Jedro

Če ni bilo zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, se šteje, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas. Ugotovilo je, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Zato je štelo, da je tožeča stranka sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Posledično je odločilo, da ji delovno razmerje ni prenehalo, temveč traja tudi od 8. 6. 1998 dalje, in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi prvostopne sodbe in je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je ugotovitveni zahtevek o nezakonitosti odločb o prenehanju delovnega razmerja spremenilo v razveljavitvenega. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene navedbe o neizvršljivosti sodbe. Delovno mesto, na katerega naj bi bila tožeča stranka razporejena, je bilo ukinjeno, tožbeni zahtevek pa se ni glasil na razporeditev na drugo ustrezno delo. Zato naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje nerazumljivo oziroma naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar navaja sodišče, in kar je razvidno v listinah. Kot novo dejstvo navaja, da je bila tožeča stranka po prenehanju delovnega razmerja zaposlena pri Z. P., od 1. 6. 2000 pa pri B. C. Z izpolnitvijo sodbe bi bila tožeča stranka zato neupravičeno obogatena. Vztraja tudi pri svojem stališču, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77 lahko revizijski razlog, mora revident določno in izrecno uveljaviti, česar tožena stranka ni storila. Tožena stranka zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne navaja izrecno temveč le vsebinsko.

Po drugem odstavku 385. člena ZPP-77 je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje. Zato navedb tožene stranke o prekoračitvi tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogoče upoštevati. Sicer pa so navedbe tožene stranke v zvezi z načinom odločitve sodišča zmotne. Tožnica je izpodbijala dokončne odločitve delodajalca ter ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas s priznanjem vseh pripadajočih pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Kadar sodišče v takem primeru ugotovi, da je odločitev nezakonita, jo na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) razveljavi.

Revizijske navedbe, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih nerazumljiva oziroma v nasprotju z listinami, pomenijo očitek bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Ta očitek ni utemeljen. Sodba sodišča druge stopnje ima obrazložitev tudi glede dejstva, da je bilo delovno mesto tožeče stranke ukinjeno in jo je v tem delu mogoče preizkusiti. S katerimi listinami naj bi bila taka obrazložitev v nasprotju in v čem je to nasprotje, pa iz revizijskih navedb ni jasno.

Po 387. členu ZPP-77 smejo stranke navajati v reviziji nova dejstva samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Zato navedb tožene stranke o zaposlitvah tožnice po prenehanju delovnega razmerja ni mogoče upoštevati. Poleg tega pa ta dejstva na odločitev v tem sporu tudi nimajo nobenega vpliva, saj so lahko pomembna le za izvršitev pravnomočne sodbe.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena za odločitev v tem sporu je ugotovitev, ali je tožena stranka zakonito sklenila s tožnico delovno razmerje za določen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sklenila delovno razmerje za prosto in sistemizirano delovno mesto. Očitno so tudi obstajale potrebe po zasedbi tega delovnega mesta. Iz odločbe tožene stranke št. 111-070/96 z dne 9. 5. 1996 ni razviden razlog sklenitve delovnega razmerja le za določen čas. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da je bil razlog v tem, da je Komisija Vlade za kadrovske in administrativne zadeve dala soglasje le za tako zaposlitev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, potrjeno po sodišču druge stopnje, da tako soglasje ne more biti podlaga za zakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas, kolikor za to ni zakonskih pogojev.

Nižji sodišči sta tudi pravilno presodili, da že uveljavljene in predvidene zakonske spremembe na področju turistične dejavnosti, niso zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Po 21. členu Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nasl. - ZLS) spada med izvirne naloge občine, ki jih ta samostojno opravlja kot lokalne zadeve javnega pomena, tudi opravljanje nalog s področja gostinstva, turizma in kmetijstva. Naloge, ki niso lokalnega pomena, predvsem pa vse upravne naloge in pristojnosti oblastne narave, so ostale v pristojnosti državne uprave. Če bi se obseg dela na tem področju res zmanjšal, bi tožena stranka morala to dejstvo reševati na način, ki ga zakonodaja predvideva za take primere (na kar opozarja že sodba sodišča prve stopnje, stran 5 obrazložitve). Vendar je trditev tožene stranke v tej smeri v neskladju z njenimi lastnimi odločitvami. Z odločbo št. 111-070/96 z dne 26. 5. 1997 je bilo namreč tožnici delovno razmerje na istem delovnem mestu podaljšano za eno leto "zaradi povečanega obsega dela" - pri čemer niti ni navedeno, da bi bilo to povečanje le začasno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (z zaslišanjem načelnika upravne enote in neposredno nadreje delavke), da je tožnica poleg nalog s področja pospeševanja turizma, opravljala tudi naloge s področja regionalnega razvoja (ki so po veljavni sistemizaciji spadale v delokrog njenega delovnega mesta) ter naloge s področja cen in blagovnih rezerv (ki so sicer spadale v delokrog drugega delovnega mesta v istem oddelku z enakim nazivom in enake zahtevnosti).

V odločbi o sklenitvi delovnega razmerja tožnice ni naveden zakonit razlog za sklenitev takega delovnega razmerja (17. člen ZDR in 8. člen ZDDO), tožena stranka pa tudi ni dokazala, da je tak razlog obstajal. Tudi ne razlog, ki ga navaja še v reviziji: da je šlo za izvršitev del, ki po svoji naravi trajajo določen čas. Ker je bilo zato delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, je pravilna odločitev, da se šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas (prvi odstavek 18. člena ZDR). Tožnici bi lahko delovno razmerje prenehalo le iz razlogov, ki veljajo za prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, in ne s potekom določenega časa.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vplivajo okoliščine, nastale po prenehanju delovnega razmerja tožnice. Sodišče je v okviru pristojnosti, ki jih ima po 24. členu ZDSS naložilo toženi stranki, da vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če nezakonite odločitve ne bi bilo. To pomeni priznanje delovnega razmerja in iz tega iz izhajajočih pravic za čas, ko je bila brez zaposlitve. Jasno in edino logično pri tem je, da ji tega ne bo priznavala za čas, ko je bila tožnica zaposlena drugje - razen kolikor bi tožnica uveljavljala morebitne razlike v plači in drugih prejemkih. Tudi reintegracija in posledično razporeditev je odvisna od volje tožnice oziroma njenega odziva na poziv tožena stranke. Morebitna reitegracija pa pomeni dejansko obveznost tožene stranke, da preveri, kakšen bi bil delovnopravni položaj tožnice, če bi bila tudi po 8. 6. 1998 zaposlena za nedoločen čas. Če je bilo z novo sistemizacijo njeno delovno mesto ukinjeno, bo pač morala tožena stranka upoštevati, kakšne pravice bi tožnica v takem primeru imela: razporeditev na drugo delovno mesto, v drug organ, ugotavljanje trajnih presežkov.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I /91).