Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot vrednost spornega predmeta pod pritožbo in osnovo za odmero sodne takse znesek 33.927,55 EUR. Ker gre za denarni tožbeni zahtevek (in ne zahtevek, ki neposredno izvira iz ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), se za pritožbo skladno z ZST-1 plača sodna taksa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S prvim izpodbijanim sklepom z dne 20. 4. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za tožbo, z drugim izpodbijanim sklepom z dne 6. 5. 2021 pa je zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog z dne 20. 4. 2021 in predlog tožnika za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper sklep z dne 20. 4. 2021 vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zavrnitev predloga za taksno oprostitev je po njegovem prepričanju neutemeljena že zato, ker je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za vloženo pritožbo, in ne tožbo. Sodišču prve stopnje očita, da ni odgovorilo na vse argumente iz ugovora zoper plačilni nalog, tj. da je tožnik vložil pritožbo le zoper zavrnilni del sodbe, da se z odločitvijo ne strinja zaradi napačne uporabe materialnega prava, da se zahtevki tožnika v osnovi nanašajo na vprašanje ugotovitve nezakonitosti odpovedi, torej ne gre za denarni zahtevek. Zatrjuje neobrazloženost odločitve o zavrnitvi taksne oprostitve. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj premoženjsko stanje tožnika, pri tem pa upoštevalo tudi premoženje, ki ga ne bi smelo upoštevati kot razloga za zavrnitev oprostitve sodnih taks (solastništvo hiše, v kateri prebiva in vozil). Graja upoštevanje mesečne štipendije njegovega sina med dohodki družine.

3. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep z dne 6. 5. 2021 zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo tako, da se ugovor zoper plačilni nalog ne zavrne in da se ga oprosti plačila sodne takse za pritožbo oziroma se mu omogoči njeno obročno plačilo, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je vložil pritožbo le zoper zavrnilni del sodbe, da se z odločitvijo ne strinja zaradi napačne uporabe materialnega prava ter da se njegovi zahtevki v osnovi nanašajo na vprašanje ugotovitve nezakonitosti odpovedi, torej ne gre za denarni zahtevek. Meni, da ni razloga za odmero sodne takse. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ocenilo pogoje v zvezi s taksno oprostitvijo, odločitve pa ni ustrezno obrazložilo. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo zgolj premoženjsko stanje tožnika, pri tem pa upoštevalo tudi premoženje, ki ga ne bi smelo upoštevati kot razloga za zavrnitev oprostitve sodnih taks (solastništvo hiše, v kateri prebiva in vozil). Graja upoštevanje mesečne štipendije njegovega sina med dohodki družine. Sodišču prve stopnje očita, da ni odločilo o obročnem plačilu sodne takse. Meni, da glede na ustaljeno sodno prakso predlog za oprostitev plačila sodnih taks vsebuje tudi predlog za obročno plačilo takse, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo odločiti.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sklepa vsebujeta jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato ju je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Tožnik je v predmetni zadevi 24. 12. 2019 vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nakar je 10. 11. 2020 tožbo spremenil tako, da je zahteval še plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 14.371,44 EUR ter odpravnine v višini 19.556,11 EUR. Sodišče prve stopnje je 11. 3. 2021 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za tožbo v višini 538,00 EUR, zoper katerega je tožnik 19. 3. 2021 vložil ugovor in predlagal oprostitev plačila sodne takse za tožbo. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 3. 2021 ugovor zoper plačilni nalog s sklepom zavrnilo, tožnika pa pozvalo k dopolnitvi predloga za taksno oprostitev. Tožnik je predlog pravočasno dopolnil, o njem pa je sodišče prve stopnje odločilo s prvim izpodbijanim sklepom z dne 20. 4. 2021, in sicer ga je zavrnilo.

