomočna sodba, s katero je izkazana pravica motitelja na stvari, zaradi katere on lahko zahteva njegovi posesti ustrezno ravnanje. Zato ni pomembno, ali je v petitorni pravdi odločeno na podlagi tožbenega zahtevka motenega ali motitelja - torej, ali je ugotovljen obstoj, ali neobstoj pravice do posesti.

Bistvenega pomena je, da je v petitorni pravdi pravnomočno ugotovljeno, da posestnik, v korist katerega je bila izdana odločba v motenjski pravdi, nima pravice do posesti. Pri sporu o motenju posesti je bistvena začasnost in provizornost posestnega varstva in njegove odločitve v smislu preprečitve nedovoljene samovolje tretjih.

Pravnomočna odločba o pravici do posesti pa imetniku pravice zagotavlja dolgotrajnejšo varstvo, zato taka sodna odločba imetniku stvarne pravice v vsakem trenutku (v času pravde o motenju posesti, pred njo in po njej, na primer v času izvršbe) omogoča postavitev smiselnega ugovornega razloga zaradi imetništva stvarne pravice.

Uporaba pravila petitorum absorbet possessorium zato tudi ni omejena samo na motenjsko pravdo, ampak je ta ugovor treba upoštevati tudi v postopku prisilne izvršbe na podlagi odločbe o motenju posesti. Kljub temu, da to pravilo v naši pravni ureditvi ni izrecno uzakonjeno, pa to izhaja iz začasnosti in provizornosti posestnega varstva. Če je spor vsebinsko (petitorno), torej dokončno rešen, provizorna zaščita ni več potrebna, saj pravni red ščiti posestnikov ekonomski položaj samo tako dolgo, dokler se ne ugotovi, da ima nasprotna stranka pravico do stvari oziroma do ekonomskega izkoriščanja stvari. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da sta tožnika s pravnomočno sodbo, s katero je odločeno, da toženca nimata služnostne pravice, izkazala razlog iz 8. točke I. odstavka 55. člena ZIZ, saj je terjatev tožencev (oziroma upnikov) prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, zaradi česar tožnika (oziroma dolžnika) tega nista mogla uveljavljati v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi toženca izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče ni odločalo o stroških pritožbenega postopka, ker jih toženca v pritožbi nista priglasila.