Jedro

Pravice in obveznosti pravdnih strank, povezane z najemom poslovnih prostorov, ureja Najemna pogodba, ki predstavlja avtonomno materialno pravo. Stranki najemne pogodbe lahko medsebojne pravice in obveznosti, ki izvirajo iz najemnega razmerja, svobodno uredita. To velja tudi za pravice in obveznosti glede oskrbe oddanih poslovnih prostorov s toploto.

Dejstvo, da je tožeča stranka, ki je lastnik prostorov, glede oskrbe s toploto dolžna ravnati v skladu z določili Pogodbe o dobavi toplote, sklenjene z dobaviteljem, samo po sebi (brez dogovora pravdnih strank) ne povzroča pravic in obveznost med pravdnima strankama.

Iz najemnega pogodbenega določila jasno in nedvomno izhaja, da je najemnik (dejanski uporabnik infrastrukture) dolžan nositi stroške oskrbe s toploto. Vendar pa le-ta splošno določena obveznost plačila stroškov oskrbe s toploto za utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ne zadošča. Tožeča stranka, ki od tožene stranke zahteva plačilo dejanskih stroškov za oskrbo s toploto, bi morala v tožbi določno navesti katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med dejanske uporabnike.

Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o načinu izračuna in višini stroškov toplotnih izgub niti konkretnih trditev o načinu izračuna in višini fiksnih stroškov, ki niso odvisni od dejanske porabe toplote. Prav ta dejstva pa so pravno odločilna za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 839,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35689/2017 z dne 24. 4. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 4. odstavku izreka (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo stroškov ogrevanja za najete prostore v višini 43.232,59 EUR s pripadki in za povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.469,74 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 29. 11. 2013 sklenili Pogodbo o najemu poslovnih prostorov (v nadaljevanju: Najemna Pogodba), s katero je najemodajalec (tožeča stranka) oddal najemniku (toženi stranki) v najem poslovne prostore. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo neplačanih stroškov oskrbe s toploto v skupni višini 43.232,59 EUR, in sicer (1) neplačanih (fiksnih) stroškov za obdobje od aprila 2016 do 12. oktobra 2016 in (2) delno neplačana računa za januar in februar 2017. 6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo, da pravice in obveznosti pravdnih strank, povezane z najemom poslovnih prostorov, ureja Najemna pogodba, ki predstavlja avtonomno materialno pravo. Stranki najemne pogodbe lahko medsebojne pravice in obveznosti, ki izvirajo iz najemnega razmerja, svobodno uredita (3. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ).2 To velja tudi za pravice in obveznosti glede oskrbe oddanih poslovnih prostorov s toploto (primerjaj 19. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih).3

7. Določila: (1) Odloka o načinu izvajanja izbirne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toploto na ureditvenem območju „S-78“,4 (2) Zakona o gospodarskih javnih službah,5 (3) Energetskega zakona,6 (4) 19. člena Statuta Občine Šentrupert,7 (5) Akt o metodologiji za oblikovanje cene toplote za daljinsko ogrevanje8 in (6) Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli9 ne urejajo pravic in obveznosti glede obračunavanja in plačila stroškov oskrbe s toploto med najemnikom (toženo stranko) in najemodajalcem (tožečo stranko). Dejstvo, da je tožeča stranka, ki je lastnik prostorov, glede oskrbe s toploto dolžna ravnati v skladu z določili predpisov v točkah 1 do 4, pa samo po sebi (brez dogovora pravdnih strank) ne povzroča pravic in obveznost med pravdnima strankama.

8. Ker pogodba ustvarja učinke le med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 125. člena OZ), tožena stranka ni dolžna plačevati (fiksnih) stroškov oskrbe s toploto niti na podlagi Pogodbe o dobavi toplote, št. 000, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot uporabnik10 in Energetika Š. kot dobavitelj toplote (v nadaljevanju: Pogodba o dobavi toplote). Med pravdnima strankama namreč ni sporno, da tožena stranka ni bila stranka Pogodbe o dobavi toplote. Prav tako vsebina Pogodbe o dobavi toplote ni bila vključena v Najemno pogodbo. Tožeča stranka niti ni trdila, da bi se pravdni stranki dogovorili, da se določila Pogodbe o dobavi toplote glede plačila stroškov oskrbe s toploto uporabljajo tudi v njunem medsebojnem razmerju. Zato določila Pogodbe o dobavi toplote, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za toženo stranko sama po sebi ne morejo ustvarjati nobenih obveznosti.

9. Glede na navedeno v predhodnih odstavkih za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno kako se je tožeča stranka z dobaviteljem toplote dogovorila glede plačila stroškov in niti, ali je bila tožena stranka seznanjena z vsebino Pogodbe o dobavi toplote in predpisi, ki zavezujejo tožečo stranko.

