Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Vlogo tožnice je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.

Zavarovanec si lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 13. 4. 2018 in št. ... z dne 9. 2. 2018 ter da se tožnici odobri nadaljnje zdravljenje v tujini oziroma se to podaljša za nadaljnje leto od pravnomočnosti odločbe o njenem podaljšanju oziroma podredno, da je toženec dolžan po odpravi navedenih odločb najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt. Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje štelo za zahtevo za novo zdravljenje, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja v tujini. Tožnica je bila zaradi strokovne napake prisiljena v zamenjavo izvajalca. Zdravljenje v tujini bi bilo tako zgolj nadaljevanje že začetega zdravljenja, ne pa nov način zdravljenja. Kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem je bilo tožničino prvotno zdravljenje v švicarski zdravstveni ustanovi očitno nestrokovno in napačno ter ji je povzročilo več dodatne škode, namesto izboljšanja zdravstvenega stanja. Zdravljenje je zato morala iskati na drugi ustanovi. S tem v zvezi se poraja vprašanje, ali naj tožnica sama nosi riziko nestrokovne obravnave s strani tuje zdravstvene ustanove. Tožnica sama ni prekinila zdravljenja, pač pa je izvajalec zdravstvenih storitev v Švici zaključil zdravljenje. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi pri razlagi pravnega standarda "izčrpanja možnosti zdravljenja v domovini". Pri razlagi materialnopravnih določb je potrebno upoštevati tudi pravne akte EU in pa sodno prakso Sodišča EU. Pri tem je pomembno, da se načelo nadvlade prava EU nad domačim pravnim redom,1 izpeljuje v načelo (s pravom EU) lojalne razlage.2 Upoštevaje prakso Sodišča EU je treba določbo 44.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)3 in 135. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila OZZ)4 tolmačiti tako, da se kar v največji možni meri zasleduje svoboda prostega pretoka storitev med državami članicami EU. Sodišče EU se je pri tem že izreklo tudi glede pogoja predhodne odobritve zdravljenja ter ugotovilo, da je ta pogoj lahko dopusten v primeru, če je postopek odobritve primeren, nearbitraren in nediskriminatoren. Prav tako se je tudi izreklo glede pogoja izčrpanja zdravljenja v domovini. V primeru tožnice zdravljenje v domovini ni bilo niti učinkovito niti pravočasno. Njene zdravstvene težave so se začele že pred več kot 20-timi leti. Z vsakim dodatnim posegom pa se je stanje le še poslabšalo. Njeno današnje stanje je nevzdržno. Dejstvo, da se tožnica (zaradi slabih izkušenj z zdravstvenimi posegi doma) zdravljenja boji, je definitivno osebna okoliščina, ki mora biti upoštevana pri presoji odobritve zdravljenja. Tudi če bi bilo res, da ima tožnica "psihične težave", zaradi katerih odklanja zdravljenje (kar sicer ne drži),5 bi bila tudi to okoliščina izvirajoča iz njenega predhodnega zdravljenja, ki bi nakazovala, da je odobritev zdravljenja v tujini smiselna. V obzir bi bilo potrebno vzeti tudi tožničine subjektivne okoliščine in ne zgolj ugotavljati, ali je zdravljenje v abstraktnem smislu v Sloveniji na voljo. Ni dovolj, da bi bila možnost zdravljenja zgolj imaginarna. Mora biti konkretna in učinkovita. Sodišče je zato nepravilno uporabilo standard zmožnosti zdravljenja v domovini. Nadalje je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem da je ugotovilo, da