Jedro

Zakonodajalec je uredil prehodno obdobje prenosa pristojnosti za odločanje o stikih z otroci tako, da se začeti postopki končajo pred CSD, o pritožbah pa odloča ministrstvo, pristojno za družino. Zato o zakonitosti dokončnih upravnih odločb tudi v prehodnem obdobju odloča upravno in ne okrožno sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) zavrnilo kot neutemeljeno tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 8.12.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka odločbe Centra za socialno delo ... z dne 21.6.2002, opravila besedilo "od izvršljivosti začasne odločbe do dokončne odločitve prvostopnega organa, začasno" in za 2. alineo dodala besedilo: "Mld. B.B. ob določeni uri pripelje mati A.A. na Center za socialno delo, kjer jo po koncu stikov tudi prevzame". V 2. točki izreka citirane odločbe Centra za socialno delo je odpravila besedo "začasne" in jo nadomestila z besedo "te" ter odpravila 3., 4., 5. in 7. točko izreka omenjene odločbe, v preostalem pa je izpodbijano odločbo potrdila. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je organ prve stopnje izdal začasno odločbo o osebnih stikih med C.C. in hčerko mld. B.B., katera je bila ob razvezi zakonske zveze zaupana v varstvo in vzgojo materi, tožnici. Po mnenju tožene stranke pa v obravnavani zadevi ni bilo podlage za izdajo začasne odločbe po 221. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02 - ZUP). Začasna odločba se lahko izda le izjemoma, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo sporna vprašanja ali razmerja. V konkretni zadevi je bil upravni postopek začet in voden na zahtevo C.C., da se določijo osebni stiki z otrokom. O osebnih stikih je bilo odločeno po končanem ugotovitvenem postopku, v katerem se je ugotovilo, da je potrebno v korist otroka osebne stike nujno vzpostaviti, vendar postopoma ter v prisotnosti strokovnega delavca centra za socialno delo. Spremenjene okoliščine so podlaga za ponovno ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in odločanje v novi upravni stvari. V primeru, da bi organ prve stopnje želel izdati odločbo, ki bi veljala za določen čas, pa bi moral v izreku odločbe navesti, da odločba velja za določeno obdobje z ustrezno obrazložitvijo. Tožena stranka je tudi ugotovila, da je odločba organa prve stopnje v 1. točki izreka pomanjkljiva oziroma ni izvršljiva in jo je tako ustrezno dopolnila, 3., 4. in 5. točko izreka je odpravila zaradi nejasnosti, 7. točko zaradi nepotrebnosti, saj ni bilo podlage za izdajo začasne odločbe.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je organ prve stopnje s svojo odločbo določil stike med mld. B.B. in njenim očetom na podlagi 106. člena ZZZDR. Ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da je bil materialni zakon napačno uporabljen. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 16/04 - ZZZDR-C) je zakonodajalec v prehodnih in končnih določbah navedel, da se postopki v zadevah, med drugim tudi iz 106. člena ZZZDR, ki so začeti do uveljavitve tega zakona, dokončajo pri centrih za socialno delo po določbah ZZZDR, o pritožbah zoper te odločbe pa odloča ministrstvo, pristojno za družino. Tako je tožena stranka pravilno odločila na podlagi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C. Iz priloženih upravnih spisov izhaja, da se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C, končal se je z dokončnostjo odločbe tožene stranke z dne 8.12.2003, zato je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče. Pritrditi je potrebno tudi stališču tožene stranke, da je organ prve stopnje izdal odločbo o upravni stvari in tako ni odločal na podlagi 221. člena ZUP. Pri tem pa tožena stranka ni odpravila besede "začasno" v napovedku odločbe organa prve stopnje, kar pa lahko vsak čas popravi s sklepom na podlagi 223. člena ZUP. Spremenjene okoliščine, nastale po izdaji odločbe organa prve stopnje, pa so lahko podlaga za ponovno odločanje o osebnih stikih, le da se zahteva sedaj obravnava pred pristojnim sodiščem.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in upravni akt odpravi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavo in odločanje. Navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, opr. št. U-I-312/00 z dne 23.4.2003, razveljavilo določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR iz razloga, ker centri za socialno delo nimajo enakih pooblastil kot sodišče in bi se tako morali vsi postopki v teh zadevah voditi pred sodišči. Kolikor temu ni tako, so s tem kršeni načelo pravne države, načelo enakosti pred zakonom in pravica do enakega varstva pravic. Odločbi, katerih odpravo je tožnica zahtevala, sta nični, saj ju ni mogoče izvršiti. V izreku odločbe Centra za socialno delo K. je določeno, da osebni stiki potekajo v času šolskega leta vsako drugo sredo, ko ima mld. B.B. pouk na Osnovni šoli, v času popoldanske izmene, od 9. do 10. ure. Tožnica se je s hčerko preselila v ... in tako hči ne obiskuje več Osnovne šole ..., spremenil pa se je ji je tudi urnik in izmene. Tako navedena odločba ni izvršljiva in je nična, enako velja tudi za odločbo tožene stranke. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se ni opredelila do tožbenih navedb, da so bili stiki z očetom za hči neprijetni in jih je pričela odklanjati. Pravica do osebnih stikov pa je v skladu z ratificiranim mednarodnim pravom predvsem pravica otroka in ne očeta. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi po mnenju sodišča novejše mnenje povzema stanje v letu 2001, pri čemer pa se otrok zelo spreminja in razvija. Tako ne moremo primerjati mišljenje otroka, ki je star 7 ali 8 let, z 12-letnikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 (Uradni list RS, št. 105/06, 26/07 - sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z omenjeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija uveljavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava, vendar po mnenju revizijskega sodišča neutemeljeno, saj je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003 (Uradni list RS, št. 42/03), res razveljavilo določbo 1. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, 14/89 in Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 26/99, 60/99, 70/00 in 64/01), kot navaja revidentka, vendar z odložilnim rokom enega leta. Razveljavitev te določbe je tako pričela učinkovati po poteku enega leta od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS, torej šele 9.5.2004. Preden je navedena razveljavitev začela učinkovati, je bila sprejeta novela ZZZDR-C, ki je začela veljati 1.5.2004. Tako je ključno vprašanje, kako je treba pravilno uporabiti prehodne določbe ZZZDR-C, saj je zakonodajalec uskladil sporno določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR z Ustavo Republike Slovenije, še preden je začela učinkovati odločba ustavnega sodišča. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v citirani odločbi navedlo, da je v skladu z določbo 43. člena ZUstS razveljavilo določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR z odložilnim rokom zato, ker bi takojšnja razveljavitev te določbe pomenila, da pravice otrok ne bi bile ustrezno zavarovane. Glede na določbo 1. člena ZPP bi postalo takoj za vse zadeve, v katerih se odloča o stikih staršev z otrokom pred centri za socialno delo, pristojno sodišče. Ker pa je potrebno upoštevati, da sodišča niso vnaprej pripravljena za reševanje takšnih zadev na način, ki bi omogočal zagotovitev učinkovitega sodnega varstva pravic otrok, pa tudi zato, ker se bo z ustreznimi prehodnimi določbami uredilo, na kakšen način se bodo dokončali tekoči postopki, je bil določen enoletni odložitveni rok.