10. V 12. členu Najemne pogodbe sta se pravdni stranki glede pravic in obveznosti v zvezi z oskrbo s toploto dogovorili: (1) da stroške ki nastanejo iz uporabe skupne infrastrukture, krijejo dejanski uporabniki, (2) da lahko najemnik (tožena stranka) na svoje stroške (prek pooblaščenih zunanjih izvajalcev) uredi namestitev naprav za ločeno merjenje porabe električne energije, vode in ogrevanja ter (3) da se do ureditve ločenih merilnih mest za obračun stroškov uporabljajo razdelilni ključi, ki so podrobneje urejeni v Prilogi 2. 11. Iz tega pogodbenega določila jasno in nedvomno izhaja, da je najemnik (dejanski uporabnik infrastrukture) dolžan nositi stroške oskrbe s toploto. Vendar pa le-ta splošno določena obveznost plačila stroškov oskrbe s toploto za utemeljenost tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru ne zadošča. Tožeča stranka, ki od tožene stranke zahteva plačilo dejanskih stroškov za oskrbo s toploto, bi morala v tožbi določno navesti katere stroške vtožuje, za katero obdobje in ključ delitve stroškov med dejanske uporabnike. Glede na ugovor tožene stranke, ki je nasprotovala obstoju in višini posamezne terjatve, pa bi morala podati tudi konkretne trditve o vseh okoliščinah, pravno odločilnih dejstvih, ki vplivajo na obstoj oziroma višino posamezne terjatve.11

12. V obravnavanem primeru pravdni stranki po namestitvi merilnih mest v zvezi s stroški oskrbe s toploto nista dogovorili novega razdelilnega ključa. Tožeča stranka je v vlogi z dne 8. 9. 2017 (list. št. 50) podala tudi trditve o razdelilnem ključu, po katerem je toženi stranki po namestitvi merilnih naprav obračunala vtoževane stroške oskrbe s toploto. Pojasnila je, da je izračun vsakomesečnih stroškov ogrevanja za toženo stranko pripravila tako, da je najprej odčitala porabo toplote na merilni napravi TP4, ki kaže porabo toplote, ki pride v objekt (celotna poraba toplote). Od odčitane porabe toplote na merilni napravi TP4 je nato odštela odčitani porabi toplote na merilnih napravah TP5 in TP6, ker ti merilni napravi merita porabo toplote v prostorih, ki niso v najemu tožene stranke. Dejansko porabo toplote tožene stranke je izračunala po naslednji formuli: odčitek porabe toplote na merilni napravi TP4 minus odčitek porabe toplote na merilnih napravah TP5 in TP6. Na podlagi tako izračunane dejanske porabe toplote je tožeča stranka izračunala odstotek porabe toplote tožene stranke glede na celotno porabljeno toploto v objektu. Upoštevajoč tako dobljen odstotek dejanske porabe toplote tožene stranke glede na dejansko porabljeno toploto celotnega objekta, je nato razdelila fiksne in variabilne stroške ogrevanja.

13. Tožena stranka je za obdobje od aprila 2016 do 12. 10. 2016 zatrjevala, da je bila njena dejanska poraba toplote v tem obdobju enaka nič, ker je imela vse ventile za dobavo toplote v najete prostore zaprte. Zatrjevala je tudi, da formula, ki jo za izračun dejanske porabe toplote uporablja tožeča stranka ne odraža dejanskega stanja, saj ne upošteva, da merilni napravi TP5 in TP6 ne dajeta jasne informacije o razdelitvi porabe po preostalih prostorih, ki jih ti merilni napravi ne zajemata in so deloma tudi v uporabi tožeče stranke (npr. problem bojlerja). Teh trditev tožeča stranka ni konkretno prerekala, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznane (prvi odstavek 214. člena ZPP).

14. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje podala le posplošene in nekonkretizirane trditve, da je tožena stranka dolžna plačati tudi stroške toplotnih izgub in fiksne stroške oskrbe s toploto, ki niso odvisni od dejanske porabe. Pri tem ni podala nobenih konkretnih trditev o načinu izračuna in višini stroškov toplotnih izgub niti konkretnih trditev o načinu izračuna in višini fiksnih stroškov, ki niso odvisni od dejanske porabe toplote. Prav ta dejstva pa so pravno odločilna za presojo utemeljenosti višine tožbenega zahtevka. Ker jih tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala, tako ni zadostila trditvenemu bremenu glede utemeljenosti terjatve po višini.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da razdelilnik stroškov v Prilogi 2 k Najemni pogodbi ne predstavlja podlage za izračun spornih stroškov oskrbe s toploto. Ta razdelilni ključ se je v skladu z jasnim in nedvoumnim dogovorom pravdnih strank v 12. členu Najemne pogodbe uporabljal le do namestitve ločenih merilnih naprav za ločeno merjenje porabe toplote. Te so bile, upoštevajoč trditve obeh pravdnih strank, nameščene pred aprilom 2016. Zato razdelilnega ključa iz Priloge 2 k Najemni pogodbi v tem primeru ni možno uporabiti. Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka dolžna plačevati fiksne stroške oskrbe s toploto po razdelilnem ključu iz Priloge 2 k Najemni pogodbi, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz računov in priloženih obračunov (glej priloge od A1 do A9) niti ne izhaja, da bi tožeča stranka za obračun stroškov oskrbe s toploto v kakršnemkoli delu (npr. obračun fiksnih stroškov, stroški toplotnih izgub) uporabila razdelilni ključ iz Priloge 2 k Najemni pogodbi, na katerega se sklicuje.