v Sloveniji obstajajo nadaljnje možnosti za zdravljenje. Res je nekako tako izpovedala priča dr. A. A. (ki ni sodni izvedenec). Vendar pa je ta ista priča predhodno podala izjavo, da takšno zdravljenje ni mogoče. Mnenje, da takšno zdravljenje v Sloveniji ni mogoče so nenazadnje podali tudi marsikateri drugi strokovnjaki.6 Razen tega je toženec tožnici enkrat že odobril zdravljenje v tujini, kar pomeni, da so bile v tistem času možnosti zdravljenja že izčrpane. Sodišče pri tem ne obrazloži, kako so se okoliščine kasneje tako spremenile, da je postalo zdravljenje v Sloveniji spet mogoče. Tudi dejstvo, da je sodišče v postopku postavilo kar štiri izvedence, pa so vsi odklonili izdelavo mnenja (češ da ne razpolagajo z ustreznim znanjem) je zagotovo indic, da med slovenskimi strokovnjaki ni takih, ki bi tožnici znali pomagati. Nihče od v postopku sodelujočih strokovnjakov ni podal konkretnega načrta poteka oskrbe tožnice oziroma, kako naj bi nadaljnje zdravljenje v Sloveniji potekalo. Svoje mnenje opirajo zgolj na nedoločljiv pojem kot npr. "interdisciplinarna obravnava". Tožnica meni, da dejanskih možnosti zdravljenja v Sloveniji ni. Tekom postopka je tudi opozorila na kršitve določb Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah in pa 243. člena Zakona o pravdnem postopku, saj je sodišče sodilo brez angažiranja nepristranskih medicinskih izvedencev (stomatološke in psihiatrične stroke). Tožnica tudi ni imela možnosti zaslišati osebe znotraj pravno poslovne in odgovorne sfere UKC B. Tožnica nadalje opozarja na možne odklonitvene razloge pri obeh pričah, zaradi enakega priimka. Tožnica nobene izmed prič ni mogla povprašati o njunih sorodstvenih povezavah. Priča dr. A. A. je sodelovala pri zdravljenju tožnice in njeno nadaljnje zdravljenje tudi odklonila, kar vsekakor izpolnjuje pravni standard odklonitvenih razlogov po 6. točki prvega odstavka 70. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo toženec v celoti nasprotuje vsem pritožbenim navedbam in predlogom ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Glede vprašanja, ali gre za nadaljevanje predhodnega zdravljenja ali za novo zdravljenje, se je izjasnilo že pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Psp 271/2018 z dne 2. 7. 2018 in v sklepu Psp 89/2022 z dne 13. 7. 2022. V obeh primerih je zavzelo stališče, da gre v primeru tožničine zahteve za novo stomatološko zdravljenje. Celotni dokazni postopek je pokazal, da tožnica potrebuje novo - multidisciplinarno zdravljenje. Odobritev nadaljevanja zgolj stomatološkega zdravljenja niti ne bi bilo strokovno možno in izvedljivo. Tožnica potrebuje najprej kirurško zdravljenje in šele nato stomatološko zdravljenje. Toženec se sklicuje tudi na odgovor švicarskega izvajalca zobozdravstvenih storitev, kjer je tožnica po svoji izbiri opravila zadnje odobreno zdravljenje in iz katerega izhaja, da je tožnica navedeno zdravljenje po lastni volji zaključila. Švicarski izvajalec tudi odklanja vsako nadaljnje zdravljenje tožnice. Tožnica tudi zmotno razlaga sodno prakso Sodišča EU, po kateri naj bi zdravstvene storitve sodile v celoti v polje prostega pretoka storitev. Tudi sodna praksa, ki jo navaja tožnica v pritožbi, ne potrjuje njenih navedb oziroma je neuporabljiva za konkretni primer. Sodna praksa Sodišča EU, ki jo omenja tožnica, se nanaša na primere iz časa pred sprejetjem Direktive 2011/24/EU in tudi vsebinsko ne potrjuje navedb tožnice. Toženec se