Jedro

Dodelitev pravice do uporabe javne površine je v konkretnem primeru diskrecijska pravica tožene stranke, zato tudi morebitni nerešeni spori tožeče in tožene stranke v zvezi z zakupno pogodbo iz leta 1993 na odločitev v tej upravni zadevi ne morejo vplivati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za uporabo javne površine na platoju ob glavni avtobusni postaji ... parc. št. 3888/7 k.o. ... (pravilno k.o. ...) v skupni izmeri 77,44 m2, za postavitev začasnega prodajnega kioska ter gostinskih miz in stolov, zaradi opravljanja slaščičarske dejavnosti za leto 2014 (točka 1. izreka). Odločil je, da v postopku izdaje odločbe ni bilo posebnih stroškov (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za uporabo javne površine, navedene v izreku izpodbijane odločbe, za postavitev začasnega prodajnega kioska ter gostinskih miz in stolov zaradi opravljanja slaščičarske dejavnosti za leto 2014. Strokovne službe Mestne občine Koper so pričele z aktivnostmi v zvezi z novo prostorsko ureditvijo na območju glavne avtobusne postaje ..., ki zajema tudi površino s parc. št. 3888/7 k.o. ... (pravilno ...), katere del je prosilec z dovoljenjem Mestne občine Koper do sedaj uporabljal. Zaradi navedenega prošnji tožeče stranke ni ugodila.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi je navedel, da temelji pravica uporabe javne površine na določbah 77. člena Odloka o občinskih cestah in javnih površinah. V tem členu so taksativno naštete vse omejitve uporabe javnih cest in drugih javnih površin, ki jih občina lahko odda za opravljanje gospodarske dejavnosti ali drugih aktivnosti na javni površini, kjer njeno izvajanje ni povezano ali pogojeno z neposredno bližino poslovnega prostora. Strinja se s stališčem organa prve stopnje, da so razlogi za zavrnitev pritožnikove prošnje utemeljeni in ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje prosilcu v zadostni meri ustrezno pojasnil, zakaj je zavrnil njegovo prošnjo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da od leta 1983 dalje opravlja slaščičarsko dejavnost in da od njenih prihodkov živi 9-članska družina. S toženo stranko je imela sklenjeno zakupno pogodbo, ki jo je dne 7. 10. 2010 občina odpovedala in ji od odpovedi pogodbe do 31. 12. 2013, izdajala letna dovoljenja za uporabo javne površine.

Nadalje navaja, da se dejanska raba površin, na katerih stojijo njeni sedaj sporni poslovni prostori, vse od leta 1983 ni spremenila, tožena stranka pa z gradbenimi deli še ni pričela. Z vrsto vlog je izkazala pripravljenost sodelovati pri obnovi avtobusne postaje tako, da bi si zagotovila možnost nadaljnjega opravljanja svoje dejavnosti po zaključku načrtovane obnove. Zaprosila je tudi za dodelitev druge nadomestne lokacije za opravljanje svoje dejavnosti v času načrtovane avtobusne postaje, vendar na svoje vloge do sedaj ni prejela pozitivnega odgovora. Zaradi izpodbijane odločbe bo morala prenehati opravljati svojo dejavnost, s tem pa bo njej in njeni družini ukinjen edini vir preživljanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da se ji dovoli zaprošena uporaba javne površine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in dodatno navaja, da je v letu 2010 zakupno pogodbo z dne 20. 10. 1993 odpovedala, od tedaj dalje je vsako leto tožeči stranki izdajala dovoljenje za uporabo predmetne javne površine s parc. št. 3888/7 k.o. ... in ne k.o. ..., kot je pomotoma navedeno v vlogi tožeče stranke in izpodbijani odločbi. V nadaljnji pripravljalni vlogi pa dodatno navaja, da je pričela z gradbenimi deli na urejanju parkirišča ob glavni avtobusni postaji ... in 22. 8. 2014 z Ministrstvom za infrastrukturo in prostor tudi sklenila pogodbo o sofinanciranju operacije, dne 18. 9. 2014 pa je izvajalca del tudi že uvedla v delo.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravico do uporabe javne površine in postopek dodelitve pravice uporabe javne površine opredeljuje Odlok o občinskih cestah in javnih površinah Mestne občine Koper (v nadaljevanju Odlok). Posebna uporaba javne površine po tem Odloku pomeni pridobitev pravice uporabe javne površine za opravljanje gospodarske dejavnosti ali druge dejavnosti na javni površini, kjer njeno izvajanje ni povezano ali pogojeno z neposredno bližino poslovnega prostora prosilca. Obdobje trajanja pravice do posebne uporabe javne površine je največ 5 let (prvi odstavek 77. člena Odloka). Pravico posebne uporabe javne površine lahko pridobi prosilec na podlagi vloge za uporabo javne površine (drugi odstavek 77. člena Odloka). Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 13. 12. 2013 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno uporabo dela javne površine s parc. št. 3888/7 k.o. ... za postavitev začasnega prodajnega kioska ter gostinskih miz in stolov zaradi opravljanja slaščičarske dejavnosti za leto 2014. Za tožečo stranko je sporna zavrnitev njene prošnje za dodelitev uporabe javne površine glede na to, da to javno površino uporablja že od leta 1983 dalje in ji je tožena stranka v letih 2011, 2012 in 2013 brez zadržkov izdala dovoljenje za začasno uporabo navedene javne površine.

Ugovor tožeče stranke, da izpodbijana odločba ni obrazložena, ni utemeljen. Kakor določa drugi odstavek 77. člena Odloka, je toženi stranki pridržana diskrecijska pravica, da dodeli pravico posebne uporabe javne površine posameznemu prosilcu. To pomeni, da lahko tožena stranka vlogo za dodelitev pravice do uporabe javne površine zavrne, vendar mora to obrazložiti. Tožena stranka je začela z aktivnostmi v zvezi z novo prostorsko ureditvijo na območju glavne avtobusne postaje. Predmet urejanja je tudi sporna javna površina, to pa je po mnenju sodišča zadosten razlog za zavrnitev vloge tožeče stranke za njeno uporabo. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na prostorsko opredelitev želene javne površine. Glede na to, da tožeča stranka že dalj časa uporablja javno površino v istem obsegu, sodišče meni, da gre pri navedbi katastrske občine dejansko za pisno napako, saj sta tožeča in tožena stranka ves čas imeli v mislih del par. št. 3888/7 k.o. ..., kar izhaja tako iz izrisa prostorskih podatkov, kot iz izpisa iz zemljiške knjige za navedeno parcelo.

Ugovor tožeče stranke, ki se nanaša na predlagano soinvestiranje v obnovo avtobusne postaje zaradi nadaljevanja opravljanja dejavnosti slaščičarstva tožeče stranke je za odločitev v tej zadevi neupošteven, saj se ne nanaša na predmet odločanja v tej upravni stvari. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, je dodelitev pravice do uporabe javne površine v konkretnem primeru diskrecijska pravica tožene stranke, zato tudi morebitni nerešeni spori tožeče in tožene stranke v zvezi z zakupno pogodbo iz leta 1993 na odločitev v tej upravni zadevi ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.