Jedro

Razdrtje pogodbe ne pomeni, da pogodba ni bila nikoli sklenjena in da v obravnavanem primeru promet v letu 1994 ni bil opravljen. Po presoji sodišča razdrtje pogodbe z davčnega vidika predstavlja nov dogodek, ki ga je potrebno samostojno obravnavati. Ob takem pojmovanju razdrtja pogodbe in na podlagi (nespornih) podatkov upravnih spisov pa sodišče ne najde podlage za štetje zastaralnega roka po določbi 96. člena ZDavP glede na datum plačila obveznosti, saj ZDavP v 3. odstavku 96. člena govori o zastaranju pravice do vračila plačanega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, v obravnavanem primeru pa je tožničina obveznost na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe nastala, do spremembe okoliščin oziroma novega relevantnega dogodka (razdrtja pogodbe) pa je prišlo šele kasneje.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 20. 11. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave Z, št. ... z dne 19. 2. 2001, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnice za vračilo davka na promet nepremičnin v znesku 193.630,00 SIT, plačanega na podlagi odmere po kupoprodajni pogodbi dne 18. 8. 1995, s pripadajočimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica dne 19. 1. 2001 pri prvostopnem organu vložila vlogo za vračilo davka na promet nepremičnin, ki je bil plačan po sklenitvi pogodbe o prodaji stanovanja, ki pa ni bila realizirana. Tožnica je s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 10. 1994 prodala kupcu dvosobno stanovanje v A, za kupnino v višini 9.681.600,00 SIT. Napoved za odmero davka na promet nepremičnin je bila vložena dne 18. 8. 1995 in nato odmerjen davek na promet nepremičnin v višini 193.632,00 SIT, ki je bil tudi plačan. Pogodbeni stranki sta kupoprodajno pogodbo sporazumno razvezali, ker vse do dneva razdrtja pogodbe nepremičnina še ni bila izpraznjena. Vlogo za vračilo plačanega davka z obrestmi je tožnica vložila dne 15. 1. 2001 in ji naknadno priložila sporazum o razvezi kupoprodajne pogodbe z dne 22. 10. 1994, podpisan od obeh pogodbenih strank dne 15. 12. 2000 in overjen pri notarki dne 9. 1. 2001. Prvostopni organ zahtevku tožnice za vračilo davka na promet nepremičnin ni ugodil z utemeljitvijo, da je pravica do vračila plačanega davka zastarala. Tožena stranka pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, ki se sklicuje na 3. odstavek 96. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 91/98, 108/99 in 97/2001, v nadaljevanju: ZDavP), po katerem pravica zavezanca do vračila plačanega prometnega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave, ki jih ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po poteku leta, v katerem jih je plačal. Od dneva plačila davka do vložitve zahtevka za vračilo je preteklo več kot 5 let, tožnica pa v tem času tudi ni vložila nobene vloge oziroma storila drugega dejanja, kar bi, skladno z določbo 97. člena ZDavP, ustavilo tek zastaranja pravice do vračila davka. Možnost vračila plačanega davka na promet nepremičnin je določena v ZDavP, ki v 2. odstavku 197. člena določa, da ima zavezanec, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in se mu prometni davek, če je bil plačan vrne. V tem primeru zavezancu ob vračilu prometnega davka ne pripadajo obresti. Po določbi 3. odstavka 96. člena ZDavP pravica zavezanca do vračila plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave, ki jih ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih po poteku leta, v katerem jih je plačal. ZDavP, ki v 197. členu določa možnost vračila plačanega davka na promet nepremičnin v primeru razdrtja pogodbe po volji pogodbenih strank, v tem delu ne določa zastaralnega roka, vendar pa je v poglavju, ki govori o zastaranju pravice do odmere davka, pravice do izterjave davka ter pravice do vračila plačanega davka, v 3. odstavku 96. člena določeno tudi zastaranje pravice do vračila plačanega davka, ta določba pa se nanaša na vse načine plačila davka in zastaralni rok velja za vse primere, ne glede na to, ali je davek plačal zavezanec sam ali pa je bil ta izterjan v postopku prisilne izterjave. V obravnavanem primeru je davčna obveznost za plačilo davka nastala z dnem sklenitve kupoprodajne pogodbe (22. 10. 1994), davek na promet nepremičnin je bil odmerjen in plačan 18. 1. 1995, zahtevek za vračilo plačanega davka zaradi razveze kupoprodajne pogodbe pa je tožnica vložila 19. 1. 2001 (oziroma 26. 1. 2001 z dopolnitvijo) in je tako od plačila do vložitve popolnega zahtevka preteklo več kot pet let, zato je tudi po presoji tožene stranke pravica zahtevati odpravo odločbe o odmeri davka in vračilo plačanega davka zastarala. Zavrne tudi ugovor, da je bil uporabljen zakon, ki ob pričetku teka zastaralnega roka še ni veljal, saj je glede na to, da je tožnica vložila vlogo za vračilo davka dne 19. 