zato sklicuje na novejšo prakso sodišča EU in pa sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.7 Iz navedene sodne prakse izhaja, da odločitve Sodišča EU pred sprejetjem Direktive ne morejo biti podlaga za odločitve po njeni uveljavitvi. V primerih načrtovanega bolnišničnega zdravljenja v tujini je potrebna avtorizacija oziroma predhodna odobritev nosilca zavarovanja. Prost pretok storitev tudi v EU ne velja za načrtovano bolnišnično zdravljenje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je zdravljenje v Sloveniji možno in izvedljivo. Tožnica pa nerazumno zavrača zdravljenje v Sloveniji in izraža nezaupanje v slovensko zdravstvo. To je bil tudi razlog za neizvedbo potrebnega zdravljenja v Sloveniji. Tožnica ni izkazala, še manj pa dokazala nepravilnosti pri obravnavah v Sloveniji. Zgolj tožničine domnevne subjektivne okoliščine, zaradi katerih odklanja zdravljenje v Sloveniji, ne morejo biti razlog za odobritev zdravljenja v tujini. Edini razlog, da zdravljenje v Sloveniji ni bilo opravljeno je nezaupanje in nesodelovanje tožnice z vsemi dosedanjimi izvajalci. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je zdravljenje tožničinega bolezenskega stanja v Sloveniji mogoče, vendar pa je zato potrebno tožničino zaupanje v tovrstno zdravljenje in zdravnike. Glede na navedeno tako prvi pogoj za napotitev na zdravljenje tožnice v tujino - izčrpane možnosti zdravljenja v Sloveniji - nedvomno ni podan. Prav tako ne drži, da bi priča dr. A. A. podal izjavo, da zdravljenje tožnice v Sloveniji ni možno. Tudi iz dopisa dr. D. D. z dne 29. 8. 2005 ne izhaja mnenje, da zdravljenje v Sloveniji ne bi bilo mogoče, temveč da ga tožnica zavrača. Glede kršitve Ustave RS in EKČP pa toženec navaja, da sodišče res ni postavilo posebnega sodnega izvedenca, saj se je tekom postopka pokazalo, da to za ugotovitev relevantnega dejanskega stanja ni nujno potrebno. Tudi pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu ni podalo takšnega navodila. Je pa sodišče zaslišalo maksilofacialnega kirurga dr. A. A. in tudi pridobilo dve mnenji Kirurške klinike UKC B. Vsi izvedeni dokazi pa potrjujejo, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso izčrpane. Povsem nepotrebno bi bilo dodatno zaslišanje oseb znotraj pravno poslovne in odgovornostne sfere UKC. Razen tega tožnica tudi ni navedla nobenega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno dodatno razčistiti z zaslišanjem. Izrazila je le dvom v nepristranskost dr. A. A. in Konzilija UKC, ker se tudi eden izmed članov Konzilija piše A. Toženec meni, da glede tega vprašanja ni potrebno zasliševati oseb. Po mnenju toženca pa navedeni razlogi tudi niso bistvenega pomena, saj v konkretnem primeru ni šlo za imenovanje sodnih izvedencev, temveč zgolj za odgovore pooblaščenih oseb sodišču glede možnosti zdravljenja v njihovi instituciji. Tožnica njihovih pojasnil vsebinsko niti ne izpodbija.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)8 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju sledilo napotkom pritožbenega sodišča, kot so razvidni iz sklepa Psp 89/2022 z dne 13. 7. 2022. 7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 13. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 2. 2018. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil odobritev stomatološkega zdravljenja v tujini. V zadevi je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odobritev zdravljenja tožnice v tujini.

