Jedro

Po skrajšanem ugotovitvenem postopku je mogoče odločiti ob pogoju, da ni potrebno kakšno posebno dejanje postopka za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi toženka svojih podatkov za odmero višine plačila, dohodka, ki ga je tožnik pridobil kot ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ni imela (tega podatka nima niti AJPES), zato bi morala opraviti o tem poizvedbo pri tožniku. Le tožnik je tisti, ki je imel podatek, ki v obravnavani upravni zadevi predstavlja pravno pomembno dejstvo glede na drugi odstavek 38. člen ZAvMS.

Zgolj v primeru, da se pozvana stranka ne bi izjasnila o konkretni višini prihodka, ki ga je pridobila v preteklem letu kot ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (ali izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti), bi imela toženka v določbi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS podlago za odmero na podlagi celotnega prihodka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS št. 4260-6/2015/3 z dne 9. 6. 2015 se odpravi ter se zadeva vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo o odmeri plačila v 1. točki izreka odločila, da je tožnik, ki je imel v preteklem letu v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo vpisano eno avdiovizualno medijsko storitev na zahtevo, za leto 2015 dolžan plačati letno plačilo v znesku 675 EUR; v 2. točki izreka, da je ta znesek dolžan plačati na transakcijski račun, ter v 3. točki izreka, da ga je dolžan nakazati v 30 dneh od vročitve odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je na podlagi prvega odstavka 38. člena Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS) ter 5. člena Pravilnika o načinu izračuna plačil na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (Pravilnik) pristojna izdati odločbo o odmeri plačila. Tožnik je zavezanec na podlagi prvega odstavka 38. člena ZAvMS in 2. ter 9. člena Pravilnika, ker je imel v preteklem letu v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo vpisano eno avdiovizualno medijsko storitev na zahtevo pod zaporedno številko 7. Znesek plačila je v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika zmnožek števila točk in vrednosti točke. Vrednost točke je določena v Tarifi o vrednosti točke za letno plačilo na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov o avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (Tarifa). Število točk se določi v skladu z 10. členom Pravilnika. Na podlagi 38. člena ZAvMS je ugotovila, da letni prihodek zavezanca znaša 75.475,00 EUR, razvrščen je v četrti razred, kateremu pripada 450 točk. Plačilo je ugotavljala na podlagi uradnih evidenc agencije, zato je odločba na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUS) izdana v skrajšanem postopku.

2. Tožnik izpodbija odločbo zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V ZUP je v prvem odstavku 138. člena določeno, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne. V obravnavanem primeru bi morala toženka za določitev podlage za odmero za avdiovizualno medijsko storitev na zahtevo omogočiti tožniku, da zavaruje svoje pravne koristi tako, da bi ga pozvala k predložitvi ustreznih podatkov ali pa določiti cenitev odmere na podlagi prihodkov od izvajanja avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Toženka je izpodbijano odločbo izdala 9. 6. 2015, potem pa ga je kasneje 15. 6. 2015 pozvala k predložitvi podatkov o višini prihodkov za leto 2014. V izpodbijani odločbi je upoštevan celoten prihodek in ne smiselno zgolj prihodek podjetja od izvajanja avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, kot določa drugi odstavek 38. člena ZAvMS. V odločbi o odmeri plačila na podlagi dovoljenja za opravljanje televizijske dejavnosti z dne 28. 7. 2015, je bil že upoštevan prihodek, ustvarjen iz televizijske dejavnosti, zato je v izpodbijani odločbi prišlo do napačnega obračunavanja osnove, ki je podlaga odmerjenega plačila. Tožnik ima v registre toženke vpisano eno avdiovizualno medijsko storitev na zahtevo, je imetnik dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti ter imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks. Toženka je odločbo izdala v skrajšanem postopku na podlagi podatkov AJPES, čeprav je iz registrov, vodenih pri njej, jasno razvidno, da ima tožnik več dejavnosti. Iz teh razlogov toženka ni mogla priti do ustreznih podatkov za izdajo odločbe v skrajšanem postopku in je tako kršila prvi odstavek 144. člena ZUP. Odločbo bi morala izdati v posebnem ugotovitvenem postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev plačanega zneska na podlagi odločbe in stroške sodnega postopka.

3. Toženka je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odmera letnega plačila tožniku, ki je ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo. Sporna v obravnavani zadevi je višina odmere letnega plačila, za katerega je toženka upoštevala celoten prihodek tožnika.

