Jedro

Ker je bila tožba vložena 31. 12. 2015, so zastarale vse obresti pred 31. 12. 2012, torej tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od dosojenih zneskov razlik v stroških plačati zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2012 dalje do plačila, zahtevek za plačilo obresti od dosojenih zneskov glavnic pred tem datumom pa zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek v delu plačila razlike stroškov prevoza na delo in z dela za obdobje od decembra 2010 do junija 2011 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka). V izpodbijani sodbi je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati razliko v stroških prevoza na delo in z dela za obdobje od decembra 2010 do maja 2012 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojenih glavnic za čas pred 31. 12. 2012 (III. točka izreka) in za plačilo razlike v stroških prevoza na delo in z dela za mesece julij 2011, avgust 2011, september 2011, oktober 2011, november 2011, december 2011, januar 2012 in februar 2012 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (IV. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. in V. točko izreka (in sicer v delu, da sama krije svoje stroške postopka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico oziroma zadevo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika v II. točki izreka delno ugodilo in sicer tako, da je za obdobje od decembra 2010 do maja 2012 upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini cene kilometrine med že plačano kilometrino in kilometrino, ki bi mu pripadala za 114 km v eno smer. Zatrjuje, da ne nasprotuje dejstvu, da znaša razdalja od doma tožnika do delovnega mesta 114 km v eno smer, saj ta razdalja predstavlja pot, ki je urejena, redno vzdrževana in prevozna skozi celo leto. Uveljavlja pa bistveno kršitev določb postopka in posledično napačno uporabo materialnega prava, ker iz razlogov sodbe ni razvidna opredelitev do navedb tožene stranke, da so tožnika v spornem obdobju zavezovali pravnomočni in dokončni sklepi, ki jih je skladno z določbami ZJU in Uredbe o povračilih stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih izdala tožena stranka. Tožnik se zoper takšno odločitev ni pritožil, zato je ta postala dokončna in pravnomočna in po mnenju pritožbe sodišče o tem ne more več odločati. Meni, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti in bi bil lahko tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posamezne mesečne razlike iz naslova že plačanih potnih stroškov in naknadno priznanih kvečjemu od poteka paricijskega roka za izpolnitev sodbe, s katero bi mu takšna terjatev bila pravnomočno priznana. Podredno pa navaja, da se je seznanila s substanciranim zahtevkom tožnika glede povračila razlike stroškov prevoza na delo in z dela šele 11. 10. 2017, ko ji je bila vročena prva pripravljalna vloga tožnika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o povračilu razlike stroškov prevoza na delo in z dela med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

6. Tožnik v predmetnem sporu uveljavlja razliko v plačilu stroškov prevoza na delo in z dela z razdaljo 114 km v eno smer, ki predstavlja najkrajšo primerno in dejansko prevozno pot, saj mu je tožena stranka plačevala stroške prevoza na delo od njegovega bivališča do A. za razdaljo zgolj 96 km v eno smer. Tožnik torej v predmetnem sporu uveljavlja čisti denarni zahtevek, ki ga lahko javni uslužbenec v skladu s 4. odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) in prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU) uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v 4. točki obrazložitve sodbe. Tožnik tako ni bil dolžan pri toženi stranki zahtevati odpravo kršitev v skladu s 24. in 25. členom ZJU, saj predhodni postopek ni potreben v primeru čiste denarne terjatve, kar velja za konkretni primer. Do pritožbenih navedb, da so tožnika v spornem obdobju zavezovali pravnomočni in dokončni sklepi, zoper katere se ni pritožil, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je glede ugovora zastaranja zahtevka iz naslova obresti ugotovilo, da so zastarale zakonske zamudne obresti od vsakega vtoževanega mesečnega zneska razlike v stroških v obdobju od 11. 1. 2011 do 11. 6. 2012. Ker je bila tožba vložena 31. 12. 2015, so zastarale vse obresti pred 31. 12. 2012, torej tri leta pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od dosojenih zneskov razlik v stroških plačati zakonske zamudne obresti od 31. 12. 2012 dalje do plačila, zahtevek za plačilo obresti od dosojenih zneskov glavnic pred tem datumom pa zavrnilo.

8. Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripadajo zakonske zamudne obresti od mesečnih razlik iz naslova plačila potnih stroškov, ker njena obveznost do izdaje izpodbijane sodbe sploh še ni bila določena. Skladno s prvim in drugim odstavkom 134. člena ZDR-1 (enako določbo ima tudi ZDR) bi morala tožena stranka tožniku stroške prevoza na delo in z dela plačati najkasneje 18. dan po preteku plačilnega obdobja, ki ne sme biti daljši od enega meseca, zato je od naslednjega dne toženka v zamudi in od takrat dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti, kot je pravilno prisodilo sodišče prve stopnje.

9. Protispisno je pritožbeno zatrjevanje, da se je tožena stranka seznanila s substaniciranim zahtevkom tožnika glede povračila razlike stroškov prevoza na delo in z dela šele 11. 10. 2017, ko ji je bila vročena prva pripravljalna vloga tožnika. Tožnik je namreč že v tožbi vloženi dne 31. 12. 2015, substancirano zahteval razliko povračila stroškov prevoza na delo in z dela upoštevajoč razdaljo v eno smer v dolžini 114 km, kot najkrajšo pot, ki je primerna in dejansko prevozna pot, po kateri se je tožnik tudi dejansko vozil, medtem ko mu je tožena stranka obračunavala nadomestilo stroškov za pot na delo in z dela v višini 95,1 km, ki poteka po gozdnih oziroma nekategoriziranih poteh, ki se v zimskem času ne pluži in se ne vzdržuje in je dejansko neprimerna za vožnjo (l. št. 1-6).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.