8. Skladno s prvim odstavkom 44.a člena ZZVZZ ima zavarovana oseba pravico do pregleda, preiskave ali zdravljenja v tujini oziroma do povračila stroškov teh storitev, če so v Republiki Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, s pregledom, preiskavo ali z zdravljenjem v tujini pa je utemeljeno pričakovati ozdravitev, izboljšanje ali preprečitev nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Glede na navedeno določbo morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da so v Sloveniji izčrpane možnosti za zdravljenje in da je z zdravljenjem v tujini utemeljeno pričakovati izboljšanje ali preprečitev slabšanja zdravstvenega stanja.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo materialno pravo, s tem ko je tožničino zahtevo za zdravljenje v tujini štelo za zahtevo za odobritev novega zdravljenja, namesto za nadaljevanje predhodno že odobrenega zdravljenja. Glede omenjenega vprašanja je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v razveljavitvenem sklepu Psp 89/2022 z dne 13. 7. 2022. Vlogo tožnice z dne 5. 12. 2017 je šteti kot novo vlogo za odobritev zdravljenja v tujini. Nova vloga, ki je predmet tega spora, se presoja neodvisno od že odobrenega in izvedenega zdravljenja v tujini in za ta postopek ni relevantno, ali je bilo to zdravljenje uspešno opravljeno. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je bilo zdravljenje v zdravstveni ustanovi v Švici zaključeno. Tožnica je namreč na podlagi odločbe z dne 27. 1. 2016 že bila na zdravljenju v tujini, kar pomeni, da je zdravljenje na podlagi navedene odločbe izčrpala. Njeno novo vlogo je zato toženec utemeljeno obravnaval kot novo zahtevo za odobritev zdravljenja v tujini.

10. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na razlago pravnega standarda "izčrpane možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji". Ali so izčrpane možnosti zdravljenja v Republiki Sloveniji je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. Tako izhaja iz številnih sodb pritožbenega pa tudi Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je v sodbi9 poudarilo, da si zavarovanec lahko izbere metodo zdravljenja in zdravstveni zavod ali državo, v kateri bo uveljavljal zdravstvene storitve. Če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja na razpolaga več priznanih metod, se šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljenja, če v Sloveniji ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. To pa ne pomeni, da morajo biti na razpolaga vse metode, ki se opravljajo v tujini.

11. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da v Republiki Sloveniji niso izčrpane možnosti zdravljenja tožnice in da s tem ni izpolnjen en od pogojev določen v 44.a členu ZZVZZ. Pritožbeno sodišče z odločitvijo soglaša. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo sodno prakso Sodišča EU, kakor tudi veljavno Uredbo 883/04 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti ter Direktivo 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu. Iz sodb sodišča EU izhaja, da sistem predhodne odobritve ovira prost pretok storitev, vendar pa je takšna omejitev opravičljiva z razlogi zagotavljanja zadostne in stalne dostopnosti do kakovostnega bolnišničnega zdravljenja in nadzorovanja stroškov. Tudi Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti (22. člen) in Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o koordinaciji sistemov socialne varnosti (20. člen) določata predhodno odobritev za načrtovano zdravljenje. Določena je le izjema, če osebi ob upoštevanju njenega trenutnega zdravstvenega stanja in verjetnega razvoja bolezni ni možno nuditi storitve v časovnem obdobju, ki je medicinsko utemeljeno. Kasneje sprejeta Direktiva 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu prav tako določa, da se zavarovancem zagotovljene potrebne storitve po enaki ali enako učinkoviti metodi, po ustaljeni doktrini in ne najboljše metode in tudi ne vse, ki jih v posameznih državah izvajajo.10

