Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločalo mimo dejanske podlage, na kateri je tožbeni zahtevek gradila tožeča stranka, je prekoračilo tožbeni zahtevek. Pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je vpis v zemljiško knjigo, zato ni pomembno, ali je bila darilna pogodba sklenjena v obliki sodnega zapisnika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožnikom in med toženo stranko z dne 20.7.1993 in dodatka k kupni pogodbi z dne 3.9.1993, na podlagi katere je toženka izposlovala za sebe vknjižbo solastninske pravice do 1/6 z.k. II, stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, ki stojita na parcelni št. X, vl.št. Y k.o. Z, ter pravico uporabe funkcionalnega zemljišča parcelna št. X, stavbišče 126 m2, dvorišče 153 m2 in vrt 102 m2, iz dosedanjega imena in solastništva tožnika, pravno neveljavna in nična.

Tožena stranka je dolžna dopustiti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred prenosom tega deleža na nepremičnini - do 1/6 z.k. II - stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje, ki stojita na parcelni št. X k.o. Z ter pravica uporabe funkcionalnega zemljišča na parcelni št. X, stavbišče 126 m2, dvorišče 153 m2 in vrt 102 m2, vse vpisano pri vložni št. Y k.o. Z, na ime in solast tožnika in izdati ustrezno tabulirano listino, ki jo bo v nasprotnem primeru zamenjala ta sodba, ter plačati tožniku pravdne stroške, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 181.452,50 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 103.174,90 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 20.7.1993 z dodatkom z dne 3.9.1993, na podlagi katere je toženka izposlovala za sebe vknjižbo solastninske pravice do 1/6 z.k. II, stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, ki stojita na parc.št. X, vložna štev. Y k.o. Z ter pravico uporabe funkcionalnega zemljišča parcelna štev. X, stavbišče 126 m2, dvorišče 153 m2 in vrt 102 m2, pravno neveljavna in nična. Odločilo je, da je toženka dolžna dopustiti, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred prenosom tega deleža na nepremičnini in izdati ustrezno listino, ker jo bo v nasprotnem primeru zamenjala sodba. Tožena stranka mora tožniku povrniti 211.060,00 SIT pravdnih stroškov. S sklepom je dovolilo zaznambo spora na nepremičnini v zemljiški knjigi vložna štev. Y, parc. štev. X k.o. Z do pravnomočne rešitve pravdne zadeve.

Proti navedeni sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v svoji obširni obrazložitvi ugotavlja, da ni mogoče praktično v nobenem delu sprejeti izpovedbe tožnika. Zaključuje, da sta tako pogodba in aneks neveljavna oziroma nična, saj darilna pogodba ni bila sestavljena v obliki, kot to zahteva zakon. Takšno stališče je zmotno in nerazumljivo. Iz same tožbe je razvidno, da tožnik uveljavlja neveljavnost oziroma ničnost pogodbe le iz razloga, ker toženka otrokoma ni podarila njegovega dela nepremičnine. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 6/80, 36/90 - ZTLR) v 33. členu določa, da se pridobi lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Pri nepremičninah ni pomembno, ali je stvar v posesti ali ne, saj je potrebno razlikovati med lastninsko pravico ter posestjo. Pogodbena volja strank je bila prenos lastninske pravice s tožeče stranke na toženo, to pa se je dejansko tudi izvršilo. Odločitev sodišča ni pravilna tudi glede na 73. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki določa, da je pogodba, za katero se zahteva pismena oblika veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti. S svojo odločitvijo je sodišče poseglo v že več let trajajoče stanje, ki ga tožeča stranka sploh ni izpodbijala.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je pritožbenemu očitku, da je tožeča stranka gradila svoj tožbeni zahtevek na dejstvu, da je darilno pogodbo z dne 20.7.1993 z dodatkom z dne 3.9.1993 sklenila pod pogojem, da toženka 1/6 delež nepremičnine prenese na otroka pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je mimo te dejanske podlage štelo, da tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe z dodatkom zaradi pomanjkanja obličnosti. Ker je tako odločalo o nečem drugem in prekoračilo tožbeni zahtevek (2. člen ZPP), je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (3. odstavek 365. člena ZPP).

V nadaljevanju je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje materialnopravno presodilo z vidika prvotno postavljene dejanske podlage. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi verziji dogodkov, kar je prepričljivo obrazložilo. Ugotovilo je, da toženka sklenitve pogodbe z aneksom ni izposlovala z zvijačo ali kakršnokoli pretvezo.

Ker med pravdnima strankama nikoli ni obstajal pogodbeni dogovor, da toženka takoj po sklenitvi pogodbe 1/6 nepremičnine podari otrokoma, je mogoče skleniti, da pogodba z aneksom ni bila sklenjena pod nobenim pogojem (74. člen ZOR), prav tako pa ni mogoče govoriti o kakršnikoli napaki volje na strani tožeče stranke (člen 60 - 62 ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, glede postavljenega zahtevka pa je vendarle pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (372. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče dodaja, da bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen tudi v primeru, če bi ga ta oprla na dejansko podlago pomanjkanja obličnosti poodbe z dne 20.7.1993 z aneksom z dne 3.9.1993. Pravno odločilni v tem primeru sta dejstvi, da je bila darilna pogodba že v letu 1993 izvedena v zemljiški knjigi, nepremičnina pa je bila toženki v naravi izročena v avgustu leta 1996, torej pred vložitvijo predmetne tožbe 24.2.1997. Pri nepremičninah je pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla vpis v javno knjigo: na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (33. člen ZTLR).

Stališče sodišča prve stopnje, da darilna pogodba za nepremičnino ni veljavna, ker ni bila sklenjena v obliki sodnega zapisnika, zato ni pravilno (primerjaj pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS RS 18. in 19. junij 1992, Poročilo VS RS 92/I, stran 22).

Stroškovni izrek temelji na določilu 2. odstavka 166. člena ZPP. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, mora toženi povrniti njene pravdne stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (1. odstavek 154. člena ZPP).

Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka.