Jedro

Omenjena zakonska določba iz 4. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o predsanaciji o "preverjanju stroškov in izvrševanju plačil z žiro računov banke" (tudi če bi se med stroške štele bruto plače zaposlenih - kar v postopku ni bilo ugotovljeno) zato nikakor ne pomeni, da bi bila Banka Slovenija na podlagi tega zakona pooblaščena izhodiščno plačo določati drugače, kot je določena s kolektivno pogodbo in zakonom.

Izrek

1. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka A.V. pod točko 6 prvega odstavka in v drugem odstavku izreka razveljavi in v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom delavcev Nove Ljubljanske banke d.d., med drugim tudi tožnice in zavezalo toženo stranko, da ji iz naslova razlike plače od aprila 1992 do vključno novembra 1992, izplača 93.818,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Po ugotovitvah sodišča je do prikrajšanja tožeče stranke prišlo na podlagi odredbe izvršnega pomočnika generalnega direktorja LB - d.d. o obračunu plač za mesec junij 1992 ob nespremenjeni izhodiščni vrednosti kot v maju 1992, sprejete zaradi sklepa guvernerja Banke Slovenije z dne 29.6.1992 o uvedbi predsanacijskih ukrepov pri toženi stranki in sklepa sveta Banke z dne 22.7.1992 o zamrznitvi osebnih dohodkov zaposlenih pri toženi stranki. Po pravni presoji sodišča prve stopnje ukrepi organov Banke Slovenije, s katerimi se je obseg pravic zaposlenih tožene stranke zmanjšal pod nivo pravic, določenih z zakonom ter kolektivnimi pogodbami, niso imeli zakonite podlage. Sklepi poslovodnih organov tožene stranke o določitvi osnovnih osebnih dohodkov nižjih od izhodiščnih, pa so bili sprejeti v nasprotju z določilom prvega odstavka 103. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, s katerim je bila v dejavnosti poslovnih bank izključena uporaba 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno sodbo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo kot neutemeljene. Sprejelo je stališče, da imajo predsanacijski ukrepi Banke Slovenije močnejšo pravno veljavo od kolektivnih pogodb, saj temeljijo na Zakonu o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in posojilnic. Zato je imela Banka Slovenije na podlagi 2. člena istega zakona pooblastilo za uvedbo predsanacijskih ukrepov po 4. točki prvega odstavka 6. člena, s katero je določeno preverjanje stroškov in izvrševanje plačil z žiro računov tožene stranke. Med stroške po omenjeni zakonski določbi nesporno sodijo, po ugotovitvah pritožbenega sodišča, tudi plače zaposlenih. Zato je bila zamrznitev plač v spornem obdobju, ki je temeljila na sklepih Banke Slovenije in sklepih tožene stranke, izdanih v skladu s 44. členom takrat veljavnega statuta, zakonita. Ker tožeča stranka ni izrecno uveljavljala neskladnosti sklepov tožene banke o znižanju izhodiščnih vrednosti bruto osebnih dohodkov po Splošni kolektivni pogodbi s sprejetimi predsanacijskimi ukrepi Banke Slovenije, njena denarna terjatev tudi iz tega razloga ni utemeljena.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo le A.V., ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). Sodišču očita, da je napačno uporabilo določbo 6. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Ur. list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju Zakon o predsanaciji). To določilo ne daje pooblastila guvernerju Banke Slovenije, da s svojim sklepom zamrzne plače v katerikoli banki. Takšne pristojnosti v predsanacijskem postopku guverner Banke Slovenije nima niti po Zakonu o Banki Slovenije. Sklep sveta Banke Slovenije z dne 22.7.1992, na katerega je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, pa ni bil - kot to zahteva 22. člen Zakona o Banki Slovenije - objavljen v uradnem listu. Revidentka opozarja tudi na dejstvo, da je tožena stranka znižala plače pod dovoljeno mejo že za mesec april 1992, to je pred uvedbo predsanacijskega postopka. Zato predlaga, da se sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožnice v celoti stroškovno ugodi.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena v obsegu, razvidnem iz izreka.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizija pa utemeljeno graja uporabo materialnega prava v izpodbijani sodbi. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je z uvedbo predsanacijskih ukrepov Banki Slovenije bila dana pravna podlaga za zakonito znižanje osebnih dohodkov zaposlenih delavcev pri toženi stranki. Po določbi 2. člena Zakona o predsanaciji se lahko uvedejo v primeru, ko Banka Slovenije med drugim s sklepom ugotovi nelikvidnost banke (prva alinea), predsanacijski ukrepi, ki so taksativno določeni v 6. členu istega zakona. Pristojnost Banke Slovenije temelji na njenih nalogah iz 2. in 5. člena Zakona o Banki Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I), na podlagi katerih je zadolžena za stabilnost valute in splošno likvidnost plačevanja v državi in do tujine. V okviru teh zakonskih pooblastil je guverner Banke Slovenije dne 29.6.1992 - ob ugotovitvi, da tožena stranka v aprilu in maju 1992 ni izpolnila obveznosti izločanja obvezne rezerve po sklepu o obračunavanju, izločanju in uporabi obvezne rezerve (Ur. list RS, št. 13/92) - izdal odločbo o uvedbi predsanacijskih ukrepov v Ljubljanski banki d.d. v Ljubljani.