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je potrebno upoštevati oziroma vzeti v obzir tudi tožničine subjektivne okoliščine, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožnici zdravljenje odobreno že leta 2004, in tudi v letu 2013. Tudi v času zadnje odločbe od 27. 1. 2016 do 31. 12. 2017 je zdravljenje poskušala opraviti pri treh različnih tujih izvajalcih, ki si jih je sama izbrala. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje je bilo torej tožnici dano več možnosti, da bi svoje zdravstvene težave uredila tako v Sloveniji kot v tujini. Glede na zakonsko določbo za odločitev ni bistveno, ali tožnica subjektivno sprejema ali zavrača zdravljenje v Sloveniji. Odločilno je zgolj, ali je tako zdravljenje, ki ga tožnica potrebuje, zagotovljeno. V pritožbi tožnica zgolj pavšalno navaja, da je zdravljenje zagotovljeno zgolj na abstraktni ravni. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (izpovedba izvedene priče dr. A. A.) imajo specialisti v Sloveniji potrebna znanja, veščine in zmožnosti, da obravnavajo zdravstveno stanje, kakršnega je podano pri tožnici. Zdravstveno stanje tožnice je priča ugotovila ob pregledu v letu 2018. Za razsojo predmetne zadeve je namreč odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko le predmet novega postopka pri tožencu. Enako kot iz izpovedbe dr. A. A., izhaja tudi iz pojasnila Konzilija UKC B., Kirurške klinike, KO za maksilofacialno kirurgijo in oralno kirurgijo. Ključno je, da se vzpostavi zaupanje pacienta v zdravnika. Ob zaupanju v zdravnika pa je potrebna interdisciplinarna obravnava, kot je to izpovedala izvedena priča dr. A. A. Tudi trendi v medicini gredo v interdisciplinarno obravnavo. Maksilofacialna kirurgija sodi delno pod stomatološko in delno pod kirurško zdravljenje. Tožnica potrebuje kirurško protetično zdravljene, morda še parodontologa. Kirurg pripravi pogoje, da lahko protetik nato nadaljuje z izvajanjem protetičnega dela. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Za odločitev ni bistveno, kakšne so bile predhodne ugotovitve oziroma mnenja, ki so bila podana v zvezi z zdravljenjem tožnice doma oziroma v tujini. Bistveno je, kakšno je bilo stanje v času odločanja tožene stranke v tej zadevi. S tem v zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni presodilo, ali je zdravljenje realno mogoče. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je zdravljenje realno mogoče seveda ob pogoju, da tožnica tudi sama sodeluje in sprejme zdravljenje v okviru interdisciplinarne obravnave.

13. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 22. in 23. člena Ustave RS ter 6/I EKČP oziroma 243. člena ZPP, ker ni angažiralo medicinskih izvedencev. V sklepu Psp 89/2022 pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje ni naložilo, da dejansko stanje razčiščuje s postavitvijo sodnih izvedencev, temveč je naložilo, da sodišče zasliši dr. A. A., ter da pridobi mnenje Kirurške klinike UKC B., kar je sodišče tudi storilo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je dejansko stanje razčiščeno, zato drugih dokazov ni izvajalo. Izvedbo dokaznih predlogov, ki jih je podala tožnica, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Podlago za svojo odločitev je imelo v drugem odstavku 287. člena ZPP. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 14. Glede dokaznega predloga, da se zasliši člane Konzilija UKC, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem primeru ni šlo za pridobitev izvedenskega mnenja. Navedeni Konzilij namreč ni bil postavljen kot izvedenski organ, temveč zaprošen za podajo mnenja in sicer z dopisom z dne 30. 1. 2023. Kot pojasnjuje sodišče prve stopnje v 15. točki, so v konkretnem primeru Konzilij in priča dr. A. A. podali mnenje o (kakršnihkoli) možnostih zdravljenja v instituciji, kjer delajo. Tožnica je predlagala zaslišanje članov Konzilija zgolj iz razloga, da bi se ugotovilo, ali med izvedeno pričo in pa specialisti v UKC obstajajo sorodstvene povezave. Omenjeno ni razlog, da bi moralo sodišče člane Konzilija zaslišati, saj zato ni pravne podlage. Njihovega zaslišanja tožnica namreč ni zahtevala zaradi razčiščevanja vsebinskih vprašanj. V tem primeru dokazni predlog tudi ni bil substanciran. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno tak dokazni predlog zavrnilo. S tem ni zagrešilo kršitev postopkovnih določb, kot jih v pritožbi uveljavlja tožnica.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Zadeva Costa v E.N.E.L. 2 Zadeva Von Colson in Kamann. 3 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 5 Kar izhaja tudi iz zdravniškega spričevala prof. dr. C. C. 6 Npr. prof. dr. D. D., dr. med. dne 29. 8. 2005. 7 Glej VIII Ips 75/2017 z dne 25. 10. 2017. 8 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 9 Glej VIII Ips 75/2017 z dne 25. 10. 2017. 10 Glej sodba VIII Ips 182/2011, VIII Ips 295/2011.