Jedro

Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona.

Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zoper obdolženega A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrne obtožba, da zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in tako delavce prikrajšal in omejil za pravice, ki jim pripadajo, dejanje pa je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač in izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s tem, da kot direktor gospodarske družbe B. d. o. o.: a. ni poskrbel za plačilo plač, in sicer: - v nasprotju z določbami 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 134. člena ZDR ni poskrbel za izplačilo plače in povračilo stroškov v zvezi z delom zaposlenim delavcem: - C. C. za mesec junij in dva delovna dneva v mesecu juliju 2012, - v nasprotju s 44. členom v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ni poskrbel za izplačilo plače in povračilo stroškov v zvezi z delom za leta od 2013 do 2017 spodaj navedenim delavcem za obdobja, kot sledi: - D. D. deloma za mesec september 2013, - E. E. deloma za meseca avgust in september 2016, - F. F. deloma za mesec avgust 2016, - G. G. deloma za mesec avgust in v celoti za mesec september 2016, b. v obdobju od decembra 2011 do marca 2013 v nasprotju z 42. v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) v zvezi s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) in v nasprotju z 2., 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) ter 352. in 353. v zvezi z 283. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost – prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti ter akontacije dohodnine iz njihovih bruto plač, s čimer jim je omejil pravico do plače po 42. členu ZDR, z neplačilom obračunanih z ZPIZ-1 predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je navedene delavce tudi prikrajšal, da bi se jim na podlagi 39. člena ZPIZ-1 plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove, z neobračunavanjem pa jim je odvzel pravico, da bi se jim v tem obdobju plača na podlagi določil 192. člena ZPIZ-1 upoštevala v pokojninsko dobo za zaposlene delavce in obdobja, kot sledi: b1) neplačani prispevki: - C. C. za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2012, - H. H. za mesec april 2012, - I. I. za mesec december 2011, - J. J. za mesec december 2011, b2) neobračunani prispevki: - H. H. za obdobje od maja 2012 do vključno decembra 2012, in

c. v obdobju od julija 2013 do avgusta 2016 v nasprotju s 44. v zvezi s 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), z 2., 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), 6., 152., 153. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) ter drugim odstavkom 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost – prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in za primer brezposelnosti ter akontacije dohodnine iz njihovih bruto plač, s čimer vse jim je omejil pravico do plače po 44. členu ZDR-1; z neplačilom obračunanih z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je delavcem odvzel pravico, da bi se jim na podlagi 30. člena ZPIZ-2 plača v tem obdobju upoštevala v izračun pokojninske osnove, z neobračunavanjem pa jim je odvzel pravico, da bi se jim v tem obdobju plača na podlagi določil 134. člena ZPIZ-2 upoštevala v pokojninsko dobo, in sicer naslednjim delavcem za obdobja, kot sledi: c1) neplačani prispevki: - D. D. za obdobje od julija do vključno oktobra 2013, - K. K. za obdobje od maja do vključno julija 2016, - L. L. za obdobje od novembra 2013 do vključno januarja 2014, - M. M. za obdobje od septembra do vključno novembra 2014, - N. N. za mesec avgust 2016, - F. F. za meseca julij in avgust 2016, - O. O. za meseca julij in avgust 2016, - P. P. za meseca september in oktober 2013, - R. R. za mesec maj 2016, - I. I. za obdobje od julija do vključno decembra 2014, - S. S. za obdobje od junija 2014 do vključno januarja 2015, - Š. Š. za obdobje od julija do vključno oktobra 2014, -T. T. za meseca julij in avgust 2016, - U. U. za obdobje od julija 2014 do vključno januarja 2015, - V. V. za meseca julij in avgust 2016, - Z. Z. za obdobje od avgusta 2014 do vključno januarja 2015, - Ž. Ž. za obdobje od julija do oktobra 2014 in od maja do vključno julija 2016, - A. B. za meseca julij in avgust 2016, - G. G. za meseca julij in avgust 2016, - A. C. za obdobje od marca 2014 do vključno januarja 2015, - A. D. za obdobje od julija do vključno septembra 2013, - A. E. za mesec februar 2016, - A. F. za obdobje od marca 2014 do vključno maja 2015 in od aprila do vključno avgusta 2016, - A. G. za obdobje od oktobra 2013 do vključno maja 2014, c2) neobračunani prispevki: - E. E. za mesec september 2016, - T. T. za mesec oktober 2016, - G. G. za obdobje od septembra 2016 do vključno januarja 2017, - O. O. za obdobje od septembra 2016 do vključno februarja 2017, - A. F. za obdobje od septembra 2016 do vključno februarja 2017, - V. V. za obdobje od septembra 2016 do vključno februarja 2017, s čimer naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. II. Oškodovanci C. C., N. N., F. F. in G. G. se s premoženjskopravnimi zahtevki napotijo na pravdo.

III. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Velenju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 196. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora in odmerilo dve leti preizkusne dobe. Oškodovance C. C., E. E., F. F. in G. G. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec, kot je uvodoma navedel, zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter ta „postopek v celoti zavrže kot neutemeljen in zastarel za kazenski pregon“, s čimer je smiselno predlagal spremembo sodbe v smeri zavrnitve obtožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožniku je treba pritrditi, da je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona, zaradi česar je ugotovljena kršitev kazenskega zakona v luči 3. točke 372. člena ZKP, kot sledi.

5. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje je bilo izvršeno oziroma dokončano v času veljavnosti KZ-1D, tj. pred začetkom uporabe novele KZ-1E dne 2. 7. 2017, ki je postrožila kazenskopravno ureditev 196. člena KZ-1. V dani zadevi uporabljiv zakon, torej KZ-1D, je v prvem odstavku 196. člena (med drugim) določal, da se z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta kaznuje storilec, ki zavestno ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov, s čimer delavca prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Kvalificirana oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1D pa je bila podana, kadar je imelo dejanje iz prvega odstavka (med drugim) za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. V drugem odstavku 196. člena KZ-1D je bila predpisana kazen zapora do treh let. 6. Medtem ko se je obdolžencu po prvotni in dne 2. 6. 2020 modificirani obtožbi očitala izvršitev kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1D, je državni tožilec na glavni obravnavi 27. 1. 2023 obtožni predlog ponovno modificiral. Iz konkretnega dela opisa je izpustil kvalifikatorni očitek, da naj bi imelo obdolženčevo ravnanje za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač (čeprav se v abstraktnem delu opisa tako po modificirani obtožbi kot v izreku izpodbijane sodbe očitek neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač, najbrž zaradi neskrbnosti, še vedno nahaja). Kljub temu, da državni tožilec z zadnjo modifikacijo obtožnega predloga ni v ničemer posegel v kvalifikatorni očitek, da naj bi imelo obdolženčevo ravnanje za posledico izgubo pravic, ki izvira iz neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (točki b in c izreka izpodbijane sodbe), je iz neznanih razlogov spremenil pravno opredelitev kaznivega dejanja (zgolj) v temeljno izvršitveno obliko po prvem odstavku 196. člena KZ-1D. Pri „milejši pravni kvalifikaciji“ je vztrajal tudi v besedi strank, v tenorju obtožbe pa je obdolžencu po vsebini še vedno očital kvalificirano obliko kaznivega dejanja, tj. v delu izgube pravic zaradi neplačanih prispevkov. Sodišče prve stopnje, ki ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek 354. člena ZKP), je v krivdoreku in navsezadnje v razlogih izpodbijane sodbe obdolženca spoznalo za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja, ne glede na to pa je dejanje pravno opredelilo (in v pogojni obsodbi določilo kazen) le po temeljni obliki prvega odstavka 196. člena KZ-1D. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, toda v obdolženčevo korist. Zoper sodbo je pritožbo vložil izključno obdolženec, ZKP pa v 385. členu določa, da se v tem primeru, torej če je pritožba podana zgolj v korist obdolženca, sodba glede pravne presoje dejanja (in kazenske sankcije) ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo. To pa pomeni, da je v dani procesni situaciji pritožbeno sodišče vezano na pravno opredelitev, kot jo je v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Obdolženec je v pritožbi utemeljeno opozoril (enako izhaja iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil direktor družbe B. d. o. o., zgolj do 11. 1. 2017, saj je bil tega dne nad družbo začet stečajni postopek. Sledeč 245. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pa z začetkom stečajnega postopka prenehajo pooblastila dolžnikovih zastopnikov in pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje poslov družbe; ta pooblastila pridobi stečajni upravitelj. Posledično je trenutek izvršitve oziroma dokončanja kaznivega dejanja, ki se (sme) očita(ti) obdolžencu, nastopil najkasneje dne 11. 1. 2017, od tega datuma pa teče rok za zastaranje kazenskega pregona. Pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1D gre namreč za t. i. kolektivno kaznivo dejanje, ki je dokončano takrat, ko je izvršeno zadnje dejanje, ki spada v sestavo kaznivega dejanja,1 na tej točki pa začne teči tudi zastaranje kazenskega pregona. Kot je že bilo povedano, je KZ-1D za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena predpisoval denarno kazen ali kazen zapora do enega leta, po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1D pa kazenski pregon ni več dovoljen, ko poteče šest let od izvršitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

8. Ob upoštevanju zapisanega bi v predmetni zadevi kazenski pregon obdolženca zastaral 11. 1. 2023, vendar je treba upoštevati tudi pravno podlago za zadržanje zastaranja kazenskega pregona po drugem odstavku 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19; v nadaljevanju ZZUSUDJZ), pri čemer je bilo zastaranje zadržano v nenujnih zadevah, v katerih je bila pred sodiščem dana zahteva upravičenega tožilca, da odloči o njegovem kazenskopravnem zahtevku (dopolnilna norma k tretjemu odstavku 91. člena KZ-1). Zato je treba upoštevati zadržanje zastaranja v času med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 ter šestletnemu zastaralnemu roku prišteti še 64 dni, kar pomeni, da je zastaranje kazenskega pregona v obravnavani zadevi nastopilo z iztekom dne 16. 3. 2023. To je po izreku izpodbijane sodbe, vendar pred predložitvijo zadeve v pritožbeno odločanje višjemu sodišču (18. 4. 2023). Drugih razlogov za zadržanje zastaranja ni. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo tudi izpis iz obdolženčeve kazenske evidence in preverilo še podatke elektronskega kazenskega vpisnika, tj. da bi preizkusilo razlog za pretrganje teka zastaranja (četrti odstavek 91. člena KZ-1), torej ali je obdolženec v času, ko teče zastaralni rok, storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje. Poizvedbe so pokazale (potrdilo iz kazenskih evidenc na list. št. 557), da potek zastaranja ni bil pretrgan.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP obdolženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP (ker kazenski pregon zaradi nastopa zastaranja ni več dopusten) obtožbo zoper obdolženca zavrnilo, drugih pritožbenih navedb pa v tej posledici ni več preizkušalo. Odločitev o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP, odločba o stroških kazenskega postopka, ki obremenjujejo proračun, pa na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

1 Npr. sodba VS RS I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017 (točka 24 obrazložitve).