16. Glede na nekonkretizirane trditve o načinu izračuna stroškov oskrbe s toploto, ki niso odvisni od dejanske porabe, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti niti na podlagi določil o verziji (190. člen OZ), saj tožbenega zahtevka po ugovoru tožene stranke po višini ni zadostno konkretizirala.

17. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni utemeljen niti zahtevek za plačilo neplačanega dela računov za januar in februar 2017. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje argumentirano nasprotovala izračunani višini njene dejansko porabljene toplote v teh dveh mesecih. Kot je zgoraj že pojasnjeno, je trdila, da formula, ki jo za izračun dejanske porabe toplote uporablja tožeča stranka ne odraža dejanskega stanja porabljene toplote, saj ne upošteva, da merilni napravi TP5 in TP6 ne dajeta jasne informacije o razdelitvi porabe po preostalih prostorih, ki jih ti merilni napravi ne zajemata in so deloma tudi v uporabi tožeče stranke (npr. problem bojlerja). Podala je svoj obrazložen in z dokazi podprt izračun njene dejanske porabe toplote v najetih prostorih.12 Zato je računa tožeče stranke za mesec januar in februar 2017 plačala le delno, upoštevajoč količino porabljene toplote po njenem izračunu.13

18. Zaradi obrazloženega nasprotovanja količini dejansko porabljene toplote s strani tožene stranke, je trditveno in dokazno breme glede te okoliščine ponovno prešlo na tožečo stranka, ki je vtoževala plačilo (212. člen ZPP). Tožeča stranka konkretnih trditev o tem, da bi tožena stranka dejansko porabila več toplote, kot je tožena stranka za meseca januar in februar 2017 sama obračunala in plačala, ni podala. Niti ni obrazloženo prerekala trditev tožene stranke, da izračunana dejanska poraba toplote po uporabljeni formuli tožeče stranke ne odraža realnega stanja dejansko porabljene toplote v prostorih, ki jih ima v najemu tožena stranka. Pavšalne trditve, da je tožena stranka dolžna nositi tudi stroške toplotnih izgub, pa, kot je zgoraj že pojasnjeno, za utemeljenost tožbenega zahtevka ne zadostujejo. Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ni uspela utemeljiti višine vtoževanih stroškov po neplačanih računih za januar in februar 2019. 19. Tožeča stranka v tem postopku ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je tožena stranka merilno napravo TP7 namestila v nasprotju z določili pogodbe. Za odločitev v tem postopku namreč, upoštevajoč zgoraj pojasnjeno, ni pravno odločilno, ali je bila merilna naprava TP7 nameščena v nasprotju z določili Najemne pogodbe.

20. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

22. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)14 ob upoštevanju, da je bila vrednost predmeta 43.232,59 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 1125 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške (21,25 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.398,43 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 839,06 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 839,06 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 19. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/1974 in naslednji) določa, da je najemnik dolžan plačati stroške uporabe skupnih naprav in za skupne storitve v stavbi, če ni v pogodbi drugače določeno. 4 Ur. l. RS, št. 50/2012. 5 Ur. l. RS, št. 32/1993 in naslednji. 6 Ur. l. RS, št. 17/2014 in naslednji. 7 Ur. l. RS, št. 12/2007 in naslednji. 8 Ur. l. RS, št. 27/2015 in naslednji. 9 Ur. l. RS, št. 7/2010 in naslednji. 10 Kot uporabnik se šteje pravna ali fizična oseba, ki je lastnica ali investitor objektov na ureditvenem območju »S-78« (primerjaj prvi odstavek 6. člena Odloka o načinu izvajanja izbirne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s toploto na ureditvenem območju „S-78“). To je v tem primeru tožeča stranka. 11 Primerjaj Sodba VSRS III Ips 5/2012 z dne 15. 4. 2014, sodba VSRS III Ips 13/2012 z dne 15. 4. 2014, Sodba VSL I Cp 3445/2014 z dne 29. 5. 2015. 12 Tožena stranka je decembra 2016 namestila dodatno merilno napravo TP7, ki potrditvah obeh pravdnih strank meri dejansko porabo toplote le v prostorih, ki jih ima v najemu tožena stranka. Odčitani porabi toplote na merilnem napravi TP7 je prištela še ocenjeno porabo toplote v livarni, ekspeditu in glavnemu skladišču. Do ocene porabe toplote v naštetih prostorih je prišla tako, da je izvajala preizkuse z izklapljanjem dobave toplote. 13 Plačala je stroške oskrbe s toploto (variabilne in fiksne), ki ustrezajo z njene strani izračunani količini dejansko porabljene toplote. Višino fiksnih stroškov je obračuna po razdelilnem ključu, ki ga je uporabljala tožeča stranka. 14 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.