Zakonodajalec je v prehodni določbi 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C določil, da se vsi začeti postopki dokončajo pred centri za socialno delo, o pritožbah pa odloča ministrstvo, pristojno za družino. Kot je že pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, s prehodnimi določbami 39. člena ZZZDR-C sicer res ni izrecno določena pristojnost upravnega sodišča za presojo dokončnih odločb ministrstva, pristojnega za družino, izdanih na podlagi navedenih prehodnih določb, vendar pa ta izhaja že iz določbe 2. odstavka 1. člena ZUS, po kateri odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, upravno sodišče v upravnem sporu.

Rešitev prehodnega obdobja je tudi v skladu z odločitvijo ustavnega sodišča o razveljavitvi z rokom. Če pa bi zakonodajalec rok zamudil, bi lahko prišlo do učinkovanja odločbe ustavnega sodišča in pravnih posledic po 44. členu ZUstS, kar pa je zakonodajalec preprečil. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za uporabo določbe 44. člena ZUstS.

V obravnavanem primeru se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C ter se je v smislu 1. odstavka 39. člena ZZZDR-C končal z dokončnostjo odločbe ministrstva, pristojnega za družino. Zato je glede na prehodno ureditev za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke pristojno upravno sodišče. Identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v zadevi, opr. št. I Up 1342/2004. Neutemeljen je tudi ugovor revizije, da sta odločbi organa prve in druge stopnje nični zaradi njune domnevne neizvršljivosti. Pri tem smiselno uveljavlja dejansko nezmožnost izvršitve, ko navaja, da mld. B.B. ne obiskuje več Osnovne šole ..., ki se sicer omenja v 1. točki izreka odločbe organa prve stopnje. Dejanska nezmožnost izvršitve namreč pomeni, da dejansko ni mogoče opraviti dejanja, ki bi pomenil izvršitev odločbe. V obravnavanem primeru je mogoče opraviti stik kot dejanje, in sicer na Centru za socialno delo ..., kamor mld. B.B. pripelje mati A.A., kot to določa odločba tožene stranke, s katero je bila dopolnjena odločba prvostopnega organa.

Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore revidentke ter se v njih v zadostni meri opredelilo. Tako ne gre pritrditi ugovoru revizije, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1.