Jedro

Dediči imajo možnost, da vrednost pomoči, ki jo je država oziroma občina dala zapustniku, povrnejo in dedujejo celotno premoženje. Če dediči te možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja.

Zahteva dajalca pomoči za omejitev dedovanja ni denarna terjatev do zapuščine.

Potrebno je ugotavljati vrednost dane pomoči, pri čemer je odločujoča tista vrednost, ki predstavlja ustrezni del zapustnikovega premoženja, ki je enak prejeti pomoči, časovno gledano v trenutku njegove smrti. Vrednost dane denarne pomoči se mora zato uskladiti z indeksom cen življenjskih potrebščin (valorizacija), saj nominalni znesek izplačane pomoči ne predstavlja tiste vrednosti pomoči, zaradi katere je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sklep o dedovanju v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.846,70 EUR nadomesti z zneskom 4.380,47 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina po pokojnem A. A. obsega denarna sredstva na računu pri Banki, d. d., Ljubljana (I. točka izreka). Hkrati je na podlagi 128. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) dedovanje zapustnikovega premoženja omejilo v korist Republike Slovenije, ki je financirala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, in sicer do višine prejete pomoči, zmanjšanje za 12 najvišjih mesečnih zneskov, nato pa zmanjšane še za 1/3 od preostalih mesečnih zneskov prejete pomoči iz naslove denarne socialne pomoči, to je do zneska 3.846,70 EUR (II. točka izreka). S III. točko izreka sklepa je še sklenilo, da se dedovanje omeji na vsem zapustnikovem premoženju, navedenem v I. točki izreka sklepa, ter se izroči Republiki Sloveniji.

2.Zoper sklep se pritožuje Republika Slovenija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da omeji dedovanje v celotnem priglašenem znesku v višini 4.380,47 EUR oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da je vložila predlog za omejitev dedovanja na podlagi 128. člena ZD, s katerim je predlagala, da se dedovanje omeji za znesek 4.380,47 EUR, ki predstavlja valorizirano višino prejetih sredstev iz naslova denarne socialne pomoči, upoštevaje omejitve, ki jih določa 9. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-E). Sodišče je predlogu omejitvene upnice ugodilo zgolj do višine 3.846,70 EUR, o preostanku terjatve pa v izreku sklepa ni odločalo, ker po njegovi oceni za terjatev v valoriziranem znesku ni zakonske podlage.

Pritožnica meni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna. Ker je v posameznem časovnem obdobju vedno prisotna inflacija, nominalni znesek izplačane pomoči ne bi predstavljal tiste vrednosti prejete pomoči, za katero je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno, zato je potrebno vrednost dane pomoči ugotoviti na podlagi uskladitve z indeksom cen življenjskih potrebščin (valorizacija). Sklicuje se na pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS (Pravna mnenja 2/94, stran 3) ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 492/92 z dne 28. 1. 1993, iz katerega izhaja, da gre pri 128. členu ZD za vrednost dane pomoči, ki predstavlja vrednost tistega dela zapustnikovega premoženja (v trenutku smrti), ki je enaka prejeti družbeni pomoči, in torej ne gre za nominalni seštevek izplačanih sredstev. Vrhovno sodišče je pri tem eksplicitno navedlo, da upoštevajoč inflacijo, zgolj nominalni znesek ne bi predstavljal tiste vrednosti prejete pomoči, za katero je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno.

Izpodbijani sklep je obremenjen s kršitvijo pravil postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP ter 163. členom ZD. Izrek sklepa namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče o delu predloga omejitvene upnice (torej za znesek nad 3.846,70 EUR) v izreku izpodbijanega sklepa sploh ni odločalo.

3.Dedič na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo pravil postopka po 8., 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih so jasni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, sklep pa je tudi mogoče preizkusiti. Prav tako pritožnica ne zatrjuje, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodne odločbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je pritožničin predlog obravnavalo in se do njega v obrazložitvi sklepa tudi opredelilo. Zavrnitev pritožničinega predloga v presežku ni bila potrebna, ker mora sklep o dedovanju v skladu s 4. odstavkom 214. člena ZD obsegati le bistvene podatke o omejitvi dedovanja po 128. členu ZD. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v okviru zapuščinskega postopka glede predmeta odločanja v celoti odločilo.

6.Pokojnik je prejemal socialno varstveno pomoč, ki mu jo je nudila upravičenka, Republika Slovenija. Dedič njenemu predlog za omejitev dedovanja ni ugovarjal.

7.Po 1. odstavku 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Omejitev se izvede (v zapuščinskem postopku) tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije, oziroma lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije ali občine, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije oziroma pristojnemu organu občine ( 3. odstavek 128. člena ZD). 4. odstavek 128. člena ZD dedičem omogoča izbiro - vrednost pomoči, ki jo je država oziroma občina dala zapustniku, lahko povrnejo in dedujejo celotno premoženje. Če dediči te možnosti ne izkoristijo, se njihovo dedovanje omeji do višine vrednosti pomoči, ki jo je prejel zapustnik, dajalec pomoči pa postane lastnik na stvareh iz zapustnikovega premoženja.

8.Zahteva dajalca pomoči za omejitev dedovanja ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapustnikovega premoženja tisti del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo, in ki ustreza vrednosti dane pomoči. V konkretnem primeru se izpostavlja vprašanje, ali vrednost dane pomoči, zaradi katere je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno, predstavlja nominalni ali valorizirani znesek. Po mnenju sodišče prve stopnje za valorizacijo ni zakonske podlage, ker je ZSVarPre-E ne določa.

9.Pritožnica utemeljeno izpostavlja, opirajoč se na sklep VS RS II Ips 492/92, da je potrebno ugotavljati vrednost dane pomoči, ter da je odločujoča tista vrednost, ki predstavlja ustrezni del zapustnikovega premoženja, ki je enak prejeti pomoči, časovno gledano v trenutku njegove smrti. Vrednost dane denarne pomoči se mora zato uskladiti z indeksom cen življenjskih potrebščin (valorizacija), saj nominalni znesek izplačane pomoči ne predstavlja tiste vrednosti pomoči, zaradi katere je bilo zapustnikovo premoženje ohranjeno.

10.Glede višine omejitve dedovanja je potrebno upoštevati ZSVarPre-E, medtem ko je samo vrednost prejete pomoči potrebno ugotavljati v skladu z ZD, torej po vrednostnih merilih, ki so veljala v trenutku, po katerem se ugotavlja vrednost zapuščine.

11.V konkretnem primeru ni bilo prerekano, da valorizirana višina prejetih denarnih sredstev v obdobju 0d 4. 3. 2011 do 20. 1. 2017, upoštevajoč omejitve, ki jih določa 9. člen ZSVarPre-E, znaša 4.380,47 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je dedovanje omejilo na znesek 4.380,47 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 128

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.