6. Prvi odstavek 38. člena ZAvMS določa, da so na podlagi veljavnega dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti oziroma vpisa v uradno evidenco ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, izdajatelji televizijskih programov oziroma ponudniki zavezanci za letno plačilo agenciji. Na podlagi drugega odstavka 38. člena se pri načinu izračuna plačil upošteva višino letnega prihodka, ki ga pridobi izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti oziroma ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo ter vrsto programa oziroma storitve. Glede na višino letnega prihodka in vrsto storitve so izdajatelji oziroma ponudniki razvrščeni v razrede.

7. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je toženka na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS pridobila podatek o celotnem prihodku tožnika na podlagi podatkov AJPES in na tej podlagi izračunala višino plačila (znesek plačila je zmnožek števila točk in vrednosti točke), ker tožnik do 31. marca ni obvestil toženke o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta.

8. V navedeni zadevi je toženka odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, ki določa, da lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

9. Vendar pa toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni imela podlage, da odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi citirane določbe, saj dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za njeno odločitev (višina letnega dohodka), ni ugotovila na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima sama, celo njeni uradni podatki, evidence, izkazujejo (tožnik ima vpisano eno avdiovizualno medijsko storitev na zahtevo, je imetnik dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti ter imetnik odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc za multipleks), da tožnik pridobiva svoj letni dohodek na več podlagah – dovoljenjih, ki mu jih je toženka podelila. V pravni teoriji (Upravno procesno pravo-Vilko Androjna, Erik Kerševan; str. 310) velja, da izbira, po katerem postopku bo odločeno v zadevi, ni prepuščena volji organa ali njegove uradne osebe niti volji stranke, ker je izbira postopka odvisna od druge okoliščine: od tega, ali je dejansko stanje ugotovljeno in nesporno ali pa neugotovljeno in sporno. Pravna podlaga za izdajo odločbe o odmeri plačila kot odmena, ker je zavezanec ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, in višina odmere, je drugi odstavek 38. člena ZAvMS. Ta pa veže odmero na višino dohodka iz konkretne dejavnosti. Podatek o celotnem dohodku, ki ga je pridobila toženka na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS od AJPES, je torej v smislu citata iz pravne teorije predstavljal neugotovljeno in sporno dejansko stanje (glede na materialno določbo drugega odstavka 38. člena ZAvMS). Da je temu tako, bi toženka lahko ugotovila na podlagi svojih uradnih podatkov, saj je tožnik pridobival svoj dohodek na podlagi več dovoljenj, o katerih je vodila uradno evidenco.

10. Po skrajšanem ugotovitvenem postopku (po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP) je mogoče odločiti ob pogoju, da ni potrebno kakšno posebno dejanje postopka za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. V obravnavani zadevi toženka svojih podatkov za odmero višine plačila, dohodka, ki ga je tožnik pridobil kot ponudnik avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo, ni imela (tega podatka nima tudi AJPES), zato bi morala opraviti o tem poizvedbo pri tožniku. Le tožnik je tisti, ki je imel podatek, ki v obravnavani upravni zadevi predstavlja pravno pomembno dejstvo glede na drugi odstavek 38. člen ZAvMS. Tretji odstavek 38. člena ZAvMS, ki določa, da mora izdajatelj televizijskega programa oziroma ponudnik vsako leto do 31. marca obvestiti agencijo o višini prihodkov iz prejšnjega odstavka iz preteklega leta, sicer upošteva toženka kot prihodek iz prejšnjega odstavka celotni prihodek, ni podlaga za izpeljavo skrajšanega ugotovitvenega postopka iz razlogov zgoraj, pač pa podlaga za izdajo odmerne odločbe v primeru neaktivnosti pozvane stranke, ki ne sporoči relevantnega podatka, ki ga zahteva drugi odstavek 38. člena ZAvMS (procesna sankcija).

11. Torej zgolj v primeru, da se pozvana stranka ne bi izjasnila o konkretni višini prihodka, ki ga je pridobila v preteklem letu kot ponudnik s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na zahtevo (ali izdajatelj z izvajanjem televizijske dejavnosti), bi imela toženka v določbi tretjega odstavka 38. člena ZAvMS podlago za odmero na podlagi celotnega prihodka.

12. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka upošteva stališče sodišča ter o zadevi ponovno odloči. Sodišče ni odločalo o zahtevku tožnika, da je toženka dolžna v roku 15 dni vrniti tožniku znesek, plačan na podlagi izpodbijane odločbe, ker bo toženka, ker so pravni učinki odločbe, ki je odpravljena, odpadli, dolžna to storiti po uradni dolžnosti.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Stroški sodne takse bodo plačani po uradni dolžnosti.