Jedro

Sklep ene stranke ne pomeni pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka (za plačilo 700.514,50 SIT z zamudnimi obrestmi) in v 3. točki izreka (za plačilo 27.215,00 SIT izvršilnih stroškov). Sklenilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 69.215,50 SIT. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica ponavlja svoj ugovor iz postopka na prvi stopnji, da ni pasivno legitimirana v tem postopku. Utemeljuje ga s tem, da naj bi dolg njene podružnice, ki je vtoževan v tem postopku, prevzelo Ministrstvo Republike Slovenije. Po določbi 1. odst. 446. člena ZOR se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik. Tožena stranka ni nikoli postavila trditve, da je bila sklenjena pogodba med njo (kot dolžnikom) in Ministrstvom RS (kot prevzemnikom dolga). Namesto tega je navajala le, da je Vlada RS sprejela sklep, s katerim je vse terjatve in obveznosti podružnice tožene stranke po stanju na dan 31.12.1994 prenesla na Republiko Slovenijo, Ministrstvo. Sklep Vlade RS ne pomeni pogodbe. Za to sta potrebni dve sovpadajoči izjavi volje prvotnega dolžnika in prevzemnika dolga. Strinjanje tožene stranke s sklepom Vlade RS ne zadostuje, saj ne pomeni izjave volje. Ker pogodba torej ni bila sklenjena, ni mogoče govoriti o prevzemu dolga. Sklep Vlade RS, s katerim je vse terjatve in obveznosti podružnice tožene stranke prenesla na Republiko Slovenijo, Ministrstvo, je treba presojati po določbi 452. člena ZOR. S sklepom je bila na Republiko Slovenijo prenešena premoženjska celota (premoženje podružnice). Za dolgove, ki se nanašajo na prenešeno premoženjsko celoto, odgovarja že po zakonski določbi Republika Slovenija, a le solidarno s prejšnjim dolžnikom, toženo stranko, ki je zato še naprej pasivno legitimirana za dolgove svoje (nekdanje) podružnice. V zvezi s sklepom Vlade RS je treba še dodati, da so bile z njim prenešene na Republiko Slovenijo (med drugim) terjatve in obveznosti po stanju na dan 31.12.1994. Iz obračuna obresti in računov tožeče stranke pa je razvidno, da obračunane obresti izvirajo iz obveznosti, nastalih v letu 1995. Gre torej za obveznosti, ki jih ne zajema navedeni sklep Vlade RS. Pritožnica še uveljavlja, da je zahtevek prerekala tudi po višini in ne le po temelju. Ker tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov v tej smeri, bi moralo po njenem mnenju prvostopenjsko sodišče tudi sicer tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka je predložila obračun obresti (dokazilo A2) in račune (dokazila A3 - A7). Ker ni bilo konkretnih ugovorov na obračunane obresti, ji drugih dokazov ni bilo treba priložiti. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka namreč le zatrjevala, da je vso dokumentacijo izročila M., ter da ne razpolaga s podatki, ali so bili dejansko računi plačani z zamudo. Dokazno breme glede poravnave terjatve je (vedno) na toženi stranki, ne glede na to, ali je plačilo opravila sama, ali pa ga je opravila tretja oseba. Zato pritožnica ne more uspeti le z navedbo, da nima na razpolago ustreznih dokazil. Glede aneksa št. 1 k pogodbi št. 74/93 kaže opozoriti na tisti del obrazložitve prvostopenjskega sodišča, ki pojasnjuje, da tožena stranka ni zanikala, da aneksa ne bi sklenila, ampak je le navedla, da ga tožeča stranka ni predložila. Ker se je izkazalo, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni prispeval ničesar bistvenega za odločanje o pritožbi, je sodišče druge stopnje sklenilo, da vsaka stranka sama trpi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 1. odst. 155. člena ZPP).