Jedro

Samo zato, ker upnik v predlogu za izvršbo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih izvršilnih stroškov ni zahteval, še ne more biti prekludiran v svoji pravici do priznanja zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki jih priglaša v nadaljnjih vlogah v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se upniku priznajo tudi zakonske zamudne obresti od stroškov, priznanih za vlogi z dne 23. 9. 2009 in z dne 22. 2. 2010, in sicer od prejema tega sklepa dalje, v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim dopolnilnim sklepom: - v 1. točki izreka: zavrnilo upnikovo zahtevo za povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, priglašenih z vlogama z dne 23. 9. 2009 in z dne 22. 2. 2010, - v 2. točki izreka: sklenilo, da upnik sam krije stroške postopka v zvezi s pritožbo z dne 4. 1. 2011. 2. Zoper ta sklep je upnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Stališče sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 23. 9. 2009, ocenjuje kot napačno in nesprejemljivo ter v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče je namreč s sklepom z dne 8. 3. 2011 upniku poleg priglašenih stroškov priznalo tudi stroške zakonskih zamudnih obresti in je ta sklep pravnomočen, zato ni jasno, zakaj upniku tudi za vlogo z dne 23. 9. 2009, s katero je priglasil stroške izvršitelja, ki so mu bili tudi priznani, ne bi šle priglašene zakonske zamudne obresti. Sicer pa upnik z vsako vlogo, ki jo pošlje sodišču, ko priglasi stroške, predlaga tudi priznanje zakonskih zamudnih obresti, če želi, da mu jih sodišče prizna; če pa so obresti priglašene, mu jih sodišče mora priznati. V zvezi z vlogo z dne 22. 2. 2010 (gre za pritožbo zoper sklep z dne 3. 2. 2010) pa sodišče navaja, da upnik v tej pritožbi zakonskih zamudnih obresti ni zahteval, kar pa ni res, saj v kolikor bi sodišče dejansko vpogledalo v to pritožbo zoper sklep z dne 3. 2. 2010, bi ugotovilo, da je upnik na prvi strani pritožbe zahteval tudi, da se dolžniku v plačilo naložijo zakonske zamudne obresti od pritožbenih stroškov, in sicer od izdaje drugostopne sodne odločbe dalje do plačila. Tako ni jasno, kako je sodišče lahko navedlo, da upnik ni zahteval zakonskih zamudnih obresti v pritožbi z dne 22. 2. 2010. Sicer pa je upnik prepričan, da bi že pritožbeno sodišče, če bi smatralo, da upnik glede teh vlog ne bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti, ne glede na neobrazloženost sklepa z dne 22. 12. 2010 v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbo zavrnilo in je ne bi vračalo naslovnemu sodišču, vendar pa, ker je očitno iz spisa razvidno, da sodišče v tej izvršilni zadevi priznava zakonske zamudne obresti od nadaljnjih izvršilnih stroškov, in da so bili izvršilni stroški v pritožbi z dne 22. 2. 2010 priglašeni, bi jih sodišče moralo priznati. Pritožbenemu sodišču tako upnik predlaga, naj mu prizna tudi zakonske zamudne obresti od stroškov, priznanih z vlogama z dne 23. 9. 2009 in 22. 2. 2010, saj jih je priglasil pravočasno, v samih vlogah. Ker je upnik upravičen do omenjenih zakonskih zamudnih obresti, pa je upravičen tudi do stroškov pritožbe z dne 4. 1. 2011, s katero je deloma uspel, plačati pa je moral tudi sodno takso za pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep ustrezno spremeni oz. ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, dolžniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ob prvem odločanju o stroških, priglašenih z vlogama z dne 23. 9. 2009 in 22. 2. 2010 (sklep z dne 22. 12. 2010), svoje odločitve o zavrnitvi upnikovega predloga za priznanje zakonskih zamudnih obresti od stroškov omenjenih vlog ni z ničemer obrazložilo. Po razveljavitvi sklepa z dne 22. 12. 2010 v tem delu in vrnitvi zadeve v tem obsegu v ponovno odločanje (sklep pritožbenega sodišča I Ip 3073/2011 z dne 17. 10. 2011), je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev o nepriznanju zakonskih zamudnih obrestih od stroškov omenjenih vlog sicer obrazložilo, vendar se pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje ne strinja.

6. Dejstvo, da upnik v predlogu za izvršbo ni zahteval zakonskih zamudnih obresti od priglašenih izvršilnih stroškov, samo po sebi še ne pomeni, da sodišče pri odmeri nadaljnjih izvršilnih stroškov upniku ne more priznati priglašenih zakonskih zamudnih obresti od stroškov. Za priznanje zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka je namreč bistvena ugotovitev, ali je upnik v posamezni vlogi zakonske zamudne obresti od stroškov zahteval ali ne. Samo zato, ker upnik v predlogu za izvršbo zakonskih zamudnih obresti od nadaljnjih izvršilnih stroškov ni zahteval, pa v svoji pravici do priznanja zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki jih priglaša v nadaljnjih vlogah v postopku, še ne more biti prikrajšan oz. prekludiran.

7. Glede na to, da je iz podatkov spisa razvidno, da je upnik v obeh vlogah z dne 23. 9. 2009 in 22. 2. 2010 izrecno zahteval tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od priglašenih stroškov (sodišče prve stopnje glede pritožbe z dne 22. 2. 2010 protispisno navaja drugače), upnik v obravnavani pritožbi utemeljeno opozarja, da bi mu sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom moralo priznati še zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov za omenjeni vlogi. Zato je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v 1. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 22. 12. 2010 upniku priznane stroške za vlogi z dne 23. 9. 2009 in z dne 22. 2. 2010 le odmerilo (ne pa naložilo v plačilo v določenem roku), je pritožbeno sodišče upniku zakonske zamudne obresti od navedenih stroškov priznalo od prejema tega sklepa.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnik s pritožbo zoper sklep z dne 22. 12. 2010 (gre za pritožbo z dne 4. 1. 2011) uspel le v sorazmerno majhnem delu. Upnik je namreč z omenjeno pritožbo izpodbijal celotni zavrnilni del sklepa z dne 22. 12. 2010, v katerem mu niso bili priznani stroški kar šestih vlog (gre za vloge z dne 15. 10. 2009, 25. 1. 2010, 17. 2. 2010, 11. 3. 2010, 16. 9. 2010 in 10. 12. 2010), pa tudi ne v presežku stroški vlog z dne 23. 9. 2009 in 22. 2. 2010, medtem ko je po predmetni odločitvi pritožbenega sodišča upnik s pritožbo z dne 4. 1. 2011 uspel doseči le priznanje zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov vlog z dne 23. 9. 2009 in 22. 2. 2010. Zato se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, da upnik sam krije stroške postopka v zvezi s pritožbo z dne 4. 1. 2011, saj ta temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je upnikovo pritožbo v delu, v katerem izpodbija odločitev v 2. točki izreka, zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Kljub delnemu uspehu s pritožbo je pritožbeno sodišče odločilo, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za obravnavano pritožbo, saj pomeni okoliščina, da sodišče upniku ni že v sklepu z dne 22. 12. 2010 priznalo tudi zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov, naključje, ki se je primerilo upniku, zaradi česar pritožbenih stroškov ne bi bilo pravično naložiti v breme dolžnika (prvi odstavek 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, glej tudi Nina Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 42).