V točki II/2 omenjene odločbe je določeno, da se preverjanje stroškov banke izvaja tako, da pooblaščena oseba potrdi vsa izplačila, ki bremenijo banko na kontih skupine 60-64. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da je z njo dana pravna podlaga za sprejem sklepa sveta Banke z dne 22.7.1992 o zamrznitvi osebnih dohodkov zaposlenih v LB d.d.. Izraza "preverjati stroške" iz 4. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o predsanaciji oziroma iz II/2 točke odločbe guvernerja Banke Slovenije o uvedbi predsanacijskih ukrepov ni mogoče niti jezikovno niti pomensko interpretirati kot pooblastilo Banke Slovenije za poseg v drugačno ureditev plačnega sistema delavcev tožene stranke. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika IV pomeni glagol (dovršni) preveriti 1. s primerjanjem dejstev, znakov ugotoviti resničnost, pravilnost, točnost česa (preveriti podatke, poročila, tega ni mogoče preveriti) in 2. star. prepričat (stran 86). Po terminološki in teleološki razlagi pomeni izraz "preveriti" samo in zgolj ugotavljanje dejstev. Zato njegovega pomena ni mogoče raztegniti tudi na odločanje o ugotovljenih dejstvih in njihovih pravnih posledicah.

Omenjena zakonska določba iz 4. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o predsanaciji o "preverjanju stroškov in izvrševanju plačil z žiro računov banke" (tudi če bi se med stroške štele bruto plače zaposlenih - kar v postopku ni bilo ugotovljeno) zato nikakor ne pomeni, da bi bila Banka Slovenija na podlagi tega zakona pooblaščena izhodiščno plačo določati drugače, kot je določena s kolektivno pogodbo in zakonom. Takšno pooblastilo ima implicitno v primeru, ko bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih v skladu s kolektivno pogodbo, ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca (torej tudi banke), le njen poslovodni organ ob soglasju organov uporavljanja (33. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, ki je bil v času nastanka spornega razmerja v veljavi - Ur. list RS, št. 31/90 - SKPG). Zato je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi bila uporaba določb kolektivnih pogodb omejena s pravno veljavnimi ukrepi Banke Slovenije, sprejetimi na podlagi zakona.

V obravnavani zadevi namreč sklepi Banke Slovenije o zamrznitvi plač niso bili sprejeti po zakonskem pooblastilu iz 4. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o predsanaciji, zato jim ni mogoče pripisati pravne narave in pravnih učinkov veljavnega akta. Sodišče druge stopnje je s tem, da je tožbeni zahtevek iz tega razloga, in ker tožeča stranka ni zahtevala presoje skladnosti sklepov tožene stranke s predsanacijskimi ukrepi Banke Slovenije, zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je v reviziji predlagala, naj se reviziji tako ugodi, da se izpodbijana sodba v smislu prvega odstavka 395. člena ZPP spremeni. Revizijsko sodišče je revizijskemu predlogu le delno ugodilo tako, da je razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče v dosedanjem postopku še ni sprejelo stališča do vseh pritožbenih trditev tožene stranke, zlasti glede uporabe določb Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih, Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in Kolektivne pogodbe dejavnosti poslovnih bank v Republiki Sloveniji, niti ni samo upoštevalo njihovih določb. Zato je podan razlog za razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe po drugem odstavku 395. člena ZPP.

Ob upoštevanju dejstva o nelikvidnosti tožene stranke, kot razloga za uvedbo predsanacijskega postopka, bo potrebno v ponovnem postopku presoditi, ali je ureditev iz 103. člena kolektivne pogodbe dejavnosti res ugodnejša za zaposlene, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Določbe 5. člena Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur. list RS, št. 48/90, 38/94) in 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo so v primeru nesolventnosti delodajalca varovalne narave za delavce. Materialno in socialno varstvo delavca je po Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih zagotovljeno z zajamčenim osebnim dohodkom, katerega višina se izračuna po določilu 5. člena oziroma je varovana z določbo 33. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, po kateri se osnovni osebni dohodek, kot je določen v 30. členu, ne sme znižati za več kot 20%.

V obravnavanem primeru pa bi bil po tožbenih trditvah tožeče stranke pod I. in uradnih podatkih tožene stranke v prilogi pod B15, možen drugačen zaključek - da ji je bil osebni dohodek znižan pod minimum določen z zakonom in Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Ob ugotovitvi, da kolektivna pogodba ne sme biti za delavca manj ugodna od zakona oziroma splošne kolektivne pogodbe, bo moralo sodišče - po popolni ugotovitvi dejanskega stanja - presoditi pravilnost materialnopravnih izhodišč prvostopnega sodišča glede uporabe določb Zakona o zajamčenem osebnem dohodku, kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).