1. 2001, sklicevanje na določbe ZDavP pravilno in zakonito. Poleg tega pa je glede vračila davka na promet nepremičnin pred uveljavitvijo ZDavP enake določbe vseboval Zakon o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90), glede zastaranja pravice do vračila plačanega davka pa je Zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/, 8/98 in RS št. 48/90 in 7/93) določal celo krajši (triletni) zastaralni rok.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Določba 96. člena ZDavP, na katero se sklicujeta prvostopni organ in tožena stranka, se nanaša na primere, ko gre za davek, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati. V konkretnem primeru pa je šlo za davek, ki ga je bila tožnica kot zavezanka dolžna plačati, saj sicer ne bi imela pravice do overitve podpisa na pogodbi. Ker pogodbe ni bilo mogoče izpolniti, sta se prodajalka in kupec zglasila na davčni izpostavi v oktobru 1999 ter povedala, da se pogodba zaradi neizpraznitve stanovanja s strani tretje osebe ne more realizirati in da jo razdirata, tožnica pa je zahtevala vračilo davka. Davčna uradnica jima je pojasnila, da to ni zadovoljiv razlog in zahtevala, da izkažeta nezmožnost izpolnitve pogodbe s sodbo. Ko je do take sodbe res prišlo, sta prodajalka in kupec pogodbo razvezala in tožnica je vložila zahtevek za vračilo davka. Okoliščina iz 197. člena ZDavP je tako nastala šele z razvezo pogodbe. Tožnica je ob sklenitvi pogodbe plačala davek, ki ga je bila dolžna plačati in ne gre za davek, ki ga ne bi bila dolžna plačati. Kolikor pa bi se kot merilo vzel rok, ki ga za zastaranje določa 96. člen ZDavP, pa je potrebno upoštevati tudi tožničino ustno zahtevo v mesecu oktobru 1999. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano določbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe.

Z vlogo št. ... z dne 10. 2. 2004 je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je pravica do vračila dne 18. 8. 1995 nesporno plačanega davka na promet nepremičnin, zastarala. ZDavP v 2. odstavku 197. člena določa, da ima zavezanec v primeru, če se pogodba o prenosu nepremičnine razdre po volji strank, preden je opravljen prenos na novega pridobitelja, ali jo sodišče z odločbo izreče za neveljavno, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri prometnega davka odpravi in da se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. V tem primeru zavezancu ob vračilu prometnega davka ne pripadajo obresti (4. odstavek 197. člena ZDavP). Z uporabo navedene določbe je strankam omogočeno, da se v primeru razdrtih ali za neveljavne izrečenih pogodb o prenosu nepremičnin, na podlagi katerih izvršitev prenosa ni bila realizirana, odločbe o odmeri davka odpravijo. Tudi Zakon o obligacijskih razmerjih, ki je veljal v času razdrtja (in sklenitve) obravnavane kupoprodajne pogodbe, je v več primerih določal, da se pogodba, sklenjena med strankama lahko razdre (npr. 124. člen, 134. člen, 137. člen). Razdrtje pogodbe zato ne pomeni, da pogodba ni bila nikoli sklenjena in da v obravnavanem primeru promet v letu 1994 ni bil opravljen. Po presoji sodišča razdrtje pogodbe z davčnega vidika predstavlja nov dogodek, ki ga je potrebno samostojno obravnavati. Ob takem pojmovanju razdrtja pogodbe in na podlagi (nespornih) podatkov upravnih spisov pa sodišče ne najde podlage za štetje zastaralnega roka po določbi 96. člena ZDavP glede na datum plačila obveznosti, saj ZDavP v 3. odstavku 96. člena govori o zastaranju pravice do vračila plačanega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, v obravnavanem primeru pa je tožničina obveznost na podlagi sklenjene kupoprodajne pogodbe nastala, do spremembe okoliščin oziroma novega relevantnega dogodka (razdrtja pogodbe) pa je prišlo šele kasneje. Nenazadnje je 96. člen ZDavP, ki določa zastaralni rok za vračilo obveznosti uvrščen v splošno poglavje o zastaranju (poglavje XIII. - Zastaranje), 197. člen ZDavP se nahaja v posebnem poglavju ZDavP o davku na promet nepremičnin (poglavje XVII. - Davek na promet nepremičnin), ki vsebuje specialne določbe za odmero in tudi za vračilo davka na promet nepremičnin. Po presoji sodišča je prav zaradi posebnosti tega davka v 2. odstavku 197. člena tudi določeno, da ima zavezanec v primerih, če se pogodba o prenosu nepremičnin razdre, pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka odpravi in se mu prometni davek, če je bil plačan, vrne. Zastaralni roki po 96. členu ZDavP pa v tem primeru tečejo šele od nastanka novega relevantnega dogodka. Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila dovolj upoštevana pravila postopka je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem bo, upoštevaje stališča te sodbe, odločila v 30 dneh po njeni pravnomočnosti (3. odstavek 60. člena ZUS).