Jedro

V obravnavanem primeru ima tožnica - lovska družina na spornih zemljiščih, ki so sicer kmetijska zemljišča, vknjiženo lastninsko pravico. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Po presoji sodišča pa takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 23. 9. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 8. 5. 2002. Z navedeno odločbo je prvostopni organ naložil tožeči stranki kot zavezanki za denacionalizacijo, da vrne upravičencu v last in posest kmetijska zemljišča parc. št. 554, 557, 553, 559 in 560 k.o. B. Po določbi 3. odst. 16. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00, ZDen) se podržavljeno premoženje ne vrne v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Po 1. odst. 51. člena ZDen pa je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencu. Glede na navedene določbe se tako vrača le premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. Tožeča stranka je bila ustanovljena na podlagi Zakona o društvih, vendar je status lovskih družin urejal Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, ZVGLD). Navedeni zakon je lovske družine opredelil kot družbene organizacije. Prav tako je zakon izrecno določil, da lahko lovske družine pridobijo sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev ter razpolagajo z njimi v skladu z zakonom. Po določbi 29. člena ZVGLD pa so lahko lovske organizacije kupile ali vzele v zakup kmetijsko zemljišče, po predpisih, po katerih kupujejo oz. jemljejo taka zemljišča v zakup kmetijske organizacije. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini. Na njih ni imela lastninske pravice, ne glede na vpis v zemljiški knjigi. Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS je ta zemljišča podržavil enako, kot vsa družbena kmetijska zemljišča, ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oz. ne glede na kakšen način so bila pridobljena. Ker je bil položaj lovskih družin glede upravičenj na kmetijskem zemljišču enak oz. podoben položaju kmetijskih organizacij, tudi za lovske družine veljajo določbe 17. člena ZSKZG, torej da lahko uporabljajo kmetijska zemljišča do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oz. do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Iz navedenega torej izhaja, da tožeče stranke ni šteti za civilno pravno osebo, zato je zavezanec za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da je bila na spornih nepremičninah knjižena lastninska pravica na ime tožeče stranke. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sporne nepremičnine pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe od prodajalk AA in BB. Ta nakup je bil odobren z odločbo Izvršnega sveta Skupščine SRS, št. 465-15/69 z dne 4. 4. 1972. Po takrat in sedaj veljavnem pravnem redu je torej šlo za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, pri čemer je titulus kupoprodajna pogodba, pridobitni način pa vknjižba v zemljiški knjigi. Lastninska pravica na nepremičnini se torej pridobi na podlagi pravnega posla in vpisa v zemljiški knjigi, pri čemer ima vpis konstitutivni in ne deklarativni značaj. Ker je bil pravni posel tedaj sklenjen v skladu s predpisi o prometu s kmetijskimi zemljišči, je Okrožno sodišče v Mariboru v zemljiški knjigi vpisalo lastninsko pravico pri nepremičnini vl. št. 130 k.o. B v korist Lovske družine A - tožeče stranke. Iz navedenega razloga zato tožeča stranka ne more biti zavezanka v postopku denacionalizacije. Tožnica je namreč na podlagi posebnega dovoljenja pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ne pa pravico razpolaganja, zato ni šlo za družbena sredstva, temveč za posebna sredstva v sferi civilne pravne osebe. Pred uveljavitvijo ZDen je bil sprejet ZVGLD, ki pa je delal bistveno razliko med organizacijami združenega dela, ki upravljajo lovišča in narodne parke ter med lovskimi družinami in njihovimi zvezami. To pa kaže, da zakonodajalec ni štel lovske družine za organizacije združenega dela. Glede na takrat veljavni pravni red so bile torej lovske družine osebe civilnega prava, po določbi 3. odst. 16. člena ZDen pa premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica civilnih pravnih oseb. V obravnavanem primeru pa je tožeča stranka na spornem zemljišču pridobila lastninsko pravico, ne pa pravico upravljanja splošnega ljudskega premoženja oz. družbene lastnine. Le v primeru, če bi pridobila pravico razpolaganja na družbeni lastnini, bi lahko bilo to premoženje predmet vračanja v naravi. Upravna organa pa v postopku nista upoštevala, da je tožnica na premoženju pridobila lastninsko pravico ter da to premoženje ni spremenilo svojega pravnega statusa, ker je bilo kupljeno od fizične osebe s strani društva kot civilne pravne oseb. ZDen pa ne more spreminjati pravnega statusa nepremičnin. Nadalje tožeča stranka utemeljuje svoje stališče, da lovske družine niso pravne osebe, ki opravljajo dejavnost posebnega družbenega pomena oz. gospodarske javne službe, tudi z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji. Po navedenem predpisu se lastninsko preoblikuje le družbeno premoženje, ne pa premoženje civilnih pravnih oseb. Če bi bilo stališče tožene stranke glede narave premoženja lovskih družin pravilno, bi že zakonodajalec tudi predpisal obvezno lastninsko preoblikovanje lovskih družin. Temu pa ni tako, zato je pravno stališče tožene stranke napačno. Tožeča stranka predla, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zavrne zahtevek upravičencev za vrnitev spornih nepremičnin v last in posest. V vlogi z dne 8. 