Jedro

Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Ker izpodbijana odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode ne presega omenjenega revizijskega praga, jo je moralo sodišče zaradi nedovoljenosti v tem delu zavreči. Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah).

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode, zavrže, sicer pa se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 413,10 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (3.875,00 EUR) in nepremoženjsko škodo (8.400,00 EUR), ki mu je nastala, ker je toženka odklopila dotok električne energije do njegovega stanovanja. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 909,48 EUR (609,48 EUR iz naslova premoženjske in 300,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2007 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča (v zanj neugodnem delu) tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje, sicer pa naj jo spremeni in (pri)tožbi v celoti ugodi. Priglaša tudi stroške. Navaja, da sodišči nižjih stopenj o nepremoženjski škodi nista odločali na podlagi pogojev bistveno spremenjenih okoliščin, nastalih po spremembi družbenega sistema. Sklicuje na prebrane listine iz pravde II P 209/2004, v kateri je sodišče s sklepom ugotovilo, da je toženka motila tožnika v mirni posesti priklopa električne energije. Meni, da sodišči nista vrednotili in obrazložili, zakaj tožniku kljub ugotovljenim kršitvam njegovih osebnostnih pravic nista priznali pravične odškodnine. Za premoženjsko in nepremoženjsko škodo bi mu lahko prisodili enotno odškodnino, različne oblike njegove prizadetosti pa bi lahko izluščili iz spisa II P 209/2004. Ugotovitve sodišč se razlikujejo od tistih v posesorni pravdi, zaradi česar je bila nepremoženjska škoda vrednotena v nasprotju s določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče ni vrednotilo nastale in bodoče škode ter je zmotno zaključilo, da so se bolečine in strah izbrisale po zaključenem bolniškem staležu, najkasneje ob priklopu elektrike dne 29. 3. 2004. Prav tako ni pojasnilo, zakaj zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic (utemeljenih v 4.-7. odstavku V. točke pripravljalnega spisa in modificiranega tožbenega zahtevka) ni štelo za pomembno dejstvo. V posesorni pravdi je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik živel v mrazu in je zato zbolel, sodišči pa sta zmotno ugotovili, da tožnik zatrjevanega 56 dni trajajočega trpljenja zaradi mraza ni dokazal (dokazal je le, da je njegova bolezen posledica odklopa elektrike in s tem povezanega stresa). Sodišči bi lahko na podlagi meteoroloških podatkov (zunanja temperatura je bila pretežno pod in okoli nič stopinj, z nadpovprečno količino snežnih padavin) ugotovili, da je mraz trajal 56 dni in da so tožnikove tegobe (stres, bolečine, bolezen, strah) nastale bistveno prej in so se kasneje nadaljevale. Tožnik v nadaljevanju revizije graja tudi pretežno zavrnitev zahtevka za plačilo premoženjske škode, glede nepremoženjske škode pa opozarja še na pogoje družbene stvarnosti, v katerih je nastala (pri lastninjenju družbenih stanovanj so prejšnji imetniki stanovanjske pravice prikrajšani, saj jim je vsiljena predkupna pravica, ki je ne morejo uresničiti, stanovanje pa lahko kupijo tretje osebe). Končno meni, da bi morali sodišči uporabiti tudi določbo 181. člena OZ, saj je bilo tožniku onemogočeno bivanje v osnovnih življenjskih razmerah (sredi zime brez električne energije).

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

7. V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT oziroma 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega od teh zahtevkov posebej. Ker izpodbijana odločitev o zahtevku za povrnitev premoženjske škode ne presega omenjenega revizijskega praga, jo je moralo sodišče zaradi nedovoljenosti v tem delu zavreči (377. člen ZPP).

8. Siceršnji revizijski očitki, ki se nanašajo na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, niso utemeljeni. Tožnik je v tem okviru zahteval le odškodnino zaradi telesnih bolečin in strahu. V vlogi, na katero opozarja v reviziji, ni uveljavljal odškodnine za drugačno obliko nepremoženjske škode, kar mu je ustrezno pojasnilo že pritožbeno sodišče. Tamkajšnji odškodninski zahtevek za „telesne in fizične bolečine“ v znesku 8.400,00 EUR je tožnik po pozivu sodišča prve stopnje jasneje opredelil z navedbami na naroku za glavno obravnavo, ko je iz naslova telesnih bolečin zahteval 6.000,00 EUR, za strah pa 2.400,00 EUR odškodnine.

9. Sodišči nižjih stopenj sta presojo odškodnine iz naslova telesnih bolečin (300,00 EUR) oprli na ugotovitve, da je tožnik zaradi odklopa elektrike in s tem povezanega stresa zbolel 4. 2. 2004, v bolniškem staležu pa je bil do 13. 2. 2004. Tožnik ni dokazal drugih navedb v zvezi s telesnimi bolečinami in boleznijo, kot tudi ne, da je 56 dni trpel mraz, saj je po treh dneh usposobil peč na trda goriva in je bil v službi (z izjemo obdobja bolniškega staleža) sedem dni tedensko, in sicer od 9.00 do 22.00 ure. Revizijske navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje navedenim dejanskim ugotovitvam sodišč nižjih stopenj, niso dopustne (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako se tožnik ne more uspešno sklicevati na (drugačne) dejanske ugotovitve o škodi iz obrazložitve sklepa o motenju posesti, saj sodišče nanje ni vezano. Dejanska podlaga izpodbijane sodbe ne utemeljuje višje odškodnine iz tega naslova.

10. Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem sodišč nižjih stopenj, da tožnik ni upravičen do odškodnine zaradi ugotovljenega strahu (v stanovanju je bilo tiho, zmotil ga je vsak šum, strah ga je bilo možnosti vloma v stanovanje, ponovnega zagona peči na trda goriva in da ga bo kdo napadel ob odhajanju z doma oziroma vračanju domov), saj ta ni bil zadosti dolgotrajen in intenziven (179. člen OZ). Višje odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik končno ne more doseči s pavšalnim sklicevanjem na določbo 181. člena OZ in okoliščine lastninjenja.

11. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi revizijskega neuspeha je tožnik dolžan toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 413,10 EUR (750 točk za sestavo odgovora na revizijo in 20 % DDV), ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).