7. Pritožba zoper sklep z dne 20. 4. 2021 neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik predlagal (le) oprostitev plačila sodne takse za pritožbo. Tožnik je 19. 3. 2021 predlagal oprostitev plačila sodne takse za tožbo (ki se skladno s točko 3 prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl., ZST-1, odmeri v individualnih delovnih sporih takrat, ko je sodna odločba vročena stranki), o čemer je sodišče prve stopnje pravilno odločilo s tem izpodbijanim sklepom. Na pravilnost odločitve o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse za tožbo ne vplivajo pritožbene navedbe v zvezi z vsebino pritožbe, saj se sodna taksa odmeri glede na postavljeni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da se v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in za plačilo odpravnine plača sodna taksa. Navedena denarna zahtevka ne sodita med denarne zahtevke, ki so neposredna posledica nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot so nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ali denarno povračilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) in se zato v zvezi z njimi sodne takse ne plačuje. Drugačno pritožbeno vztrajanje nima podlage v veljavnih predpisih in ustaljeni sodni praksi.

8. Sodišče prve stopnje je predlog za oprostitev sodne takse pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožnik presega cenzus za oprostitev plačila sodne takse. Že mesečni prejemki tožnika in njegove žene namreč presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (804,63 EUR) na osebo, saj tožnikova povprečna mesečna plača znaša 1.089,50 EUR, povprečna mesečna plača njegove žene pa 1.420,07 EUR. Ker tožnik že glede na navedene prihodke ne izpolnjuje pogoja za oprostitev plačila sodne takse, na odločitev ne vplivajo pritožbene navedbe glede nedopustnosti upoštevanja štipendije njegovega sina ter njihovega premoženja.

9. Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper sklep z dne 6. 5. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo z dne 20. 4. 2021 ter zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo.

10. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi o tožbenem zahtevku tožnika odločilo s sodbo in sklepom Pd 71/2019 z dne 10. 3. 2021, in sicer je postopek ustavilo glede umika dela tožbenega zahtevka, dovolilo spremembo tožbe z dne 10. 11. 2020, zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 14.371,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2019, zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.556,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo o stroških postopka. Zoper odločitev o zavrženju tožbe, zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka je tožnik 29. 3. 2021 vložil pritožbo. Sodišče prve stopnje je za plačilo sodne takse za pritožbo izdalo plačilni nalog. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 6. 5. 2021 torej neutemeljeno uveljavlja, da je pritožbo vložil le zoper zavrnilni del sodbe, saj s pritožbo izpodbija tudi odločitev o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je torej pravilno štelo kot vrednost spornega predmeta pod pritožbo in osnovo za odmero sodne takse znesek 33.927,55 EUR. Ker gre za denarni tožbeni zahtevek (in ne zahtevek, ki neposredno izvira iz ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), se za pritožbo skladno z ZST-1 plača sodna taksa, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

11. Tudi v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno oceno pogojev v zvezi s taksno oprostitvijo. Tudi ta odločitev je ustrezno obrazložena, iz nje pa izhaja, da se tožnika ne oprosti plačila sodne takse za pritožbo zaradi preseganja cenzusa. Ker je že zaradi višine mesečnih plač tožnika in njegove žene cenzus dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (804,63 EUR) na osebo presežen, ostale pritožbene navedbe glede tožnikovega premoženjskega stanja ter štipendije njegovega sina na pravilnost odločitve ne morejo vplivati, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Neutemeljen pa je tudi očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o obročnem plačilu sodne takse. Tožnik je z vlogo z dne 29. 4. 2021 (s katero je tudi ugovarjal plačilnemu nalogu z dne 20. 4. 2021) predlagal le, naj ga sodišče prve stopnje oprosti plačila sodne takse za pritožbo skladno z določbami ZST-1, ne da bi zatrjeval pogoje iz 11. člena ZDT‑1, določene za odlog plačila taks ali dovolitev obročnega plačila. Predlog za oprostitev plačila sodnih taks sicer res konzumira predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse, vendar to pomeni le, da lahko sodišče stranki, ki je podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, dovoli (tudi) bodisi odlog bodisi obročno plačilo sodnih taks, če presodi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Ker v predmetni zadevi ti niso izpolnjeni, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za oprostitev sodnih taks, kar pomeni tudi zavrnitev predloga za obročno plačilo sodnih taks.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter kot pravilna in zakonita potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnik s pritožbama ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.