6. 2004 pa tožeča stranka še navaja, da se je naknadno pojavila nova okoliščina, ki bi jo bilo potrebno upoštevati v tem postopku. Na Upravni enoti A, ki je izdala prvostopno odločbo, so namreč odkrili, da je v.d. načelnika upravne enote, ki je podpisal odločbo, do položaja prišel na goljufiv način. Izdajal se je za univerzitetnega diplomiranega pravnika, kar pa sploh ni bil. Navedeno dejstvo dokazujejo s člankom objavljenim v dnevniku Večer dne 15. 5. 2004. Ker je v obravnavanem primeru odločbo prve stopnje podpisal CC, ki je do položaja prišel na goljufiv način, je že zato potrebno odločbo odpraviti. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku. Tožba je utemeljena. V obravnavani zadevi je nesporno: - da je tožeča stranka pridobila sporne nepremičnine, ki so vpisane pod vl. št. 130 k.o. B, na podlagi kupne pogodbe sklenjene dne 5. 11. 1971 s prodajalkama AA in BB; - da je v zemljiški knjigi za navedene nepremičnine vknjižena lastninska pravica v korist Lovske družine A. Tožena stranka je pri odločanju v tej zadevi izhajala iz stališča, da so lovske družine v skladu z Zakonom o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD) opredeljene kot družbene organizacije, ki so upravljale in uporabljale za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, ne glede na to, s katerimi sredstvi so bila kupljena oz. ne glede na kakšen način so bila pridobljena. Glede na navedeno tožeče stranke ni štela za civilno pravno osebo, zato je zavezanec za vračilo nepremičnin v postopku denacionalizacije. Pri tem se je tožena stranka sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. V citirani odločbi je ustavno sodišče podalo tudi razlago statusa lovskih družin in pravne narave njihovega premoženja. Pri tem je izhajalo iz določb ZVGLD. Po določbi 57. člena navedenega zakona so lovske družine opredeljene kot družbene organizacije, ki so lahko pridobivale sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena upravljale za uresničevanje svojih ciljev in razpolagale z njimi v skladu z zakonom in svojim statutom. Položaj t.i. družbenih organizacij glede sredstev je temeljil na 60. členu Ustave SFRJ iz leta 1974 in 75. členu Ustave SRS iz leta 1974, ki sta enako določala, da z zakonom določene družbene organizacije lahko pridobivajo sredstva oz. določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev. Iz navedenega izhaja, da je lovska družina upravljala in uporabljala za potrebe svoje dejavnosti kmetijska zemljišča v družbeni lastnini, na njih pa ni imela lastninske pravice. Po presoji sodišča je pri navedeni razlagi ustavno sodišče izhajalo iz situacije, ko je pravna ureditev lovskim družinam omogočala, da so lahko le-te za uresničevanje svojih ciljev pridobivale sredstva, ki so že bila v družbeni lastnini. V točki 51. obrazložitve citirane odločbe je namreč ustavno sodišče tudi navedlo, da bo zakonodajalec moral v ustreznem zakonu urediti vprašanje lastninjenja drugega premičnega in nepremičnega premoženja lovskih družin. V nadaljevanju pa je pojasnilo, da je bilo s tem mišljeno lastninjenje družbenih sredstev, ki so jih lovske družine uporabljale za uresničevanje svojih ciljev, ne pa tudi sredstva lovskih družin, ki so bila že po dotedanjih predpisih njihova last. Iz navedene odločbe torej izhaja zaključek, da se kot družbeno premoženje lovskih družin obravnavajo le sredstva, na katerih so imele lovske družine pravico uporabe oz. razpolaganja. V obravnavanem primeru ima tožnica na spornih zemljiščih, ki so sicer kmetijska zemljišča, vknjiženo lastninsko pravico. Glede na zgoraj obrazloženo je torej navedena okoliščina pravno relevantna za odločitev v tej zadevi. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Po presoji sodišča pa takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen. Glede na navedeno je torej stališče tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni pomembno, da je pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vknjižena lastninska pravica v korist tožeče stranke, napačno. Kot je že bilo navedeno v tej sodbi so lovske družine po določbi 61. člena ZVGLD pravne osebe, za njihovo poslovanje pa se uporabljajo predpisi o društvih (57. člen istega zakona). Tožeča stranka je torej civilno pravna oseba, ki ima na obravnavanih nepremičninah lastninsko pravico, kar pa po določbi 3. odst. 16. člena ZDen predstavlja oviro za vrnitev nepremičnin upravičencu v naravi. Zaradi obstoja lastninske pravice pa tožnica tudi ni zavezanec za vrnitev premoženja po določbi 1. odst. 51. člena ZDen. Ker sta upravna organa v tej zadevi napačno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo tožena stranka pri odločanju upoštevala pravno mnenje sodišča glede pravne narave lastninskega statusa obravnavanega premoženja. Sodišče pa v postopku ni presojalo tožbenega ugovora v zvezi s podpisnikom prvostopne odločbe, glede na to, da je odpravilo izpodbijano odločbo, kar posledično tudi pomeni odpravo odločbe organa prve stopnje, glede na ugotovitev, da vračilo nepremičnin v naravi ni mogoče. Sodišče je odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00).